Jedro

presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje delno tako spremeni, da glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 21.500 EUR odškodnine z zakonskimi obrestmi od zneska 17.259,40 EUR od 30.5.2006 dalje in od zneska 4.240,60 EUR od 9.12.2009 dalje ter ji povrniti stroške postopka v znesku 4.406,88 EUR, v 15 ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka do plačila ter se višji tožbeni zahtevek zavrne“; sicer se pritožbe zavrnejo in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 337,55 EUR pritožbenih stroškov, v 15 ih dneh od vročitve sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka do plačila. Tožeča stranka in stranski intervenient sama trpita stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka ter stranski intervenient sama trpita stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da tožnici plača 18.500 EUR odškodnine z zakonskimi obrestmi od zneska 17.943,58 EUR od vložitve tožbe 30.5.2006 dalje in od 556,42 EUR od 9.12.2009 dalje in ji povrne tudi stroške postopka, v znesku 4406,88 EUR ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Obe stranki ter intervenient so se zoper sodbo pritožili.

Tožena stranka in intervenient izpodbijata ugodilni del sodbe, uveljavljata vse pritožbene razloge in priglašata pritožbene stroške. Predlagata spremembo ali razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

Tožena stranka meni, da sodišče ni pravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost učitelja za nastali škodni dogodek. Učitelj je namreč zavzel pravilen začetni položaj čelno za kozo. Kasneje pa se je ob zaznavi nesigurnosti tožnice premaknil bližje, nekoliko bolj levo. Sodišče kljub temu zaključi, da je podana njegova krivdna odgovornost, čeprav je izvedenec dr. Č. poudaril, da je težko reči, da je bil položaj učitelja nepravilen, saj je v konkretni situaciji reševal dano situacijo in morda preprečil hujše posledice in bi le v primeru, če bi učitelj na takem mestu stal že pred skokom, šlo za nepravilen položaj, če pa je bil v gibanju v smislu reševanja situacije, pa položaj ni nepravilen. Napačen je zato zaključek sodišča, da je učitelj ob zaznavi negotovosti tožnice pred skokom moral ostati v predkoračeni stoji čelno na kozo. Glede na navedeno bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da je tožena stranka dokazala, da ni podana odgovornost njenega zavarovanca za nastali škodni dogodek in posledično zahtevek zavrniti. Tudi dosojena odškodnina je previsoka, za pretrpele telesne bolečine je sodišče dosodilo 7.500 EUR, čeprav je tožnica trpela hude telesne bolečine teden dni in to štiri dni po poškodbi in tri dni po operaciji, bolečine srednje intenzitete pet tednov in to mesec dni po poškodbi in teden dni po operaciji ter nekajmesečne lažje bolečine. Odškodnina zato ne more presegati 5.000 EUR. Neutemeljeno so priznane tudi zakonske zamudne obresti od 30.5.2006 dalje, tožnica je namreč vtoževala sprva 6.259 EUR in šele 9.12.2009 zahtevek zvišala na 10.000 EUR. Obresti za zvišano glavnico nad 6.259,40 EUR gredo kvečjemu od 9.12.2009 dalje. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova utrpelega strahu. Tožnica kljub poškodbi trenira in se ukvarja s športom kot prej. Očitno ne gre za zelo intenziven sekundarni strah, odškodnina bi znašala kvečjemu 1.500 EUR. Kar se tiče duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče to utemelji, da je tožnica prizadeta zaradi nezmožnosti nadaljnjega športnega udejstvovanja, kar ne drži, saj je tožnica povedala, da je pred poškodbo ples trenirala in v septembru leta 2005 ponovno pričela s treningi, še vedno se ukvarja s smučanjem, tekom in rolanjem, tako da ni jasno, kaj je imelo sodišče v mislih z nezmožnostjo športnega udejstvovanja in tožnici ne gre višja odškodnina od 1.500 EUR.

Tudi stranski intervenient ne soglaša z zaključkom o izključni krivdi tožene stranke, tožnica je neobičajno tekla, tudi pri odskoku čudno reagirala in učitelj je zato spremenil svoj položaj ob kozi, reševal dano situacijo, in je bil ta refleksni pomik storjen le zato, da se pomaga tožnici. Zaključek sodišča je v nasprotju z dokazi, pravilno bi razsodilo, če bi odgovornost porazdelilo, na kar napotuje izvedenec dr. Č., ki je podal mnenje, da je učitelj glede tožničinega teka reševal situacijo in storil vse, kar je bilo v njegovi moči, če bi tožnico pustil brez pomoči, bi bile posledice lahko še hujše. Tudi dosojena odškodnina je previsoka, za pretrpele telesne bolečine je sodišče dosodilo previsoko odškodnino, tožnica je sama povedala, da ima sedaj bolečine le ob spremembah vremena in nestabilnosti kolena ne čuti več. Bolečinsko obdobje je res bilo relativno dolgo, vendar so hude in srednje hude bolečine trajale maksimalno 4 dni, česar sodišče ne upošteva.

