Jedro

Kazenskopravni pojem družine kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva je lahko tudi širši od pojma družine, kot ga opredeljuje sedaj veljavni ZZZDR. Odločilno je zgolj dejansko razmerje skupnega življenja in bivanja članov takšne socialne skupnosti, ki je po svojih osnovnih značilnostih podobna zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti je rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju je bil obsojeni I. H. v ponovljenem sojenju spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojencu na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka 299. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu naložilo v plačilo vse stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in iz razloga bistvenih kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o odgovoru vrhovne državne tožilke izjavil in v izjavi navaja, da se ne strinja s stališčem vrhovne državne tožilke, da v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ter v nadaljevanju ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po vsebini mogoče strniti v dva temeljna očitka. Prvi očitek, ki ga vložnik uveljavlja v okviru zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, se nanaša na ugotovitev sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je izpolnjen zakonski znak „v družini“ iz prvega odstavka 299. člena KZ. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe, da sta bila obsojenec in oškodovanka „mrtva zakonca“ (ločena od mize in postelje) in je njuna družina obstajala samo še na papirju, zato v konkretnem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj ogroženosti družine, odgovorilo, da se sodna praksa zavzema za ustrezno širšo razlago pojma družine in se pri tem sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Ips 260/2005 z dne 6. 4. 2006. Kljub zatrjevanju pritožnika, da družinskega življenja že nekaj let pred obravnavanim dogodkom dejansko ni bilo več, je pritožbeno sodišče presodilo, da je zakonski znak „v družini“ v smislu 299. člena KZ podan, saj je obstajala dejanska življenjska skupnost, na kar kažejo okoliščine, da so obsojenec, oškodovanka (tedanja žena obsojenca) in njuna hčerka vsi skupaj živeli v isti hiši, da je obsojenec v pretežni meri preživljal hčerko in zagotavljal denarna sredstva za skupno gospodinjstvo, tedanja žena pa mu je še vedno likala in prala. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se s takšno presojo ne strinja in meni, da navedene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče druge stopnje utemeljilo svojo presojo, da je izpolnjen zakonski znak „v družini“, ne utemeljujejo obstoja družine v smislu 299. člena KZ. Dejstvo, da obsojenec preživlja svojo hčerko, še ne pomeni življenjske skupnosti med njima, temveč le razmerje očeta do mladoletnega otroka. To, da je oškodovanka obsojencu likala in prala, pa ne pomeni, da je šlo za ekonomsko skupnost, temveč je šlo za odmeno zaradi uporabe tuje stvari (hiša, v kateri so živeli, je bila v izključni lasti obsojenca). Osnova življenjske skupnosti je po stališču vložnika ekonomska skupnost, te pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, zato v konkretnem primeru ne moremo govoriti o takšni življenjski skupnosti med obsojencem, oškodovanko in njuno hčerko, ki bi ustrezala pojmu družina. Poleg tega je sodišče druge stopnje s tako široko razlago pojma družine, ki presega definicijo družine, kot jo določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), prekoračilo svoja pooblastila v okviru sodnega odločanja, saj se je postavilo v vlogo zakonodajalca. Sodnik se mora ves čas zavedati ustavne zahteve lex scripta, to je stroge vezanosti razlagalca na zakon, ker je zakonodajalec tisti, ki z zakonom določa polje kaznivosti. Razlagalec tega zakona – sodnik pa te moči nima in mora s svojo razlago zakona v celoti ostati znotraj tega polja. Tako široka razlaga pojma, ki je zakonsko drugače (ožje) določen, onemogoča pravilno in pravično uporabo kazenskega zakona, po drugi strani pa posameznikom onemogoča vedenje o tem, v katerih primerih so njihova ravnanja dovoljena in kdaj ne. Zato je takšna razlaga po stališču vložnika v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, načelom enakega varstva pravic, pa tudi načelom določenosti v kazenskem pravu. Nenazadnje tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) določa jasnost in preciznost pri opredelitvi kaznivih dejanj na takšen način, da se obdolžencem in tudi sodišču popolnoma jasni temeljni pojmi v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem.

6. Kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je storil, kdor je drugega hudo žalil, z njim grdo ravnal, mu delal nasilje ali ogrožal njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzročil ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Nasilništvo v okviru družine pomeni, da so s storilčevimi dejanji prizadeti njegovi družinski člani. Kazenski zakonik pomena družine ni določal, je pa definicija družine vsebovana v ZZZDR, ki v 2. členu določa, da je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Vrhovno sodišče pa je že v sodbi I Ips 260/2005 z dne 6. 4. 2006, na katero se izrecno opira sodba sodišča druge stopnje, zavzelo stališče, da je na podlagi ustrezne razširjujoče razlage, ki izhaja iz načela zakonitosti, objekta zaščite in namena dopolnjene inkriminacije in ki se smiselno naslanja tudi na primarno zakonsko normo (ZZZDR), kazenskopravni pojem družine kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva lahko tudi širši od pojma družine, kot ga opredeljuje sedaj veljavni ZZZDR. Odločilno je zgolj dejansko razmerje skupnega življenja in bivanja članov takšne socialne skupnosti, ki je po svojih osnovnih značilnostih podobna zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti je rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera. Presoja, ali je pri enem ali drugem partnerju obstajala volja za takšno skupnost, je dejansko vprašanje, o katerem odloča sodišče na podlagi načela proste presoje dokazov. Za ugotavljanje takšne volje so pomembne predvsem okoliščine, ki so bile podane v času trajanja te zveze in ne toliko izjave enega od partnerjev po končani zvezi.

