Jedro

Tožnica (vzgojiteljica v vrtcu) je kršila svoje delovne obveznosti, ker se ni udeležila obveznega predavanja o asertivni komunikaciji in ker je zapustila delovno mesto ob 12.40 namesto 14.00 uri. Glede na navedeno obstaja zakonski pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, to je obstoj pisnega opozorila delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, ki ni starejše od enega leta.

V primeru, da redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani, kot je to določeno v prvem odstavku 82. člena ZDR. Tožena stranka v postopku pred sodiščem ni dokazala, da je bila tožnica seznanjena s svojo delovno obveznostjo, to je z udeležbo na delnem zboru. Ker v postopku ni bilo dokazano, da je bila tožnica seznanjena s svojo delovno obveznostjo, je posledično tudi ni mogla kršiti, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 5. 2012, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka, je nezakonita in se jo odpravi ter se vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred izdajo navedene odpovedi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 9. 1. 2012 pri toženi stranki ni prenehala ter še naprej traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, tožena stranka jo je v roku osmih dni od izdaje sodbe dolžna pozvati nazaj na delo, jo razporediti na njeno dosedanje delovno mesto, ji za ves čas, do vrnitve nazaj na delo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jo prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače in ostale prejemke po pogodbi o zaposlitvi, od njih odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, tožnici pa izplačati neto zneske v višini razlike med prejeto plačo pri drugem delodajalcu in razliko med prejetim nadomestilom za čas brezposelnosti in plačo oziroma nadomestilom plače, ki bi jo prejela po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.143,75 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.208,90 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica zahtevala razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 5. 2012 in ugotovitev, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi z dne 9. 1. 2012 ni prenehala s potekom 30-dnevnega odpovednega roka in da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje pozvati nazaj na delo in jo razporediti na dosedanje delovno mesto in ji za ves čas do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jo prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja ter izplačati za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse zapadle neto plače in ostale prejemke, ki ji pripadajo po pogodbi o zaposlitvi ter od teh plač in prejemkov odvesti vse prispevke in davke, kot če bi delala in ji izplačati tudi pripadajoče zakonske zamudne obrestmi od vsake zapadle plače in prejemka in sicer od dneva zapadlosti dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2., in 3., točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ali pa spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka. V pisnem opozorilu pred odpovedjo z dne 14. 3. 2012 se je tožeči stranki očitalo kršitve, za katere je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi odločilo, da so bile podane in sicer, da se niti dne 9. 2. 2012 oziroma 16. 2. 2012 ob 17.00 uri ni udeležila obveznega predavanja o asertivni komunikaciji, da je dne 14. 2. in 17. 2. 2012 predčasno zapustila svoje delovno mesto in sicer ob 12.40 uri, namesto ob 14.00 uri in da je s sodelavci in z nadrejenimi komunicirala na žaljiv, sarkastičen in neprimeren način. Glede prve očitane kršitve navaja, da se res ni udeležila obveznega predavanja o asertivni komunikaciji, pri čemer pa ni šlo za naklepno kršitev delovnih obveznosti, temveč se tožeča stranka, zaradi nenehnih psihičnih pritiskov, provokacij in poniževanj s strani ravnateljice A.A., predavanja ni udeležila, ker bi neposredno srečanje z njo, ki je osebno predavala o asertivni komunikaciji zagotovo negativno vplivalo na njeno psihično zdravje. V zvezi z očitkom, da je dne 14. 2. in 17. 2. 