Jedro

Za procesni položaj, ki nastane med strankami po 433. členu OZ, velja, da iz razmerja samega ne izhaja, da bi morala biti obveznost pristopnika nujno enaka (zlasti ne po obsegu) obveznosti glavnega dolžnika, zato je pravilna opredelitev procesnega razmerja med več osebami na dolžniški strani (na podlagi pravil materialnega prava) kot navadno sosporništvo. To pa pomeni, da je za drugo toženko in tretjega toženca še vedno odprto vprašanje zapadlosti dolga, h kateremu naj bi pristopila.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta druga toženka in tretji toženec dolžna solidarno s prvo toženko (zoper katero je ugoditev tožbenemu zahtevku postala pravnomočna 3. 12. 2008) plačati tožniku 45.453,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 39.849,00 EUR od 13. 7. 2007 dalje in od 1.326,73 EUR od 25. 8. 2004 dalje.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je drugi toženki in tretjemu tožencu naložilo v solidarno plačilo s prvo toženko plačilo 45.453,69 EUR s pripadajočimi obrestmi (enakimi, kot so bile v plačilo naloženi prvotoženi stranki), z omejitvijo dosojene obveznosti do vrednosti aktiv z darilno pogodbo in pogodbo o preužitku pridobljene premoženjske celote.

3. Druga toženka in tretji toženec zoper sodbo vlagata revizijo. Uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in prekoračitev tožbenega zahtevka pred sodiščem druge stopnje. Predlagata razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglašata revizijske stroške. Toženca ocenjujeta, da je pritožbeno sodišče z izrekom, kakor je povzet v 1. točki te obrazložitve, ponovno odločalo tudi o obveznosti prvotožene stranke. Nadalje menita, da se materialnopravna določila o pristopu k dolgu in neupravičeni obogatitvi ne izključujejo. Kondikcijska pravila namreč določajo zapadlost dolga, ki ga na podlagi pravila o pristopu k dolgu po sili zakona od revidentov vtožuje tožnik. Vrnitev koristi se lahko pravilno obračuna in naloži v plačilo šele ob predaji posesti. Do tega pa v konkretnem primeru še ni prišlo, saj tožnik celotno kmetijo brezplačno uporablja. Revidenta menita, da je glede na stroge in hude posledice zakonske določbe o pristopu k dolgu treba smisel pravila iskati v varstvu upnika terjatve do odsvojene premoženjske celote. V tej zadevi pa je položaj upnika v celoti zavarovan, saj tožnik uporablja celotno premoženje, ki je bilo odsvojeno revidentoma in jima za uporabo ničesar ne plačuje. Vrednost tožnikovih vlaganj v kmetijo se bo v celoti izničila v času uporabe. Tretji toženec še očita, da je pritožbeno sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo pravo, saj je tretji toženec postal solastnik le tistih nepremičnin, ki so bile vpisane pri vl. št. 49 k.o. ..., zato ne more prevzeti solidarne odgovornosti za povračilo vlaganj v nepremičnine, ki so bile vpisane v vl. št. 707 k.o. ... (ki jih je pridobila le druga toženka). Toženca tudi opozarjata, da se zneski v izreku sodbe ne ujemajo, saj seštevek glavnic, od katerih je naloženo plačilo zamudnih obresti, ne dosega višine prisojene glavnice. Izrek je zato nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj. Izrek tudi ne vsebuje zavrnitve dela tožbenega zahtevka, ki mu sodišče ni ugodilo. Nadalje menita, da je sodišče napačno odločilo tudi o teku zamudnih obresti. Te pri nečisti denarni terjatvi po mnenju revidentov tečejo šele od dneva zadnje glavne obravnave, ne pa že od prej. Toženca izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka, glede česar menita, da tožnik povrnitve stroškov podrejenega zahtevka sploh ni zahteval, zato je pritožbeno sodišče odločalo brez zahtevka stranke. Očitata tudi, da je pritožbeno sodišče kršilo 355. člen ZPP, saj je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je v prejšnjem sojenju očitalo procesne napake in nerazumljivost, sedaj pa je na podlagi istih dejstev odločitev spremenilo v ugoditev zahtevku.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril. Pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, utemeljuje pravilnost oblikovanega izreka glede na solidarno obveznost s prvo toženko, o zahtevku zoper katero je bilo že pravnomočno odločeno. Dodatno opozarja na pravno podlago zahtevka po stvarnopravnih pravilih o povrnitvi potroškov, na pridržno pravico posestnika in na določbi o obveznosti zakupodajalca o vzdrževanju v zakup dane stvari. Meni, da gre nepravilen seštevek, na katerega opozarjata revidenta, v njuno korist, zato za ta del pritožbe revidenta nimata pravnega interesa. Poudarja, da je tudi ob podrejenem zahtevku vtoževal povrnitev pravdnih stroškov, zato sodišče ni odločalo brez ustreznega zahtevka. Tožnik predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je pravočasna in dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožnik in druga toženka sta potomca prvotne (med pravdo umrle) prve toženke E. E. Tretji toženec je tožnikov svak oziroma mož druge toženke. Prva toženka je bila lastnica več nepremičnin, ki so bile vpisane v vl. št. 49 k.o. ... in so v naravi predstavljale kmetijo. Tožnik že od leta 1974 na kmetiji živi in jo obdeluje; s prvo toženko je imel sklenjeni dve najemni pogodbi za določen čas, v kmetijo je vlagal z dovoljenjem matere in v pričakovanju, da bo postala njegova, vendar se njegova pričakovanja niso izpolnila. Prva toženka je s premoženjem namreč razpolagala tako, da je v letu 1989 parc. št. 354/1 k.o. ... z darilno pogodbo prenesla na drugo toženko, v letu 2003 pa je s pogodbo o preužitku preostalo nepremično premoženje prenesla na drugo toženko in tretjega toženca, na vsakega do 1/2. Tožnik je v maju 2003 prejel zahtevek na izpraznitev in izročitev nepremičnin, ki jih zaseda, vendar se zahtevi ni uklonil in kmetijo še vedno uporablja, na njej živi in se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, ne da bi za uporabo karkoli plačeval. S primarnim zahtevkom je tožnik vtoževal pridobitev (so)lastninske pravice na predmetnih nepremičninah na podlagi svojih vlaganj, vendar z zahtevkom ni uspel. S podrednim zahtevkom pa je od tožencev zahteval solidarno povračilo vrednosti vlaganj, ki jih je opravil med letoma 1978 do 2000 in ki predstavljajo povečanje vrednosti predmetnih nepremičnin. Svoj tožbeni zahtevek je utemeljeval na podlagi neupravičene obogatitve in (zoper drugo toženko in tretjega toženca) tudi na podlagi 433. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