Do odškodnine iz naslova utrpelega strahu tožnica ni upravičena, saj je šlo za zgolj kratkotrajen strah za izid zdravljenja in ob dogodku ter se je tožnica kot mlada oškodovanka zavedala, da se bo stanje kolena v prihodnjih letih saniralo. Absolutno previsoko je odmerjena tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica lahko opravlja vse aktivnosti, bolečine čuti le ob spremembi vremena. Že 9 mesecev po nezgodi je zvedela, da se bo ukvarjala tudi s športnim plesom. Tudi primerjava dosojene odškodnine v tej pravdni zadevi z odškodninami, ki jih priznava sodna praksa, pokaže, da je odmerjena previsoko.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter priglaša pritožbene stroške. Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati, da ima tožnica bolečine že pri hoji po neravnem terenu, po stopnicah, mora stalno paziti na koleno, na to opozarja tudi izvedenec dr. A. v dopolnitvi izvedenskega mnenja, ko govori o kavtelah, ki so značilne za stanje po dveh rekonstrukcijskih posegih, upoštevati pa bi moralo tudi prognozo v bodoče, saj je izvedenec poudaril, da je oškodovanka imela poškodovana oba meniskusa, kar je že sam po sebi razlog, da se bodo težave z leti le kopičile. Ne gre zanemariti prikrajšanja tetive zadaj na kolenu in tega, da je bil del patelarnega ligamenta žrtvovan za konstrukcijo. Sama poškodba meniskusa že pomeni določene težave in omejitve, pa tudi prikrajšave tetiv in ligamentov, kot tudi seveda sama oslabitev kolena zaradi dveh rekonstrukcij. Tožnica je na primer omejena tudi pri plavanju v slogu, v katerem plavajo običajni ljudje, upoštevati je treba, da je bila ob nezgodi stara 14 let in jo bodo posledice spremljale celo življenje. Še poklekniti ne more, saj ima na vrhu golenice nameščene vijake, ki bodo ostali v kosti za vedno. Sodišče bi ji moralo priznati celotno zahtevano odškodnino 12.000 EUR. Tudi za prestane telesne bolečine bi ji moralo sodišče priznati odškodnino v celoti, to je v višini 10.000 EUR. Če je sodišče ugotovilo, da obstaja na kolenu sedem centimetrov dolga prečna brazgotina, ki je vidna zlasti poleti in ob izpovedbi oškodovanke, da jo brazgotina moti, ker jo ljudje opazijo in jo sprašujejo kaj se je zgodilo, ter ji je zato neugodno, bi ji sodišče moralo odškodnino prisoditi in gotovo zahtevek ni pretiran.

Tožnica je odgovorila na pritožbo stranskega intervenienta. Opozarja, da je učitelj zaslišan sam povedal, da je stal bolj levo za kozo, torej ne za orodjem čelno na oškodovanko. S tem je postal sam ovira. Dejstvo pa je, da je oškodovanka kozo preskočila. Tudi ne drži, da je previsoka odškodnina za strah, prognoza pri rekonstrukcijah je negotova, sčasoma se zopet pojavijo težave. Pritožba naj se zato zavrne. Priglaša stroške.

Stranski intervenient je odgovoril na pritožbo tožeče stranke in priglasil stroške. Meni da pritožba ni utemeljena in naj se jo zavrne. Odškodnini zaradi telesnih bolečin in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti sta odmerjeni v previsokem znesku, do odškodnine zaradi skaženosti pa tožnica ni upravičena. Tožnica ima bolečine le ob spremembah vremena in tudi ne občuti več nestabilnosti kolena. Torej brez težav lahko opravlja vsakdanje življenjske aktivnosti. Brazgotina tudi tožnice ne moti zelo močno.

Pritožbe so utemeljene v spodaj navedenem obsegu.