2012 predčasno zapustila svoje delovno mesto in sicer ob 12.40 uri namesto ob 14.00 uri, je tožeča stranka vseskozi trdila, da je šlo zgolj za nesporazum med njo in pomočnico ravnateljice, kar je tožeča stranka potrdila tudi na zaslišanju pred sodiščem in kar posredno izhaja tudi iz izpovedi prič B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje se ni poglobilo v preizkus trditev tožeče stranke temveč je nekritično sledilo izpovedi ravnateljice in pomočnice ravnatelja. Ob začetku dela na navedenem delovnem mestu ji ni bilo nikdar pojasnjeno, da se je praksa v zvezi z opravljanjem nepedagoških obveznosti doma kakorkoli spremenila oziroma da mora biti vzgojiteljica ves čas predvidenega izvajanja nepedagoških dejavnosti fizično prisotna v vrtcu. V zvezi z očitki iz pisnega opozorila z dne 14. 3. 2012, da naj bi s sodelavci in nadrejenimi komunicirala na žaljiv, sarkastičen in neprimeren način, s čemer naj bi toženi stranki povzročila moralno škodo, ki se je manifestirala v zaostrenih odnosih med sodelavci in ki bi lahko pripeljala tudi do materialne škode, v kolikor bi te zaostrene odnose začutili otroci in starši, pa pojasnjuje, da je prvostopno sodišče že pravilno ugotovilo, da e-maila tožeče stranke z dne 18. 1. in 1. 2. 2012 ne predstavljata kršitev delovnih obveznosti, ravno tako pa tožnica meni, da ne predstavljata kršitev delovnih obveznosti niti elektronski sporočili z dne 16. 2. 2012 in 17. 2. 2012. Sporočilo 16. 2. 2012 je bilo poslano ravnateljici A.A. in se nanaša na predavanje o asertivni komunikaciji, v katerem tožnica ravnateljici pojasnjuje, zakaj se predavanj ni udeležila. Elektronsko sporočilo dne 17. 2. 2012 poslano D.D. se nanaša na predčasen odhod tožeče stranke z delovnega mesta 14. 2. in 17. 2. 2012. V tem sporočilu, za katerega je bil povod nesporazum v zvezi z odhodom z dela z dne 14. 2. in 17. 2. 2012, je tožeča stranka D.D. pozvala, naj vendarle enkrat že pripravi urnike, ki bodo odražali dejansko stanje in ki bodo preverljivi in zanesljivi, da bo vedela, kje in kdaj se mora nahajati ob katerem času. Navedeno sporočilo ni moglo prizadeti dostojanstva D.D., zato je zaključek sodišča, da je bilo prizadeto njeno dostojanstvo, neutemeljen in v nasprotju z dejanskim stanjem. Glede na vse zgoraj navedeno tožeča stranka meni, da ni zagrešila nobene od očitanih kršitev, za katere ji je bilo izdano opozorilo pred odpovedjo in da je bilo to izdano neutemeljeno, posledično pa je bila tudi kasnejša redna odpoved iz krivdnega razloga (ki je predmet tega spora) nezakonita.

V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 21. 5. 2012 je tožena stranka tožeči stranki očitala, da se dne 28. 3. 2012 ob 16.00 uri ni udeležila delnega vzgojiteljskega zbora na temo Nasilje, čeprav je bila udeležba na tem zboru obvezna in čeprav naj bi bila o njem obveščena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je tožeča stranka očitano kršitev res storila, saj naj bi dokazni postopek pokazal, da je bila tožeča stranka o razpisanem zboru dejansko obveščena, tak zaključek sodišča pa je zmoten, s čimer je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi nepravilno odločilo. Prezrlo je dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki v obrazložitvi obdolžitve in vabila na zagovor dne 7. 5. 2012 in kasneje v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2012 očitala, da je z delnega vzgojiteljskega zbora na temo Nasilje izostala namenoma ali iz hude malomarnosti, česar pa v sodnem postopku ni dokazala. Izpoved ravnateljice A.A. in D.D. o tem, kako običajno poteka obveščanje delavcev namreč v ničemer ne dokazuje, da je bil tudi zapisnik z dne 5. 3. 2012 dejansko izobešen na oglasni deski, prav tako pa tudi ne, da je bila tožeča stranka na kakršenkoli drug način obveščena o terminu delnega vzgojiteljskega zbora. Da bi tožena stranka tožeči stranki lahko utemeljeno očitala, da je namerno ali iz hude malomarnosti izostala iz delnega vzgojiteljskega zobra, bi morala dokazati, da je bila s predvidenim terminom zbora tudi seznanjena oziroma ustrezno obveščena, pa se kljub temu le-tega ni udeležila. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi sledilo tudi navedbam tožene stranke, da so bili delavci dolžni spremljati objave na intranetu, kjer je bil ravno tako objavljen zapisnik kolegija dne 5. 3. 