Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju zmožen za delo, zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v tem obdobju ni bil zmožen za delo, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2012 in v 1. odstavku izreka odločba št. ... z dne 5. 4. 2012 v delu, s katerim je odločeno, da je tožnik od 1. 5. 2012 dalje zmožen za delo in ugotovitev, da je bil od 1. 5. 2012 do konca glavne obravnave začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času zaradi bolezni (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker meni, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Prav tako meni, da sodba ne vsebuje ustrezne pravne podlage, zaradi česar je v nasprotju s 324. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za svojo odločitev navedlo le določbi 81. in 82. člena ZZVZZ ter določbo 58. v zvezi z 53. členom ZDSS-1. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje, da je bil od 1. 5. 2012 dalje zmožen za delo v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 9. 5. 2013 izhaja, da dne 1. 5. 2012 tožnik ni bil ozdravljen, saj zdravljenje s strani urologa ni bilo zaključeno, in da je iz medicinske dokumentacije razvidno, da njegovo zdravstveno stanje ni bilo boljše vse do 9. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izvedenski mnenji psihiatra in urologa, pri čemer noben od izvedencev pri svoji odločitvi o sposobnosti za delo v spornem obdobju, ni upošteval vseh specifičnosti dela, torej da gre tudi za fizično težje delo, pri katerem bi lahko zaradi napenjanja prišlo do ponovnega vnetja in krvavitev v prostati in sečnici, kar je natančno pojasnil v postopku zaslišan lečeči urolog. Lečeči urolog je izpovedal, da mu je ob pregledu dne 4. 5. 2012 ustno povedal, da ni sposoben za fizično težko delo, s tem dejstvom pa je, kot izhaja iz izpovedi tožnika, ta seznanil lečečega zdravnika, ki je dne 7. 5. 2012 imenovanemu zdravniku poslal nov predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Ker imenovani zdravnik oz. komisija tožene stranke s strani lečečega zdravnika poslanega predloga z dne 7. 5. 2012 ni obravnavala kot predlog za ponovni bolniški stalež, temveč je predlog obravnavala zgolj v okviru pritožbenega postopka, je tožena stranka pri odločanju ravnala v nasprotju z določbami zakona in posledično ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitve lečečega urologa, da tudi po 1. 5. 2012 ni bil zmožen za delo pleskarja, zaradi kalcinacije v levem semenskem mešičku, ki je bila ugotovljena šele v juniju 2014. Meni, da je bila opisana kalcinacija vse od leta 2010 vzrok za njegove zdravstvene težave. Ne strinja se s stališčem, da se upošteva le medicinsko dokumentacijo izdano do dneva izdaje dokončne odločbe. Če bi bilo navedeno stališče pravilno, ne bi bilo nobene podlage za angažiranje izvedencev v sodnem postopku ter za izvedbo dokaza z zaslišanjem specialista urologa. Meni, da je za sojenje odločilo dejansko stanje, ki je obstajalo ob zaključku glavne obravnave. V konkretnem primeru je odločilno, da se zdravi zaradi iste bolezni skoraj štiri leta in zdravstveno stanje ob zaključku glavne obravnave ni drugačno kot stanje na začetku zdravljenja. Sodišče prve stopnje ni namenilo nobene pozornosti vsebini dela, ki ga opravlja, kar je ključno pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo. Poudarja, da je njegovo delo predvsem težko fizično delo pleskarja, v vseh vremenskih razmerah, na lestvi in s prenašanjem težkih bremen. Tudi, če bi bil glede na zdravstveno stanje začasno nezmožen le za nekatere naloge iz njegovega dela, bi mu morala biti začasna nezmožnost za delo priznana. Prvostopenjska odločba je bila izdana že 5. 4. 2012, torej skoraj mesec dni vnaprej in je bila podvržena zgolj subjektivni oceni imenovanega zdravnika. Bodočega zdravstvenega stanja namreč ni mogoče predvideti. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotavljati ali je bil na dan 1. 5. 2012 sposoben opravljati vsa dela, ki spadajo v okvir njegovega delovnega procesa, kar bi moralo presojati tudi po izjavi o varnosti, ki se nahaja v spisu. Poudarja še, da opustitve in neustrezno zdravljenje ne smejo iti na škodo tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 4. 2012. S slednjo je imenovani zdravnik tožene stranke odločil, da je tožnik od 6. 2. 2012 do 30. 4. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 1. 5. 2012 dalje pa je zmožen za delo. V tej zadevi gre za spor o tem, ali je bil tožnik v obdobju od 1. 5. 2012 dalje, glede na njegovo zdravstveno stanje zmožen za delo.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi, ki jo pravilno citira že prvostopenjsko sodišče, je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) in v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije. Po določbi 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe, po določbah 1. odstavka 233. člena Pravil pa osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku potem, ko je proučilo listinsko dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu, pridobilo mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju: Komisija) in dopolnilno mnenje člana Komisije specialista urologa ter zaslišalo tožnika, imenovanega zdravnika in lečečega urologa presodilo, da je bil tožnik v spornem obdobju, tj. od 1. 5. 2012 dalje zmožen za delo. Takšni presoji sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje.

