Jedro

Kadar sodišče ugotovi nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki je bil zaposlen za polni delovni čas, pa se je po prenehanju delovnega razmerja za polni delovni čas zaposlil pri drugem delodajalcu, v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko prizna delovno razmerje le za obdobje, ko ni bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Za vmesno obdobje mu gre lahko kvečjemu odškodnina v višini razlike med plačo, ki bi jo prejel od delodajalca, pri katerem mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, seveda, če do takšne razlike prihaja. Na ustrezen način je to pravilo treba uporabiti tudi, ko gre za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo sklenjeno za čas, krajši od polnega delovnega časa.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim tožena stranka zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe v odločitvi, da se ugotovi, da sta stranki 24. 8. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelja predmetnega pouka - za opravljanje nalog učitelja glasbene umetnosti, OPZ in MPZ in izbirnih predmetov, s pravicami in obveznostmi po navedeni pogodbi o zaposlitvi, ter da se ugotovi, da je tožnici 31. 8. 2016 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na nezakonit način.

II. Sicer se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno razveljavi v odločitvi, da tožnici delovno razmerje še vedno traja; da jo je tožena stranka dolžna v osmih dneh pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 9. 2016 do reintegracije priznati delovno dobo, ji za navedeni čas obračunati nadomestilo plače, kot če bi delala, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec in v odločitvi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da sta stranki 24. 8. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učiteljice predmetnega pouka, za opravljanje nalog učitelja glasbene umetnosti, OPZ in MPZ in izbirnih predmetov, s krajšim delovnim časom od polnega, in sicer v trajanju dvaindvajsetih ur na teden ter za ugotovitev, da je tožnici z 31. 8. 2016 delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 1. 9. 2016 do reintegracije in ji za navedeni čas plača nadomestilo plače, kot bi jo prejela, če bi delala. Presodilo je, da so bile vse pogodbe, ki jih je tožnica s toženo stranko sklenila za določen čas, sklenjene v skladu z zakonom, zato je neutemeljen tožničin zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta stranki 24. 8. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelja predmetnega pouka za opravljanje nalog učitelja glasbene umetnosti, OPZ in MPZ in izbirnih predmetov s pravicami in obveznostmi po navedeni pogodbi o zaposlitvi.1 Ugotovilo je, da je tožnici 31. 8. 2016 delovno razmerje prenehalo na nezakonit način in ji še vedno traja ter toženi stranki naložilo, da tožnico v osmih dneh pozove nazaj na delo, ji za čas od 1. 9. 2016 dalje do reintegracije prizna delovno dobo, ji za navedeni čas obračuna nadomestilo plače kot če bi delala, odvede davke in prispevke ter ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilni del sodbe temelji na zaključku, da je podlaga za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas nastala že ob nezakoniti sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 27/2018 z dne 20. 3. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj: − ali je drugostopenjsko sodišče dolžno upoštevati navedbe tožnice o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem po vložitvi tožbe in pred zaključkom glavne obravnave na prvi stopnji; − ali drugostopenjsko sodišče lahko ugotovi, da delovno razmerje tožnici še vedno traja tudi za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica na naroku za glavno obravnavo 18. 1. 2017 pojasnila, da je od 9. 12. 2016 do predvidoma julija 2017, zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, za določen čas zaposlena pri drugem delodajalcu in to v obsegu 96 % polnega delovnega časa. Drugostopenjsko sodišče, ki je spremenilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, tega dejstva ni upoštevalo in se ni opredelilo do teh navedb tožnice. Sodišče druge stopnje bi moralo razpisati obravnavo in ugotoviti relevantna dejstva glede naknadne zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu, če je štelo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen. Tožena stranka navedb tožnice o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni prerekala, zato se v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ta dejstva štejejo za priznana. Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu najmanj od 9. 12. 2016 in to najmanj v obsegu 96 % polnega delovnega časa, je sodba sodišča druge stopnje v točki I izreka in posledično v točki III izreka nepravilna in nezakonita. Delavcu ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku, saj je bila tožnica upravičena kvečjemu do morebitne razlike nad plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemala pri drugem delodajalcu. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v točkah I in III izreka v celoti razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5. Revizija je delno utemeljena, delno pa je nedovoljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

K vprašanju, ali je drugostopenjsko sodišče dolžno upoštevati navedbe tožnice o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem po vložitvi tožbe in pred zaključkom glavne obravnave na prvi stopnji:

7. Dejstvo, da je tožnica v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposlila pri drugem delodajalcu, je odločilno za odločitev o obsegu, v katerem je možno ugoditi reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožbenega zahtevka. Kadar sodišče ugotovi nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi2 delavcu, ki je bil zaposlen za polni delovni čas, pa se je po prenehanju delovnega razmerja za polni delovni čas zaposlil pri drugem delodajalcu, v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko prizna delovno razmerje le za obdobje, ko ni bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Za vmesno obdobje mu gre lahko kvečjemu odškodnina v višini razlike med plačo, ki bi jo prejel od delodajalca, pri katerem mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, seveda, če do takšne razlike prihaja. Na ustrezen način je to pravilo treba uporabiti tudi, ko gre za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo sklenjeno za čas, krajši od polnega delovnega časa. V takšnem primeru delavcu, ki je po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi škodo zmanjševal tako, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, za isto obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja tako, da bi seštevek presegal polni delovni čas.

8. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo nepravilno, ko je pri spremembi zavrnilne sodbe v ugodilno spregledalo navedbo tožnice na naroku 18. 1. 2017, da je sedaj začasno za določen čas zaposlena zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, in sicer od 9. 12. 2016 do predvidoma julija 2017 ter da je zaposlena v obsegu 96 % polnega delovnega časa. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče pri odločanju o reintegracijskem in reparacijskem delu tožbenega zahtevka moralo upoštevati tožničino zaposlitev pri drugem delodajalcu v obdobju po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki.

K vprašanju, ali drugostopenjsko sodišče lahko ugotovi, da delovno razmerje tožnici še vedno traja tudi za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem:

9. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da delovnega razmerja za polni delovni čas pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati.3 Sodišče druge stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici tudi za obdobje, ko je bila zaposlena pri drugem delodajalcu, priznalo delovno razmerje in pravice iz delovnega razmerja v celotnem obsegu, kot je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 8. 2015. 10. Tožnici za obdobje, ko je bila pri drugem delodajalcu zaposlena za 96 % polnega delovnega časa, ni mogoče v celoti priznati delovnega razmerja pri toženi stranki za 22 ur tedensko, saj bi to pomenilo, da bi ji bilo za to obdobje priznano delovno razmerje za več kot polni delovni čas. Glede na dejstva, ki bi jih sodišče moralo vzeti kot podlago svoje odločitve, je sodišče druge stopnje napačno odločilo, ko je tožnici tudi za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu v celoti priznalo delovno razmerje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2015. K odločitvi o reviziji:

11. Tožena stranka z revizijo predlaga razveljavitev celotne točke I sodbe sodišča druge stopnje, ki vsebuje tudi ugotovitev, da sta stranki 24. 8. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelja predmetnega pouka, za opravljanje nalog učitelja glasbene umetnosti, OPZ in MPZ in izbirnih predmetov, s pravicami in obveznostmi po navedeni pogodbi o zaposlitvi ter ugotovitev, da je tožnici 31. 8. 2016 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na nezakonit način. Vendar pa vprašanji, ki sta bili dopuščeni s sklepom o dopustitvi revizije, ne omogočata presoje pravilnosti odločitve o transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas in odločitve o ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z 31. 8. 2016, temveč le presojo pravilnosti odločitve o obsegu, v katerem je bilo ugodeno reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku (o čemer je bilo odločeno v tretjem odstavku spremenjene prvostopenjske sodbe). Nenazadnje tožena stranka predlog za razveljavitev drugostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in na ugotovitev o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, zgolj pavšalno uveljavlja in pri tem ne navaja nobenih razlogov (glede na dopuščeni vprašanji jih niti ne more), zakaj naj bi bil ta del izpodbijane sodbe nepravilen. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 374. člena ZPP revizijo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno.

12. V preostalem je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v odločitvi, da tožnici delovno razmerje še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 9. 2016 do reintegracije priznati delovno dobo ter ji za ta čas izplačati plačo, kakršno bi prejemala, če bi delala (pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2015) ter v odločitvi o stroških postopka tožnici in je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje ni ugotovilo, v katerem obdobju in pod kakšnimi pogoji je bila tožnica v času po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlena pri drugem delodajalcu. Šele na podlagi takšne ugotovitve bo sodišče lahko odločilo, ali ji mora tožena stranka priznati obstoj delovnega razmerja tudi za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu in v kakšnem obsegu. Odločitev o ugoditvi zahtevku za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še traja in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, je bilo treba razveljaviti, ker v tej fazi postopka ni ugotovljeno, kakšen je delavnopravni status tožnice po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z novim delodajalcem, čeprav se je ta čas že iztekel, ko je o zadevi odločalo sodišče prve stopnje.

13. V novem postopku bo sodišče ugotovilo, v katerem obdobju je bila tožnica dejansko zaposlena pri drugem delodajalcu, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem obsegu (kaj sploh pomeni zaposlitev za 96 % delovnega časa), nakar bo lahko odločilo še o preostalem tožbenem zahtevku.

K odločitvi o stroških revizijskega postopka:

14. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Delovno razmerje je bilo sklenjeno za delo s krajšim delovnim časom od polnega, in sicer v trajanju 22 ur na teden. Razporeditev delovnega časa je bila dva dni v tednu po 7 ur in en dan 8 ur, s tem, da je zaradi potrebe delovnega procesa lahko prišlo do drugačne oziroma neenakomerne ali začasne prerazporeditve delovnega časa. 2 Glede na vprašanji, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, pravilnost odločitve sodišča o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne more biti predmet revizijske presoje. 3 Primerjaj sodbi VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013 in VIII Ips 229/2015 z dne 23. 2. 2016.