2012. Za obveznost delavcev uporabljati in spremljati objave na intranetu tožena stranka ni predložila popolnoma nobenega dokaza, navedena obveznost ne izhaja niti iz pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke niti tožena stranka ni predložila nobenega splošnega akta oziroma sklepa ravnateljice, iz katerega bi izhajala obveznost delavcev uporabljati oziroma spremljati intranet. Tožena stranka pa v postopku pred sodiščem sploh ni dokazala, da bi bil zapisnik dejansko objavljen na intranetu. Sodišče prve stopnje je kljub obsežni trditveni podlagi tožeče stranke v smeri trpinčenja oziroma šikaniranja na delovnem mestu trditev tožeče stranke ni preizkusilo, temveč je zgolj zaključilo, da nad tožečo stranko ni bil izvajan mobing zato ker je ravnateljica izpovedala, da ona vsekakor ni oseba, ki bi nad komerkoli izvajala mobing in zato, ker naj bi priče skladno izpovedale da se A.A. do tožeče stranke ni vedla neprimerno. Glede na vse navedeno meni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bila zakonita.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prvostopnega sodišča. Priglaša pritožbene stroške. Uvodoma opozarja, da del tožničinih pritožbenih navedb predstavlja nedovoljene pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP, zaradi česar jih sodišče ne sme upoštevati, v preostalem pa gre za ponavljanje pavšalnih neizkazanih in zavajajočih navedb, ki so za predmetni postopek brezpredmetne.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Višje delovno in socialno sodišče je na podlagi drugega in tretjega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje, dopolnilno zaslišalo tožnico in vpogledalo listinsko dokumentacijo. Na podlagi tako izvedenega postopka je ugotovilo, da je pritožba utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje moralo preizkušati zakonitost pisnega opozorila pred odpovedjo z dne 14. 3. 2012 in zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2012. Po določbi prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo lahko poda najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve, pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Torej je predpogoj za izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, to je zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (3. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR) obstoj zakonitega pisnega opozorila delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, ki ne sme biti starejše od enega leta. Zakonitost takega pisnega opozorila se presoja v sodnem postopku istočasno, kot se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zato je moralo sodišče prve stopnje najprej presoditi zakonitost pisnega opozorila z dne 14. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je bilo pisno opozorilo zakonito in sicer zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, s tem da se tožnica niti dne 9. 2. niti 16. 2. 2012 ni udeležila obveznega predavanja o asertivni komunikaciji, da je dne 14. 2. in 17. 2. 2012 predčasno zapustila delovno mesto, obakrat ob 12.40 uri namesto ob 14.00 uri in da je s sodelavci in nadrejenimi komunicirala na žaljiv sarkastičen in neprimeren način in sicer je kot kršitev navedene delovne obveznosti opredelilo elektronski sporočili z dne 16. 2. 2012, poslano v. d. ravnateljici A.A. in elektronsko sporočilo z dne 17. 2. 2012, poslano pomočnici ravnateljice D.D..

Pritožbeno sodišče je tako najprej preizkusilo zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo izdano skladno z zakonom ter da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja z očitanimi ravnanji. Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti, ker se niti dne 9. 2. niti 16. 2. 2012 ob 17.00 uri ni udeležila obveznega predavanja o asertivni komunikaciji. Pri tem niti ni bistveno, katero opravičilo tožnica za svoj izostanek uveljavlja, ali tisto, ki ga je navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje ali to, ki ga navaja v pritožbenem postopku, kajti v nobenem primeru ni bila upravičena, da se predavanja, ki je spadalo pod delovno obveznost ni udeležila. Delavec namreč ne more sam presojati ali je neka tema zanj koristna ali ne, prav tako pa se je dolžan predavanja udeležiti, ne glede na to, kako sprejema predavatelja. Dejstvo, da sta bili tožnica in takratna v. d. ravnateljice v napetem odnosu, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, namreč tožnice ni opravičevalo, da se predavanja ne bi udeležila. V kolikor pa bi držale njene trditve o tem, da bi to negativno vplivalo na njeno psihično zdravje, pa bi morala zato pridobiti zdravniško potrdilo oziroma opravičilo za odsotnost. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti s tem, ko je dne 14. 2. in 17. 2. odšla iz prostorov tožene stranke ob 12.40 uri, ko je zaključila s svojo obveznostjo pri otrocih, ker je njen delovni čas trajal do 14.00 ure. Pri tem je ne opravičuje zmota, da je sama menila, da je s tem, ko je opravila neposredno delo vzgojiteljice z otroki, prosta obveznosti v prostorih delodajalca. V primeru nejasnosti, bi morala to nejasnost razčistiti, ne pa oditi domov. Pri tem seveda držijo njene trditve, da je to lažja kršitev delovnih obveznosti, vendar se tožena stranka ni poslužila disciplinskega postopka, temveč je v zvezi s tem izdala pisno opozorilo, za katero pa zakon ne predpisuje, da je potrebno upoštevati ali gre za lažje ali težje kršitve delovnih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta elektronski sporočili z dne 16. 2. in 17. 2. 2012 žaljivi in da predstavljata kršitev delovnih obveznosti, s čemer se tožnica ne strinja in to graja v pritožbi. Pritožba je v tem delu utemeljena, saj po oceni pritožbenega sodišča vsebina navedenih dveh sporočil ne predstavlja neprimerne in žaljive komunikacije. Delavec ima namreč pravico razčistiti sporna vprašanja s svojim delodajalcem in je nesprejemljivo, da se taka komunikacija, četudi je ostrejša, vendar vsekakor ni žaljiva, saj niso uporabljeni prav nobeni žaljivi izrazi, šteje kot neprimerna komunikacija. Upoštevati je potrebno, da gre za komunikacijo v zvezi z že očitanimi kršitvami delovne obveznosti in sicer prisotnost na obveznem predavanju o asertivni komunikaciji (elektronska pošta dne 16. 2. 2012) in predčasna zapustitev delovnega mesta (elektronska pošta z dne 17. 2. 2012). V kolikor bi to komunikacijo šteli kot kršitev delovnih obveznosti, bi dejansko tožnico postavili v situacijo, da sploh ne more izpostaviti svojega videnja situacije in se braniti. Zato je pritožba v tem delu utemeljena, saj očitana dejanja ne predstavljajo kršitve delovne oziroma pogodbene obveznosti.

Tako je po zaključku pritožbenega sodišča pisno opozorilo z dne 14. 3. 2012 utemeljeno izdano za kršitev delovnih obveznosti, navedenih pod 1. in 2. točko tega pisnega opozorila, to je neudeležba na obveznem predavanju o asertivni komunikaciji in zapustitev delovnega mesta ob 12.40 namesto 14.00 uri. Glede na navedeno obstaja zakonski pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, to je obstoj pisnega opozorila delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, ki ni starejše od enega leta.

Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker se dne 28. 3. 2012 ob 16.00 uri ni udeležila delnega vzgojiteljskega zbora. Med strankami ni bilo sporno, da je udeležba na delnih vzgojiteljskih zborih obvezna in da bi se tožnica morala tega delnega vzgojiteljskega zbora udeležiti. Nesporno med strankama je tudi, da se tožnica delnega vzgojiteljskega zbora dne 28. 3. 2012 ni udeležila. Sporno med strankama pa je bilo ali je bila tožnica seznanjena s tem, da je bil dne 28. 3. 2012 ob 16.00 uri sklican delni vzgojiteljski zbor. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka vabila strokovne sodelavce na zbore preko zapisnikov, izobešenih na oglasnih deskah v pedagoških sobah in objave na intranetu. Zaključilo je, da bi tožnica morala sama skrbeti, da bi redno pregledovala oglasno desko, lahko pa bi se poslužila tudi drugega načina obveščanja, ki ga je tožena stranka uvedla, to je preko intraneta. Zaključilo je, da je tožena stranka zaposlene, med njimi tudi tožnico na primeren in ustrezen način seznanila z delnim vzgojiteljskim zborom. Tožnica se zbora ni udeležila in za to ni imela opravičljivega razloga, zato je kršila delovne obveznosti iz 32. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je glede na trditev in izpoved tožnice pred sodiščem prve stopnje, da zapisnika ni bilo na oglasni deski in da zato ni bila seznanjena z delnim zborom dne 28. 2. 