Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 1024. člena OZ lahko porok uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore. Glede na pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje toženec v konkretni zadevi vsebinsko uveljavlja ugovor, ki spada v osebno sfero glavne dolžnice, saj se primarno nanaša na očitek nemožnosti izpolnitve z njene strani, ker ni prejela nadaljnjih zneskov kredita, ki bi ji omogočili izgradnjo objektov in posledično z njihovo prodajo pridobitev dohodka, iz katerega bi plačala kreditni dolg in s tem razbremenila toženca poroštvene obveznosti. Ali še drugače povedano, toženec se dejansko sklicuje na osebne okoliščine glavne dolžnice, to je na njeno neplačevitost, ki predstavlja razlog za njegovo poroštveno obremenitev. Že zgolj iz tega razloga se toženec v tej zadevi ne more sklicevati na navedene okoliščine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 19.235,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za plačilo v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da v celoti ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79260/2012 z dne 11. 6. 2012, s katerim je bilo toženi stranki kot dolžniku naloženo, da mora tožeči stranki kot upniku plačati glavnico v znesku 3,432.857,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 5. 2012. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 23.646,00 EUR v roku petnajst dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo zoper sodbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Pritožbi zoper sklep je ugodilo in izpodbijano odločbo v tem delu, torej v točki II izreka, spremenilo tako, da je ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 5. 3. 2013 ugodilo, sklep z dne 5. 3. 2013 pa razveljavilo in predlog z zavarovanjem terjatve s predhodno odredbo v celoti zavrnilo; v točki III izreka pa spremenilo tako, da se znesek 23.646,00 EUR nadomesti z zneskom 20.783,96 EUR. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec (na prvi strani revizije sicer navaja, da izpodbija tudi sklep, vendar pa v nadaljevanju jasno pove, da izpodbija samo sodbo in tudi vsebinski razlogi revizije se nanašajo izključno na sodbo). Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj se primarno reviziji ugodi ter spremeni sodbo višjega sodišča, tako da se v celoti ugodi pritožbi tožene stranke zoper sodbo prve stopnje, ter zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne paricijskega roka do dneva plačila, vse v roku petnajst dni pod izvršbo. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje, ugoditev pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču ter naj se tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne paricijskega roka do dneva plačila v petnajstih dneh pod izvršbo, oziroma še podredno, naj se razveljavi sodba sodišča druge stopnje in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje ter naj se tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne paricijskega roka do dneva plačila, vse v roku petnajst dni pod izvršbo. Povzema ugotovitve oziroma razloge obeh sodišč. Poudarja, da je podpisal poroštveno pogodbo v prepričanju, da je tožeča stranka, ne samo zaradi obljub svojih predstavnikov, temveč tudi glede na to, da je logično, da bo dobila svoj vložek povrnjen, financirala projekt do konca, tudi prevzela poroštvene obveznosti, ob zagotovilih njenih predstavnikov, da gre le za formalno poroštveno pogodbo, saj je bilo predvideno in med strankama dogovorjeno, da se bodo vse obveznosti, tako iz financiranja projekta „B.“ kot obveznosti iz naslova posojila družbi A. poravnale iz dobička tega projekta. Tožeča stranka je toženca pustila na cedilu, saj ga je s financiranjem nakupa zemljišča prepričala, da bo financirala tudi izgradnjo objektov, ki bi zadoščali tako za poplačilo posojil tožeči stranki skupaj z obrestmi, kakor tudi za poplačilo posojila, ki ga je najela družba C. za odkup poslovnega deleža v družbi D. Tožeča stranka je omogočila začetek projekta s financiranjem nakupa zemljišča in je dala tožencu, družbi D. in C. nedvomno jasen signal, da bo projekt financirala, saj sicer nakup zemljišča ne bi bil smiseln. Morebitna odsotnost listin, ki bi izkazovale namen financiranja celotnega projekta s strani tožeče stranke, kakor tudi izjave prič, so manj pomembna dokazila; bistveno za oceno ravnanja namena tožeče stranke je, da je financirala milijonske zneske za nakup zemljišča, kar je tožencu zagotavljalo, da bo projekt financirala do konca, predvsem v lastnem interesu in v interesu drugih udeležencev, ki so projekt ocenili kot ugodno poslovno priložnost. Zato je razlaga sodišča druge stopnje, ki se nanaša na uporabo 117. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) napačna oziroma sodišče druge stopnje preozko tolmači to določbo oziroma sam pojem nemožnosti izpolnitve. Obe sodišči nista upoštevali bistvene okoliščine, da je toženec podpisal poroštveno pogodbo prav zaradi ravnanja tožeče stranke, ki je s financiranjem nakupa zemljišča, kakor tudi z odobritvijo kredita za nakup poslovnega deleža, dejansko logično zagotavljala, da bo financirala izvedbo projekta „B.“, katerega finančni rezultati bodo omogočili poplačilo vseh obveznosti. Torej je odgovorna, da toženec svojih obveznosti ni mogel izpolniti, saj je opustila financiranje projekta „B.“. Na obstoj toženčeve obveznosti ne more vplivati, ali jo je sposoben izpolniti ter ali je tožeča stranka že ob sklepanju kreditne in poroštvene pogodbe vedela, da kot fizična oseba nima zadostnih sredstev za vračilo kredita in da jih ne bo imel, če projekt „B.“ ne bo dokončan; bistveno je, da je prav zaradi navedenega financiranja tožeče stranke prevzel obveznosti, ki jih sicer ne bi, če bi lahko pričakoval, da tožeča stranka projekta ne bo financirala, tako da bi se povrnil vložek. Res je, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, da toženec ne zatrjuje, da bi tožeča stranka ob sklepanju kreditnih pogodb prevzela tveganje uspešne izvedbe projekta oziroma da posojenega denarja ne bo treba vrniti, če izvedba projekta ne bo uspešna, vendar je nedvomno, da do projekta ter posledično do posojila ne bi prišlo, če tožeča stranka ne bi zavedla toženca, da je utemeljeno pričakoval še nadaljnje poslovno sodelovanje s tožečo stranko. Eno od temeljnih načel obligacijskega prava (5. člen OZ) je načelo vestnosti in poštenja, ki določa, da morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenje, ter da morajo v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Ravnanje tožeče stranke je ne le v nasprotju z določilom 5. člena OZ, temveč tudi v nasprotju z določilom 6. člena OZ, po katerem morajo osebe pri izpolnjevanju obveznosti svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih. Tožeča stranka je s kreditiranjem nakupa zemljišča v B. zavedla družbo D. oziroma družbo C. in toženca, da so podpisali poroštveno pogodbo, saj je od tožeče stranke pri financiranju nakupa zemljišča in posledično financiranja izvedbe projekta pričakoval ustrezno skrbnost, ki izhaja iz drugega odstavka 6. člena OZ. Opozoril je, da je ravnanje tožeče stranke v nasprotju z običaji, ki so veljali med pravdnima strankama oziroma družbo, katere lastnik in direktor je bil, saj se do projekta „B.“ ni zgodilo, da tožeča stranka ne bi projekta, katerega je začela s financiranjem nakupa zemljišča, financirala do njegove končne izvedbe. S tem je kršen tudi 10. člen OZ, ki prepoveduje povzročanje škode drugim. Sodišče druge stopnje je zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z obrazložitvijo sodbe. Sodišči sta sledili izpovedbam prič tožeče stranke, ki so bile neprepričljive, ob tem pa so bile same vpletene v sklepanje posojilnih pogodb oziroma v posle, ki so bili za tožečo stranko škodljivi in je zato njihova prepričljivost vsaj vprašljiva. Nobena sodba nima razlogov, zakaj sta sodišči verjeli izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Sodišče druge stopnje do izpovedb prič ni zavzelo stališča oziroma sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, kar je revizijski razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije in plačilo stroškov odgovora na revizijo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V skladu z določbo prvega odstavka 1024. člena OZ lahko porok uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore. Glede na pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje toženec v konkretni zadevi vsebinsko uveljavlja ugovor, ki spada v osebno sfero glavne dolžnice, saj se primarno nanaša na očitek nemožnosti izpolnitve z njene strani, ker ni prejela nadaljnjih zneskov kredita, ki bi ji omogočili izgradnjo objektov in posledično z njihovo prodajo pridobitev dohodka, iz katerega bi plačala kreditni dolg in s tem razbremenila toženca poroštvene obveznosti. Ali še drugače povedano, toženec se dejansko sklicuje na osebne okoliščine glavne dolžnice, to je na njeno neplačevitost, ki predstavlja razlog za njegovo poroštveno obremenitev. Že zgolj iz tega razloga se toženec v tej zadevi ne more sklicevati na navedene okoliščine.(1)

