Jedro

Tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Izpostavlja le težak ekonomski položaj oz. revščino. Glede na predstavljeno materialnopravno podlago, to niso razlogi, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, zlasti, da tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 20. 8. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države, saj je tekom postopka kot izvorno državo vedno navajal Maroko. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni. Maroko je zapustil 1. 5. 2023 zaradi revščine.

3.Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor ter ga vprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tožnik pojasnil, da je vse življenje živel v Maroku. V kraju Beninlal je končal deset razredov šole in zaradi finančnih težav ni nadaljeval s šolanjem. V družini je bil zaposlen samo oče, v proizvodnji olivnega olja. Tožnik je zaradi pomanjkanja denarja oz. finančnih težav delal že od mladih nog. Začel je pri 12 letih, ko je delal v avtopralnici in s tem zaslužil približno 5 evrov dnevno, kasneje v proizvodnji olivnega olja za 10 evrov dnevno. Za pot do Slovenije je porabil približno 1500 evrov, kar mu je dal oče. V Maroku ima starše, dva brata in sestri. Maroko je zapustil zaradi revščine v družini. Denarja jim je zmanjkalo za hrano oz. so morali kupovati manj, tudi za obleke niso imeli denarja. Drugačnega dela ni poskušal poiskati, saj v Maroku ni boljših zaposlitev, razen če imaš diplomo. Izvorno državo bi zapustil v vsakem primeru, saj ima rad potovanja. Na vprašanja svojega pooblaščenca je pojasnil, da je iskal delo v več drugih krajih, npr. v Casablanci, Tangerju in Rabatu. Dodal je, da država Maroko ne pomaga ljudem, ki se znajdejo v stiski.

4.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabimi ekonomskimi razmerami (revščino) in da njegove ekonomske stiske niso povzročili tretji akterji (npr. država sama), težave z zaposlitvijo oz. delom, ki jih je navajal, pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Njegovih težav namreč nikakor ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik tudi ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Prav tako ni mogoče ugotoviti, da njegove težave dosegajo prag resne škode. Tudi ne gre za dejanja, ki bi bila namerno uperjena zoper tožnika, pač pa za splošno situacijo v njegovi izvorni državi.

5.Toženka dalje ugotavlja, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 47/22) 31. 3. 2022 Maroko določila kot varno izvorno državo. Citira 62. člen ZMZ-1, ki določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: (1) ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in (2) prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Po pazljivi preučitvi vseh izjav tožnika, toženka ni mogla zaključiti, da je imel v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takšnih težav v postopku tudi ni navajal. Ob zgolj slabem plačilu za delo in revščini, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, ni mogla skleniti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo, ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

6.Toženka je tako zaključila, da ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko za tožnika v skladu z ZMZ-1 ni varna izvorna država. Zato je njegova prošnja očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. Toženka je še pojasnila, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, tako niso takšne narave, da bi utemeljevale priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

Tožba

7.Tožnik na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo izpodbija vseh treh razlogov: bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8.Navaja, da se ne strinja z oceno toženke, da očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka njegovih navedb v upravnem postopku ni pravilo upoštevala. Iz teh izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, ni mogel zaslužiti dovolj za lastno preživetje, niti družine. Svoje države ni zapustil, ker bi si želel lagodnega življenja, ampak zato, da bi lahko dostojno živel. Taka prošnja pa ne more biti očitno neutemeljena.

9.Ponovi, kar je izpovedal na osebnem razgovoru in pojasni, da je zaradi tega izgubil upanje in kot edino rešitev videl odhod iz države. Hudo mu je bilo, ker ni mogel pomagati staršem. Še pri zbiranju sredstev za odhod mu je moral pomagati oče. Država Maroko ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki potrebujejo pomoč. Vzpostavila je situacijo, ko bogati ljudje živijo lagodno življenje, revni pa lahko umrejo od lakote, čeprav bi lahko vsi dobro živeli. Zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, zato ni pravilna.