Glede temelja in k pritožbi tožene stranke ter stranskega intervenienta: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do poškodbe prišlo, ko je tožnica kot učenka izvajala pri uri telesne vzgoje vajo preskakovanje koze. Pred vajo je opozorila učitelja, da je zanjo odskočna deska predaleč, kar je učitelj zanikal, zato je tudi skočila ter je učitelj tudi opazil, da jo je skoka strah. Ko je ocenilo dokaze, je s pomočjo mnenja izvedenca športne stroke, dr. I.Č., ugotovilo, da je učitelj zavzel pravilen položaj v času zaleta tožnice, vendar se je v trenutku odskoka na odrivno desko tožnice zaradi neobičajnega teka premaknil bolj levo. Ugotovljeno je tudi, da tožnica ni zadela ob kozo. Izvedenec je za tak primer pojasnil, da je bila „akcija spreminjanja“ učiteljevega položaja napačna. Res je izvedenec zapisal, da je v primeru, če je učitelj tedaj reševal situacijo, storil vse, kar je bilo v njegovi moči, vključno s premikom v levo, vendar zato, ker je bilo med strankama sporno, kako je sam dogodek potekal, torej ali je tožnica, kot je trdil tudi učitelj, ob preskoku zadela ob kozo ali ni, kot je trdila tožnica. Vendar je v postopku ugotovljeno, da do zadetja tožnice ob kozo ni prišlo. Sodišče je glede na navedeno pravilno zaključilo, da reakcija učitelja, ki se je pomaknil v levo, kljub temu, da ni prišlo do zadetja tožnice ob kozo (in torej ni šlo za »reševanje situacije«), ni pravilna, to je tudi vzrok poškodbe. Podana je odgovornost zavarovanca tožene stranke (šola oziroma njene ustanovitelj), ravnanje učitelja je bilo nasprotno pravilom stroke, ravnati pa bi moral upoštevaje standarde dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika – OZ), kot je že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, tudi v zadevi II Ips 668/2007 (prepis le-te je tožeča stranka vložila v spis v prilogi A25), opustitev takega nestrokovnega oziroma neskrbnega ravnanja pa je vzrok za tožničin padec in nastanek škode. Izvajanje vaje samo po sebi ni bilo nevarna dejavnost, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, nevarno je postalo zaradi neustrezne organizacije te vaje, za pravilno organizacijo pouka oz. gimnastičnih vaj pa je šola oz. njen ustanovitelj krivdno odgovorna (131. člen OZ). Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi delavec njenega zavarovanca ravnal, kot je bilo treba, sklicevanje na refleksno ravnanje v želji pomagati, pa ni pravno upoštevno, saj gre za ravnanje, pri katerem se pričakuje standard dobrega strokovnjaka. Podane so predpostavke odškodninske odgovornosti.

Glede višine odškodnine: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbi 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine pravilno upoštevalo obe načeli. Ugotovljene in upoštevane so okoliščine tožničinega zdravljenja poškodb in vse pretrpljene telesne bolečine in tudi še sedaj prisotne in bodoče bolečine (kar pritožba tožene stranke spregleda, pritožba stranskega intervenienta pa zanemari še sedaj in v bodoče prisotne bolečine ob povečanih naporih, hoji po neravnih površinah, športnih aktivnostih..), kar je sodišče upoštevalo in primerno ovrednotilo z odmero 7.500,00 EUR odškodnine ter upoštevalo primerljivo sodno prakso.