7. Sicer pa revizijsko sodišče pritrjuje tudi materialno pravnim razlogom sodišča prve in druge stopnje. Na toženčevo obveznost iz kreditne pogodbe ne more vplivati okoliščina, v kakšnem obsegu je tožnica s krediti glavni dolžnici družbi D. financirala projekt „B.“ oziroma celo to ne, ali se je zavezala kreditirati projekt v celoti ne glede na kakršnekoli okoliščine. Sodišči sta namreč ugotovili, da je toženec prevzel poroštveno obveznost v vsakem primeru, ko glavna dolžnica ne bi mogla oziroma ne bi iz kakršnegakoli razloga poplačala svojih pogodbenih obveznosti. Njegova poroštvena obveznost ni bila v poroštveni pogodbi vezana na noben pogoj v smislu določbe 59. člena OZ, enako kot tudi ni bila v kreditni pogodbi kakorkoli pogojevana obveznost glavne dolžnice vrniti kredit. Njegova obveznost vrnitve kredita torej pravilno temelji na določbi 1012. člena oz. določbi 1019. člena OZ.

8. Dejansko pa se toženec v tej pravdi zoper svojo pogodbeno obveznost pretežno brani z ugovorom odškodninske odgovornosti tožeče stranke, ko se še v reviziji sklicuje na 5., 6. in 10. člen OZ, ker naj bi ga ta s konkludentnim ravnanjem, ki je bilo tudi v nasprotju z njeno običajno prakso celovitega financiranja projektov „zavedla“, da je sklenil poroštveno pogodbo, in nato ni v celoti s krediti financirala investicije glavne dolžnice, ki bi tako lahko sama vrnila zneske prejetih kreditov ter ga celo prepričevala, da je poroštvena pogodba le formalnega značaja. S takšnim ugovorom pa prav tako ne more uspeti. Če mu je zaradi kakršnegakoli ravnanja tožeče stranke nastala škoda, v smereh, ki jih zatrjuje, bi moral vložiti tožbo, v kateri bi moral dokazati elemente odškodninske odgovornosti. Svoj dolg iz poroštvene pogodbe pa mora poplačati (pacta sunt servanta – 9. člen OZ), pri čemer tudi ne gre za pravne situacije nemožnosti izpolnitve v smislu določbe 117. člena OZ, za katere bi odgovarjala tožeča stranka, kot sta obširno pravilno pojasnili obe sodišči, sklicujoč se v prvi vrsti na to, da je predmet obveznosti generična stvar - denar, na čigar pomanjkanje se dolžnik načelno ne more nikoli sklicevati na podlagi instituta nemožnosti izpolnitve.

9. Tudi ni izkazana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče druge stopnje ne odgovorilo na pritožbene očitke glede pomanjkljivosti pri izvajanju dokazov. Iz razlogov sodišča druge stopnje namreč nedvoumno izhaja, da se je sodišče opredelilo do obširne pritožbene graje nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede tožničine zaveze, da bo v celoti financirala projekt „B.“. Najprej je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in poudarilo, da tudi če bi toženec uspel dokazati svoje trditve o tožničini neizpolnjeni zavezi, da bo z glavno dolžnico sklenila nadaljnje kreditne pogodbe, ki bi omogočale dokončanje projekta „B.“ in posledično plačilo kreditov s strani glavne dolžnice, toženčeva obveznost do vračila že prejetih sredstev po veljavno sklenjeni pogodbi ne bi ugasnila. Prejeti denar je bil toženec kot porok namreč dolžan v vsakem primeru vrniti, „morebitne pravne posledice takšnega ravnanja tožnice pa bi bile drugačne“. Sodišče druge stopnje se je torej opredelilo do pritožbenega očitka, da nekatere tožničine priče niso izpovedovale po resnici oziroma da toženčevim pričam sodišče prve stopnje ni sledilo oziroma jih ni upoštevalo, s tem, ko je te dokaze – enako kot sicer že pred njim sodišče prve stopnje – ob povedanem utemeljeno štelo za pravno nepomembne. Sodišče prve stopnje pa se je v točkah 16 in 17 sodbe celo natančno opredelilo do vseh izpovedb prič pravdnih strank in tudi navedlo razloge, zakaj verjame pričam tožeče stranke in ne tudi izpovedbam toženčevih prič glede zaveze tožeče stranke o nadaljnjem financiranju projekta, pred tem pa sicer v točki 15 ugotovilo, da takšna obveznost niti ni nastala, ker ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje.

10. Kolikor revident navaja, da naj bi bil z ravnanjem tožeče stranke zaveden in da je tudi vprašljiva prepričljivost izpoved prič tožene stranke o obveznosti nadaljnjega tožeče stranke nadaljnjega financiranja projekta „B.“, pa celo nedopustno izpodbija dejansko stanje ugotovljeno pred sodiščema prve in druge stopnje (člen ZPP).

11. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

12. Glede na neuspeh v zvezi z revizijo mora tožena stranka plačati tožeči stranki njene revizijske stroške nastale v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Od stroškov postopka mora v primeru zamude plačati zakonite zamudne obresti in sicer od poteka paricijskega roka za plačilo dalje do plačila. Natančnejša odmera revizijskih stroškov je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke v odgovoru na revizijo.

(1) Primerjaj v teoriji: V. Kranjc v „Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), Bančni posli (ZOR, ZPlaP) s komentarjem; 4. knjiga, 704. do 1062. člen“; GV Založba, Ljubljana, 2004; stran 1058.