10.Tožnik se tudi ne strinja s stališčem toženke, da je Maroko varna izvorna država. S tem, ko je pojasnil osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo (t.j, ker tam ni bilo mogoče preživeti), je pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Čeprav je to država, ki jo Slovenija sicer šteje za varno na splošno. Zato tudi zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna. Predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek.

Odgovor na tožbo

11.Toženka v obrazloženem odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato pri njej vztraja.

Pripravljalna vloga tožnika

12.Tožnik je v pripravljalni vlogi prerekal navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Ni se strinjal z njenim stališčem, da je bil le po subjektivni presoji slabo plačan. Ta sredstva so bila dejansko nizka. Že na osebnem razgovoru je pojasnil, da niso mogli kupiti hrane oz. so jo kupili manj, ker si niso mogli privoščiti veliko. Revščina v kateri je živel z družino, se ne more primerjati z ničemer v Evropi. Prav tako se ne strinja z navedbami toženke, da ni izkazal, da bi bil postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka. Pojasnil je, da bi z boljšo izobrazbo lahko dobil boljše delo, a do izobrazbe ni mogel zaradi revščine oz. finančnih težav družine. Ponovil je, da je država tista, ki ohranja družbeno neenakost, namesto, da bi pomagala ljudem v stiski.

Dokazni postopek

13.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-3634/2024, ki se nanaša na zadevo, prilogi A 1 in A 2 sodnega spisa, ki ju je vložil tožnik in prilogo B 1 toženke.

14.Ni zaslišalo tožnika. Pravilno vabljen se naroka ni udeležil, biti zaslišan pa je pravica in ne dolžnost stranke.

Presoja sodišča

15. Tožba ni utemeljena.

16.Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

17.Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

18.Okvir prošnje za mednarodno zaščito je tako v rokah prosilca. Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Izpostavlja le težak ekonomski položaj oz. revščino. A toženka je pravilno pojasnila, da glede na predstavljeno materialnopravno podlago, to niso razlogi, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, zlasti, da tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja. Zato je sprejela pravilno materialnopravno odločitev, ko je prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Sodišče se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

19.Tožnik namreč tudi nima konkretiziranih trditev, kakšno resno škodo bi utrpel, če bi se vrnil v izvorno državo. Ponavlja dejstva, ki jih je podal že na razgovoru pred toženko. Pri tem se z argumenti toženke, ki se je do vseh teh dejstev že podrobno opredelila v izpodbijani odločbi, ne sooči. Navaja le, da se s toženkino oceno dejstev ne strinja. A za uspešno ugoditev tožbi bi moral pojasniti in utemeljiti razloge, ki jih 20. člen ZMZ-1 predpisuje za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Teh, kot rečeno, ni navedel.

20.Tožnik sicer še zapiše, da v Maroku država ustvarja veliko premoženjsko neenakost med prebivalstvom in da mu v primeru vrnitve grozi resna škoda. Sodišče pojasnjuje, da po že ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča, obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, v konkretnem primeru torej zatrjevane razslojenosti oz. pogojev, v katerih je prosilcu težko izboljšati svoj finančni položaj in posledično pridobiti boljšo izobrazbo. Gre za splošno stanje ekonomskih in socialnih razmer v državi, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka. Tožnik namreč ni zatrjeval konkretnih okoliščin ali ukrepov s strani države (oz. drugih tretjih oseb, ki pripadajo subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1), ki bi bili uperjeni zgolj zoper njega in mu onemogočili pridobiti dobro izobrazbo. Institut mednarodne zaščite, kot je prav tako večkrat poudarilo Vrhovno sodišče, varstvu pred revščino oz. slabim ekonomskim stanjem in socialnem varstvu ni namenjen. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

21.Odločitev, da se prošnja tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrne kot očitno neutemeljena, je tako pravilna in zakonita. Sodišče je tožbo zato zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------

Toženka v prvem odstavku izpodbijane odločbe očitno pomotoma navede letnico 2028.

Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

To so: (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali (3) nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.

Primerjaj Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 1o. 2023 in druge.

Tako izrecno Vrhovno sodišče v zadevi I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, ki se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.