Jedro

ZSPOZ (kot področni zakon) v osmem odstavku 12. člena sicer izključuje pritožbo zoper odločbo tožene stranke o višini odškodnine, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je pritožba izključena tudi v primeru, kakršen je obravnavani. ZSPOZ namreč posebnih (izrecnih) določb glede izdaje potrdil o pravnomočnosti in izvršljivosti nima, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZUP, ki predvidevajo pritožbo zoper zavrnitev zahteve za izdajo potrdila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi molka tožene stranke, ker je bila ta vložena prezgodaj.

2. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni izkazala, da so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa po drugem in tretjem odstavku 28. člena ZUS-1. 3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v obravnavanem primeru predpisan enostopenjski postopek z možnostjo sprožitve upravnega spora, zaradi česar v okviru postopka ni predviden nadzor Ministrstva za pravosodje, kot to navaja prvostopenjsko sodišče. Po njenem mnenju navedeno ministrstvo nima nobenih pristojnosti za nadzor nad zakonitostjo postopkov v zvezi z izplačilom odškodnin po Zakonu o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri). Odločba o odškodnini upravičencem po ZPKri postane dokončna že na prvi (in edini) stopnji upravnega odločanja. Zgolj zbiranje, obdelava in hramba podatkov o teh postopkih nima narave nadzora niti varstva pravilnosti in zakonitosti izvedbe postopku pri toženi stranki. Zato meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi se moral pritožnik v obravnavani zadevi zaradi molka organa pritožiti na Ministrstvo za pravosodje, materialnopravno zmotno. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, vendar iz drugih razlogov.

7. V obravnavani zadevi je tožeča stranka (po vsebini) sprožila upravni spor zaradi molka tožene stranke, ker ji ta ni izdala potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe tožene stranke, št. 037163/ZPKI z dne 20. 9. 2002, izdane na podlagi Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ). S to odločbo je tožena stranka pritožniku določila višino odškodnine, ki mu pripada kot upravičencu na podlagi pravnomočnega sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 714-01-272 z dne 11. 6. 1998, s katerim je bil pritožniku priznan status bivšega političnega zapornika in s tem status upravičenca do odškodnine po ZSPOZ v višini 1.855.000,00 SIT.

8. Za izpodbijanje v upravnem sporu velja, da mora biti upravni akt dokončen, kar pomeni, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja, na primer pritožbe v upravnem postopku (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu je namreč vedno treba izkoristiti pritožbeno pot v upravnem postopku ali drugem postopku izdaje upravnega akta, (pravica do pravnega sredstva – 25. člen Ustave). Le izjemoma lahko pravico do pritožbe izključi zakon.

9. Pravila v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) veljajo kot edina in izključna pravila za postopek pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah na vseh upravnih področjih, za katera ni predpisan drugačen – poseben postopek. Na področjih, za katera so z zakoni predpisani posebni upravni postopki, se uporabljajo določbe teh zakonov, določbe ZUP pa le v vprašanjih, ki niso urejena s takimi posebnimi postopki (3. člen ZUP).

10. ZSPOZ (kot področni zakon) v osmem odstavku 12. člena izključuje pritožbo zoper odločbo tožene stranke o višini odškodnine, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je pritožba izključena tudi v primeru, kakršen je obravnavani. ZSPOZ namreč posebnih (izrecnih) določb glede izdaje potrdil o pravnomočnosti in izvršljivosti nima, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZUP, ki predvidevajo pritožbo zoper zavrnitev zahteve za izdajo potrdila.

11. Potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti po ZUP namreč ni upravni akt, saj organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (1. člen ZUP), temveč služi le kot dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev.

12. Po izrecni določbi petega odstavka 225. člena ZUP ima klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti pravno naravo potrdila v smislu 180. člena ZUP (ne pa potrdila iz 179. člena ZUP, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče). Ta med drugim določa, da državni organi in organi samoupravne lokalne skupnosti izdajajo potrdila in druge listine tudi o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa. V tem primeru se dejstva ugotavljajo v postopku po določbah tega poglavja ZUP (skrajšani ugotovitveni postopek ali posebni ugotovitveni postopek). Dolžnost tožene stranke izdajati potrdila o pravnomočnosti je v ZSPOZ določena posredno s tem, da v 7. členu določa, da SOD izplača odškodnino na podlagi pravnomočne odločbe, s katero je bilo odločeno o višini odškodnine (prim. Komentar k 180. členu ZUS-1, str. 579).

13. Postopek za izdajo potrdil oziroma drugih listin o dejstvih, o katerih se ne vodijo uradne evidence, je natančno (in izključno) določen v določbah 179. do 180 a. člena ZUP. Pri tem je tudi določen postopek in pravno sredstvo, če državni organ zavrne zahtevo za izdajo potrdila oziroma če potrdila ne izda, kakršen je obravnavani primer. ZUP tako v tretjem odstavku 180. a člena izrecno določa, da če organ ni izdal potrdila, druge listine ali odločbe iz prejšnjih odstavkov tega člena, se po preteku rokov šteje, da je zahtevo zavrnil, ter da je zoper to dovoljena pritožba.

14. V obravnavani zadevi bi torej (dokončni) upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 predstavljala le odločba o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti drugostopenjskega upravnega organa. Revident bi moral po določbi tretjega odstavka 180. a člena ZUP glede na molk organa po vložitvi zahteve za izdajo potrdila vložiti pritožbo, o kateri bi na podlagi prvega odstavka 232. člena ZUP moralo odločati stvarno pristojno ministrstvo.

15. Glede na to, da v obravnavanem primeru pritožba po določbi tretjega odstavka 180. a ZUP sploh ni bila vložena, bi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči iz razloga po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (in ne po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki je predvidena za primer, ko o vloženi pritožbi organ druge stopnje še ni odločil), kar pa ni razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

16. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi stvarno pristojno Ministrstvo za pravosodje in javno upravo Republike Slovenije, v katerega delovno področje sodi tudi izvajanje določb ZPKri ter določb ZSPOZ (med drugim to ministrstvo vodi uradno evidenco o izdanih odločbah o odškodnini ter o datumih pravnomočnosti teh odločb – 15. b člena v zvezi s prvim odstavkom 15. a člena ZSPOZ).

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.