7. V obravnavanem primeru iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta bila obsojenec in oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja (še) poročena in sta skupaj z mladoletno hčerko živela v isti hiši in v skupnem gospodinjstvu. Oškodovanka je za obsojenca opravljala gospodinjska dela (prala in likala), obsojenec pa je zagotavljal sredstva za skupno gospodinjstvo in v pretežni meri preživljal hčerko. Obsojenec je kaznivo dejanje storil v domači hiši na škodo svoje tedanje žene in v navzočnosti njune osemletne hčerke, ki ga je ob tem vlekla stran od oškodovanke (njene matere), zaradi njegovega ravnanja pa sta bili oškodovanka in hčerka prestrašeni ter ogroženi. Sodišče prve stopnje je tudi nesporno ugotovilo, da sta se obsojenec in oškodovanka tekom postopka razvezala in da sta že pred razvezo zakonske zveze živela v medsebojnih nesoglasjih, ki so se očitno samo še stopnjevala. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi navedenih okoliščin pravilno presodili, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski znak „v družini“ iz prvega odstavka 299. člena KZ. Med obsojencem, oškodovanko (takrat še njegovo ženo) in njuno mladoletno hčerko je obstajala takšna dejanska življenjska skupnost, ki že na podlagi definicije družine iz 2. člena ZZZDR ustreza pojmu družina. Dejstvo, da so bila med obsojencem in oškodovanko, ko sta še živela skupaj, stalna nesoglasja in da kot zakonca nista bila v dobrih odnosih, pa samo po sebi ne izključuje obstoja družine, zlasti ne z vidika njune hčerke, saj v življenju takšni primeri niso nikakršna izjema.

8. Ker po presoji Vrhovnega sodišča ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da je med obsojencem, oškodovanko in njuno hčerko v času storitve kaznivega dejanja obstajala takšna življenjska skupnost, ki ustreza zakonskemu znaku družine iz prvega odstavka 299. člena KZ, ne presega definicije družine iz drugega člena ZZZDR, v obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o širši razlagi definicije družine, kot jo določa ZZZDR, in za katero se je sicer zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 260/2005 z dne 6. 4. 2006, na katero se opira sodba sodišče druge stopnje. Zato se vsi nadaljnji očitki zahteve za varstvo zakonitosti, da je takšna razlaga v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, v nasprotju z načelom enakega varstva pravic, v nasprotju z načelom določnosti v kazenskem pravu in da je sodišče preseglo pooblastila v okviru sodnega odločanje, saj se je postavilo v vlogo zakonodajalca, za konkretno kazensko zadevo izkažejo za nerelevantne.

9. Vložnik ravno tako ne more uspeti z razlogi, ki jih uveljavlja v okviru zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ko trdi, da sta sodbi nejasno oziroma pomanjkljivo obrazloženi ter da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Sodišču prve stopnje tako očita, da je minimiziralo razlike med vsebino uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od oškodovanke in zapisnikom o sprejemu ustne ovadbe in ocenilo, da je oškodovankino izpoved, dano 15 mesecev po dogodku, šteti za bolj verodostojno od tistega, kar je povedala policistom komaj 2 uri po dogodku. Na drugi strani pa je sodišče zapisalo, da sta bila oba dimnikarja zaslišana skoraj 2 leti po dogodku, zaradi česar je razumljivo, da se ne spomnita vseh podrobnosti. Zagovornik v tem vidi nasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih. Nasprotje in nejasnost zagovornik vidi tudi v ugotovitvi sodišča, da obnašanje oškodovanke na glavnih obravnavah potrjuje resničnost njenih slabih in neprijetnih izkušenj z obsojencem, na drugi strani pa sodišče samo ugotavlja, da se je oškodovanka kritičnega dne, preden je prišlo do inkriminiranega dejanja, sama grdo obnašala do obsojenca. S takšnimi navedbami zagovornik ne uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč neprikrito izraža nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki izpodbijane sodbe, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določilu drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

10. V zvezi z očitkom vložnika, da je sodišče druge stopnje drugače ugotovilo, katera od zaslišanih prič je izpovedala o določenem čustvenem stanju pri oškodovanki v primerjavi s sodbo sodišča prve stopnje, pa je potrebno vložniku pojasniti, da vsaka nejasnost ali pomanjkljivost v sodbi še ni bistvena kršitev določb postopka, saj so to lahko le tiste pomanjkljivosti, ki so kavzalne za presojo. Za takšno pomanjkljivost pa po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče druge stopnje sicer res ni izrecno izpostavilo, katera od zaslišanih prič je izpovedala o določenem čustvenem stanju pri oškodovanki, kot to stori sodišče prve stopnje, temveč je na splošno povzelo razloge sodbe sodišča prve stopnje o tem, da so določene, v postopku zaslišane priče (A. in M. K. ter policista M. J. in B. K.), potrdile čustveno prizadetost oškodovanke neposredno po dogodku, kar pa ne zmanjšuje jasnosti ali razumljivosti razlogov sodbe sodišča prve in druge stopnje do te mere, da bi bila podana očitana kršitev.

C.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenčev zagovornik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Glede na pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo in ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 200 EUR (tarifna številka 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 in 7152 Taksne tarife, ki je priloga Zakona o sodnih taksah).