2012, zaradi česar se tudi ni mogla udeležiti tega zbora, dopolnilno zaslišalo tožnico. Ta je izpovedala, da je delala v enoti E., kjer jih je delalo sedem, tri vzgojiteljice in štiri pomočnice. Imeli so pedagoško sobo, obvestila na oglasne deske je dajala pomočnica ravnateljice ali vzgojiteljica, ki jo je nadomeščala. Izpovedala je, da je na oglasno desko pogledala vsake toliko časa, da bi videla, če je kaj novega ali posebnega. Na oglasni deski so bili večinoma izobešeni urniki in kakšni zapisniki. V času, ko je bila še sama ravnateljica, ni bilo predpisanega načina obveščanja strokovnih delavcev glede obveznosti izven delovnega časa, dejansko pa je to potekalo tako, da je bilo obvestilo izobešeno na oglasni deski, poleg tega pa so bili delavci tudi ustno obveščeni. V času, od kar je bila zaposlena v enoti E., to je od januarja 2012, se je v popoldanskem času udeležila delovnega sestanka, ki je bil v enoti E.. Za ta delovni sestanek ji je prišla povedat pomočnica ravnateljice in vodja enote E. D.D.. Za predavanje o asertivni komunikaciji ji je povedala sama ravnateljica, glede delnega zbora 28. 3. 2012 pa je ni nihče ustno obvestil. Glede uporabe intraneta je izpovedala, da ji je D.D. priskrbela geslo, da je enkrat skušala vstopiti, pa ji ni uspelo, potem pa ni imela več časa ukvarjati se s tem, saj je imela veliko dela, ker je bila po 15 letih zopet vzgojiteljica in je morala narediti vse priprave. Iz navedene izpovedi pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnice nihče ni ustno obvestil o delnem zboru dne 28. 3. 2012, čeprav je bil pred tem običajen način tudi ustno obveščanje, kot izhaja iz njene izpovedi. Od kar je bila na delovnem mestu vzgojiteljice v enoti E., to je od januarja 2012 (očitana kršitev se je zgodila 28. 3. 2012) je bila tudi ustno obveščena o vseh delovnih obveznostih izven običajnega delovnega časa, to je popoldan in sicer s strani ravnateljice ali pomočnice ravnateljice, ki je bila tudi vodja enote E., le za delni zbor 28. 3. 2012 ni bila obveščena. Pritožbeno sodišče iz izvedenega dokaznega postopka tudi zaključuje, da tožena stranka ni dokazala, da bi zapisnik z dne 5. 3. 2012, v katerem je bil najavljen delni zbor v enoti E. 28. 3. 2012 dejansko visel na oglasni deski v enoti E., tako da bi ga tožnica lahko videla. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, kakšen je bil običajen način izobešanja zapisnikov in obveščanja o sestankih, ne pa tudi, da je bil konkreten zapisnik, iz katerega je izhajala delovna obveznost tožnice, dejansko toliko časa izobešen na oglasni deski, da bi ga lahko le-ta videla. Nadalje iz izvedenega dokaznega postopka tudi izhaja, da uporaba intraneta ni bila obvezna, pri toženi stranki ni nihče niti preverjal, kdo ga dejansko uporablja. Poleg tožnice ga ni uporabljala vsaj tudi zaslišana priča B.B., ki je sicer delala v drugi enoti. Iz izpovedi navedene priče tudi izhaja, da se je zgodilo, da je bil zapisnik vzet z oglasne deske preden so ga vsi prebrali, večinoma pa so si strokovne sodelavke povedale o obveznostih ustno, poleg tega, da so bile z njimi seznanjene preko oglasne deske s posebnimi obvestili. Tako je sodišče lahko ugotovilo le, kakšni so bili običajni načini obveščanja delavcev pri toženi stranki. Ni pa moglo z gotovostjo ugotoviti, ali je bil zapisnik v konkretnem primeru dejansko izobešen in to toliko časa, da ga je lahko prebrala tožnica. Nedvoumno pa je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica ni bila obveščena preko intraneta in da je ni nihče ustno obvestil o delnem zboru dne 28. 3. 2012. Tožnica v pritožbi ponavlja svoje trditve, da je šlo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predhodnem opozorilu za trpinčenje oziroma šikaniranje na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil odnos med ravnateljico in tožečo stranko specifičen, glede na dejstvo, da je bila tožnica pred nastopom v. d. ravnateljice A.A. ravnateljica tožene stranke več mandatov, da so tožnici očitali določene nepravilnosti, za katere je menila, da jih ni storila in je bila zato globoko prizadeta. Vendar tak odnos tudi po zaključku pritožbenega sodišča še ne predstavlja trpinčenja oziroma šikaniranja na delovnem mestu, kot to vidi tožeča stranka. Delodajalec lahko daje delavcu navodila za delo, ga razporeja in zoper njega vodi postopke, kar je vse v skladu z zakonom. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedi A.A. in prič ter napravilo napačno dokazno oceno, neutemeljene.