Enaki razlogi veljajo tudi za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko je tožnici prisojena odškodnina v znesku 8.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožnici zmanjšana zmožnost pri aktivnostih, kjer je potrebna hoja po stopnicah, po neravnem terenu, pri številnih športnih aktivnostih, splošno pri večjih obremenitvah, saj se pri obremenjevanju pojavljajo bolečine, kar terja večje napore. Ne drži zato, kar trdi tožena stranka v pritožbi, da bi sodišče ugotovilo, da se tožnica ne more športno udejstvovati. Glede treninga plesa pa pritožba tožene stranke netočno povzame izpovedbo tožnice na zadnjem naroku, saj je jasno povedala, da plesa ne more več trenirati. Ni pa ugotovljeno, kar kot eno odločilnih okoliščin izpostavi tožeča stranka v pritožbi, da tožnica ne more poklekniti. Zgoraj navedene okoliščine je sodišče pri odločanju o odškodnini upoštevalo, tudi okoliščino tožničine starosti ob nezgodi (14 let) in je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tudi ustrezno umeščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin v primerljivih zadevah. ki je skladna z merili iz 179. in 182. člena OZ. Tudi pri prisoditvi odškodnine za strah je prvostopenjsko sodišče pravilno odločalo na podlagi vseh dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku. Upoštevalo je tožničin primarni strah ob padcu (objektivno ga je potrdil tudi izvedenec, o tem je izpovedala tožnica in pritožba tožene stranke je le z negiranjem dokazne ocene neuspešna) ter tožničin dolgotrajni, večletni strah za izid zdravljenja (nasprotne trditve stranskega intervenienta so netočne), ko je prišlo do zapletov in je bila potrebna ponovna operacija ter strah pred poslabšanjem stanja (stabilnost, poškodba) kolena, ki bo trajal tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev, ko zahtevku za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti ni ugodilo, na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ki je v zvezi s tem ugotovil, da ima tožnica na desnem kolenu 7 cm dolgo brazgotino in prečno še 4 cm dolgo brazgotino, ki je deloma keloidno spremenjena, in sta opazni z razdalje dveh metrov. To torej predstavlja na komunikacijsko razdaljo opazen defekt, ki lahko pritegne pozornost, ki je za tožnico moteč, kar pa po oceni sodišča prve stopnje ne izpolnjuje kriterijev, da bi lahko vzbujalo pri drugih odpor ali občutek nelagodja. V zvezi z obema brazgotinama je tožnica izpovedala, da sta vidni, in jo to moti, predvsem poleti, ko želi obleči krilo ali kratke hlače, ljudje to opazijo in o tem sprašujejo. Sodišče prve stopnje je, na podlagi njene izpovedbe in izvedenskega mnenja zaključilo, da sta brazgotini vidni, kar je moteče zlasti poleti, da pa zaradi tega ni tožnica v tolikšni meri prizadeta, da bi bila opravičena do odškodnine. Pritožbeno sodišče tem zaključkom ne pritrjuje, gre za mlado oškodovanko, pri kateri je nedvomno prišlo do spremenjene zunanjosti, ocena prvostopenjskega sodišča, da ob takem subjektivnem doživljanju oškodovanke (pomembna okoliščina je tudi tožničina starost – 14 let ob nezgodi - kar pomeni, da bodo duševne bolečine zaradi skaženosti trajale še dolgo v bodoče obdobje) zaradi tudi po izvedencu in ugotovitvah sodišča ob lastni zaznavi navzven opaznih sprememb zunanjosti odškodnina ne gre, je materialno pravno zmotna ter je zato pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožnici iz tega naslova odmerilo odškodnino, upoštevaje kriterije iz 179. člena OZ v višini 3.000 EUR.

V skladu z določbo 165. člena OZ šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode in glede na določbo o dolžniški zamudi (299. člen OZ - po drugem odstavku v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost) pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožene stranke, da je tožena stranka v zamudi šele od tedaj, ko je upnica, tj. tožnica, od nje zahtevala izpolnitev obveznosti, tega dne nastopijo učinki dolžniške zamude, torej tudi tek zamudnih obresti, in to glede vsake oblike nepremoženjske škode upoštevaje zahtevo za plačilo posamičnih zneskov odškodnine. Tožnica je v tožbi zahtevala plačilo odškodnine zaradi telesnih bolečin 1.000.000,00 SIT (6.259,40 EUR), zato je upravičena do zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje le od tega zneska, od razlike pa od dne, ko je tožbo razširila, zahtevala plačilo višjega zneska, in je zato v tem delu materialno pravo zmotno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo glede teka obresti ustrezno spremenilo.

Upoštevaje navedene razloge, je pritožbeno sodišče pritožbam delno ugodilo, sodbo delno spremenilo, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa jih zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (5. točka 358. člena ZPP in člen 353 ZPP). Kljub spremenjeni odločitvi pritožbeno sodišče v izrek o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ni poseglo, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje uspeh tožnice ocenilo tudi z upoštevanjem uspeha po temelju in torej višje, kot bi tudi po spremembi znašal. S pritožbo je tožnica delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, odmerjenih glede na uspeh (za 3.000 EUR) v znesku 337,55 EUR in sicer za sestavo pritožbe 172,12 EUR, povečano za 2% stroškov in 20% DDV ter 126,88 EUR takse za pritožbo (154. člen ZPP). Svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo krijeta tožnica in stranski intervenient sama, ker njuna odgovora na pritožbo nista v ničemer pripomogla k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbe, zaradi neuspeha jih mora sam kriti tudi intervenient (prvi odstavek 154. člena ZPP).