Jedro

Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-3634/2024/7 (1222-20) z dne 2. 12. 2024, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da sta podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (61. člen tega zakona). Glede obstoja teh razlogov se je na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Pojasnilo je še, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo s slabo ekonomsko situacijo in da njegovih navedb ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Institut mednarodne zaščite ni namenjen varstvu pred revščino oziroma slabim ekonomskim stanjem.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi in odločbo toženke odpravi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnik v bistvenem ponavlja, kar je navajal že v upravnem postopku in v tožbi, in sicer da je bilo stanje v Maroku tako, da kljub temu, da se je trudil, ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje, državi pa je vseeno glede njenih državljanov. Meni, da je za situacijo v prvi vrsti odgovorna država, ker je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo, drugi, s sredstvi in povezavami, pa živijo lagodno življenje.

7.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče štelo, da pritožnik s temi navedbami uveljavlja nastanek resne škode iz 28. člena ZMZ-1, se do teh trditev opredelilo in jih zavrnilo kot nezadostne za priznanje statusa mednarodne zaščite. Ocenilo je, da je tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen revščini, posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku. To ne zadošča za priznanje statusa mednarodne zaščite, saj je ta institut namenjen varstvu osebe le pred resno škodo, ki bi jo prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu iz 24. člena ZMZ-1.

8.Tega pritožnik ne more izpodbiti z navedeno trditvijo, da je za situacijo v Maroku kriva država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkljivosti v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

9.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena ZUS-1) .

-------------------------------

1Po analogiji s pomanjkljivostmi zdravstvenega sistema v izvorni državi iz zadeve M Bodj (C-542/13), sodba z dne 18. 12. 2014, v kateri je Sodišče EU navedlo, da se položaj subsidiarne mednarodne zaščite zaradi resne škode, ki jo pomeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje v izvorni državi, nanaša le na težko bolnega prosilca, ki bi bil tej škodi v izvorni državi lahko izpostavljen, ker mu je bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena, ne pa zaradi splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi (35., 36. in 41. točka). Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024, 11. točka obrazložitve.

2Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.