8. Določba 433. člena OZ oziroma pred tem vsebinsko identična določba 452. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) uzakonja pristop k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote. Tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali njen posamezen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Morebitno pogodbeno določilo nasproti upnikom, ki bi izključevalo ali omejevalo odgovornost iz prejšnjega odstavka, nima pravnega učinka.

9. Pritožbeno sodišče je ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku zoper drugo toženko in tretjega toženca, ker je ugotovilo, da je terjatev (oziroma dolg, ki se nanaša na kmetijo) pravnomočno naložena v plačilo prvi toženki (primarni dolžnici) v postopku, v katerem sta kot stranki sodelovala tudi revidenta. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sta druga toženka in tretji toženec na podlagi dveh pogodb pridobila kmetijo kot premoženjsko celoto, da vtoževana terjatev predstavlja povrnitev tožnikovih vlaganj v to kmetijo, zato tožnikova posest stvari in prerekan obstoj obogatitve revidentov nista za odločitev pomembna elementa, saj gre za zakonski pristop k že ugotovljenemu dolgu.

10. Za procesni položaj, ki nastane med strankami po 433. členu OZ, velja, da iz razmerja samega ne izhaja, da bi morala biti obveznost pristopnika nujno enaka (zlasti ne po obsegu) obveznosti glavnega dolžnika, zato je pravilna opredelitev procesnega razmerja med več osebami na dolžniški strani (na podlagi pravil materialnega prava) kot navadno sosporništvo. To pa pomeni, da je za drugo toženko in tretjega toženca še vedno odprto vprašanje zapadlosti dolga, h kateremu naj bi pristopila. Zato ne drži stališče pritožbenega sodišča, da pravnomočna odločitev o obstoju dolga glavne dolžnice, prve toženke, veže tudi revidenta. Slednja imata pravico ugovarjati zapadlosti in aktualni vrednosti terjatve.

11. Ker je torej zmotno stališče pritožbenega sodišča, da revidenta ne moreta več uveljavljati ugovorov zoper obstoj terjatve, poseglo v pravico revidentov do izjave, je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP in 1. odstavkom 379. člena ZPP).

12. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.