V izvedenih dokazih, konkretno v mnenju Komisije in v dopolnilnem mnenju izvedenca specialista urologa, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ne najde nobenega razloga za dvom v strokovno pravilnost izvedenskega mnenja Komisije, ki sta jo sestavljala izvedenec specialist psihiater in izvedenec specialist urolog. Izvedenec specialist psihiater je prepričljivo pojasnil, da je tožnikova neopredeljena somatoformna motnja sicer neprijetna, vendar ni vplivala, na njegovo delovno zmožnost v spornem obdobju, in da bolniški stalež s psihiatričnega področja ni bil potreben. Prav tako je izvedenec specialist urolog na podlagi predložene medicinske dokumentacije ugotovil, da je bil tožnik od 1. 5. 2012 sposoben za delo. Pojasnil je, da se tožnik od 2. 2. 2011 zdravi zaradi hematospermije (prisotnost krvi v spermi), ki v večini primerov ne predstavlja nevarnega bolezenskega stanja. V tožnikovem primeru so vzrok za hematospermijo predstavljale ponavljajoče se infekcije prostate in seminalnih vezikul, zaradi česar je pogosto jemal antibiotike. Skliceval se je na ambulantni izvid urološke ambulante z dne 4. 5. 2012, iz katerega izhaja, da ni imel krvavih ali pekočih uriniranj, bolečin v predelu spolovila ali povišane telesne temperature. Edina težava, ki jo je navajal, je bil belkast izcedek iz sečnice ob odvajanju blata. Klinični status in pregled urina sta bila prav tako v mejah normale. Poudaril je še, da lečeči urolog 4. 5. 2012 ni priporočal bolniškega staleža za naprej, za razliko od predhodnega pregleda dne 27. 3. 2012, zaradi česar je utemeljeno menil, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje na področju sečil stabilno in ni zahtevalo nadaljevanja bolniškega staleža. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja člana Komisije, tj. specialista urologa z dne 9. 5. 2013 sicer res izhaja, kot navaja pritožba, da 1. 5. 2012 tožnik ni bil ozdravljen, in da zdravljenje s strani urologa ni bilo zaključeno, vendar navedeno še ne pomeni, da je bil tožnik od 1. 5. 2012 začasno nezmožen za delo. Izvedenec specialist urolog je v izvedenskem mnenju prepričljivo pojasnil, je bilo v spornem obdobju zdravstveno stanje tožnika stabilno, saj je prejemal redno medikamentno terapijo za povečano prostato in zdravilo proti bolečinam in vnetju, ni pa bilo predpisane medikamentne terapije z antibiotiki. Ta je bila predpisana v zimskem času v letu 2011, ko je bil bolniški stalež odobren. V spornem obdobju je imel občasne težave s krvavim izcedkom iz sečnice pri odvajanju blata, ki pa niso vplivale na njegovo delovno zmožnost. Obrazložil je da gre za kronično obolenje sečil, za katero so značilna poslabšanja in izboljšanja simptomov. Bolniški stalež je utemeljen zgolj v obdobjih poslabšanja, v spornem obdobju pa je pri tožniku prišlo do izboljšanja. Poudaril je tudi, da mu v tem obdobju ni bila predpisana antibiotična terapija, ampak le zdravila za povečano prostato (Tanyz in Prostide) ter zdravilo proti bolečinam in vnetju Naklofen, ki predstavlja stalno terapijo.

Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je ignoriralo ugotovitve lečečega urologa. Lečeči urolog je prepričljivo izpovedal, da tožniku ob pregledu dne 4. 5. 2012 ni pomotoma pozabil priporočati bolniškega staleža, saj stanje na podlagi izvidov iz maja 2012 in kliničnega pregleda tistega dne ni kazalo na to, da bi bolniški stalež potreboval, kar je ključno za pravilno rešitev obravnavane zadeve. CT, ki je bil opravljen šele 11. 6. 2014, tj. več kot dve leti po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, pa za odločitev ni relevanten. Zmotno je stališče pritožbe, da je za sojenje odločilo dejansko stanje, ki je obstajalo ob zaključku glavne obravnave. V sodno socialnem sporu namreč sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom ZDSS-1 presoja ali je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Da bi lahko presodilo njeno pravilnost in zakonitost pa je po naravi stvari logično, da lahko pri tej presoji upošteva le medicinsko dokumentacijo, ki je bila izdana do dneva izdaje dokončne odločbe, tj. medicinsko dokumentacijo na katero se je odločba sploh lahko oprla. Ni mogoče upoštevati dokumentacije, ki je bila izdana po izdaji dokončne odločbe in na podlagi te zaključiti, da je odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita. Očitek toženi stranki bi bil upravičen, če ta ne bi upoštevala določenih izvidov, ki so že obstajali v času njenega odločanja, oz. če bi te izvide napačno razlagala. Ta dejstva pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotavlja sodni izvedenec ustrezne medicinske stroke, ki razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, s katerim sodišče ne razpolaga.

Tožena stranka je v predsodnem postopku sledila predlogu osebnega zdravnika z dne 2. 4. 2012 in upoštevala ključni izvid urologa z dne 27. 3. 2012. Iz obeh namreč izhaja predlog za podaljšanje bolniškega staleža za 1 mesec. Nadaljnje podaljšanje bolniškega staleža po 30. 4. 2012 pa na podlagi takrat obstoječe medicinske dokumentacije ni bilo potrebno oz. ne bi bilo utemeljeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tožena stranka poslanega predloga osebnega zdravnika z dne 7. 5. 2012 sicer res ni obravnavala kot predlog za ponovni bolniški stalež, temveč ga je obravnavala zgolj v okviru pritožbenega postopka, vendar navedeno ni vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je namreč navedeni predlog upoštevala pri reševanju pritožbe, pri odločanju pa je upoštevala tudi izvide, ki so bili priloženi temu predlogu, in sicer izvid specialista urologa z dne 4. 5. 2012 in dispanzerja za mentalno higieno z dne 6. 4. 2012. Iz navedenih izvidov je sicer res izhajalo, da tožnik ni bil ozdravljen, vendar pa njegovo stanje ni bilo takšno, da bi bila njegova delazmožnost za delo, ki ga opravlja, zmanjšana, kot je pojasnil imenovani zdravnik, zaslišan na glavni obravnavi. Poleg tega v izvidih ni predloga za podaljšanje bolniškega staleža. Navedena izvida pa je upoštevala tudi Komisija pri podaji izvedenskega mnenja.

Tudi pritožbeni očitek, da pri oceni začasne nezmožnosti za delo ni bilo upoštevano tožnikovo delo, ki ga opravlja, ne drži. Že imenovani zdravnik je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je bil seznanjen, da tožnik opravlja slikopleskarska dela, vključno z delom na lestvi. Z navedenim delom pa je bila seznanjena tudi Komisija. Pri podaji izvedenskega mnenja je namreč vpogledala tudi v upravni spis. V njem pa se nahaja tudi izjava o varnosti in ocena tveganja, ki vključuje določitev nevarnosti in škodljivosti na delovnem mestu, v delovnem okolju ter oceno tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se tožnik po 1. 5. 2012 ni zglasil pri osebnem zdravniku, kar je izpovedal sam, zaslišan na glavni obravnavi dne 24. 10. 2012. Na glavni obravnavi dne 20. 6. 2014 je sicer izpovedal, da se je pri osebnem zdravniku zglasil vsaj petkrat, vendar pa to ne izhaja iz zdravstvenega kartona tožnika. Navedeno kaže na to, da zdravstveno stanje pri njem očitno ni bilo takšno, da bi utemeljevalo začasno nezmožnost za delo. Tožnik je namreč tisti, ki mora biti aktiven pri skrbi za svoje zdravstveno stanje. V kolikor je menil, da je pri njem prišlo do poslabšanja v tolikšni meri, da ni bil zmožen nastopiti dela, bi moral obiskati osebnega zdravnika. Osebni zdravnik bi namreč lahko na podlagi 244. člena Pravil po 30 dneh od odločitve zdravstvene komisije (tj. po 30 dneh od 14. 5. 2012) sam odprl bolniški stalež zaradi iste bolezni oziroma stanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.