V primeru, da redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec je dokazno breme na njegovi strani, kot je to določeno v prvem odstavku 82. člena ZDR. Tožena stranka v postopku pred sodiščem ni dokazala, da je bila tožnica seznanjena s svojo delovno obveznostjo, to je z udeležbo na delnem zboru dne 28. 3. 2012. Ker v postopku ni bilo dokazano, da je bila tožnica seznanjena s svojo delovno obveznostjo, je posledično tudi ni mogla kršiti, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2012 nezakonita. Pritožbeno sodišče je tako moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in ugoditi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka je na pritožbeni obravnavi predlagala, da v kolikor bi sodišče ugodilo zahtevku tožnice, naj pri tem uporabi določbo 118. člena ZDR, saj tožena stranka tožnici delovnega mesta ne more zagotoviti zaradi zapolnjenosti delovnih mest po sistemizaciji, hkrati pa je zaupanje med tožečo in toženo stranko porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožeča stranka je predlogu tožene stranke nasprotovala in vztrajala pri svojem zahtevku za vrnitev na delo.

Pritožbeno sodišče predlogu tožene stranke, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, kot to omogoča 118. člen ZDR ni sledilo. Tožnica je temu izrecno nasprotovala, tako da niso izpolnjeni pogoji po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR, pri čemer je potrebno tudi ugotoviti, da tretji odstavek 118. člena ZDR določa, da lahko delavec zahtevek iz prvega odstavka tega člena postavi le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tako je bilo v tem primeru potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 118. člena ZDR, ki določa, da lahko sodišče postopa po prvem odstavku 118. člena ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V konkretnem primeru sta interesa obeh pogodbenih strank diametralno nasprotna. Tako je potrebno upoštevati še ostale okoliščine. Okoliščine na strani tožeče stranke so takšne, da je le-ta brezposelna, stara 57 let, torej po določbah ZDR starejša delavka, po izobrazbi specialist managamenta v izobraževanju, dejansko je bila do 1. 9. 2011 dolgoletna ravnateljica vrtca, od takrat dalje pa razporejena na delovno mesto vzgojiteljice v vrtcu. Tak profil je težko zaposljiv, še toliko bolj upoštevaje starost tožnice. Tožena stranka navaja, da ima zapolnjeno sistemizacijo, kar po zaključku pritožbenega sodišča ne more biti upošteven razlog za sodno razvezo, saj je običajno, da delodajalci, ki odpovedo pogodbo o zaposlitvi delavcem, le te nadomestijo oziroma jih ne nadomeščajo, v kolikor ni več potrebe po opravljanju takega dela (odpoved iz poslovnega razloga), vendar to ne more biti razlog za sodno razvezo, saj se v tem primeru izniči pravica delavca do reintegracije. Zakaj naj bi bilo zaupanje med strankama tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, tožena stranka ni navedla. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu vzgojiteljice, da na njeno delo vzgojiteljice ni bilo prav nobenih pripomb, celo nasprotno, tožena stranka v odgovoru na pritožbo povzema izpoved tožnice, da je na oddelku delala 150 % in tej izpovedi ne oporeka, ter navaja, da so tudi priče izpovedale, da je tožničino delo z otroki potekalo običajno, korektno in strokovno. Po stališču pritožbenega sodišča dejstvo, da je bila tožnica prej ravnateljica vrtca, ne sme vplivati na njen kasnejši položaj pri toženi stranki na delovnem mestu vzgojiteljice. Zato pritožbeno sodišče predlogu za razvezo pogodbe o zaposlitvi ni sledilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri svoji odločitvi je upoštevalo, da je bila tožnica v času od prenehanja pogodbe o zaposlitvi en mesec zaposlena, zato ji za ta čas tožena stranka ni dolžna vzpostaviti delovnega razmerja, da prejema nadomestilo za brezposelnost, zato je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti razliko med prejemki, ki jih je tožnica prejemala in prejemki, ki bi jih prejemala pri toženi stranki. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo za postopek (tar. št. 3100) 477,10 EUR, za narok (tar. št. 3102) 440,40 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, skupaj 937,50 EUR in 22 % DDV, tako da znašajo skupaj stroški pred sodiščem prve stopnje 1.143,75 EUR, ki jih mora povrniti tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o pritožbenih stroških. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, nagrado za postopek (tar. št. 3210) v znesku 587,20 EUR in za narok (tar. št. 3102) v znesku 403,70 EUR, skupaj 990,90 EUR in 22 % DDV, tako da znašajo stroški pritožbenega postopka skupaj 1.208,90 EUR, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za kar je imelo podlago v določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker skladno z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.