Jedro

V socialnem sporu, katerega predmet je dokončna odločba nosilca socialnega zavarovanja, v tem sporu tožene stranke, sodišče ugotavlja dejstva, ki so bila podana v času izdaji sporne odločbe. Pri tem pa ni vezano zgolj na dokaze, ki so ob izdaje sporne odločbe že obstajali, temveč se ta dejstva lahko ugotavljajo tudi z novimi dokazi, ki jih stranke predlagajo v sodnem postopku, oziroma jih sodišče pridobi do zaključka glavne obravnave.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 5. 2012 o potrditvi odločbe imenovanega zdravnika z dne 4. 5. 2012, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 1. 5. 2012 dalje zmožen za delo, in zahtevek za priznanje začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni vse do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je izhajalo iz ugotovitev izvedencev psihiatra in urologa v izvedeniškem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru z dne 16. 1. 2013 in 23. 2. 2013 ter dopolnitve tega mnenja z dne 9. 5. 2013, pa tudi iz izpovedi imenovanega zdravnika in specialista urologa A. A., pri katerem se je tožnik zdravil. Pri tem je v zvezi z oceno izvedenih dokazov in ugotavljanjem dejanskega stanja izhajalo iz opredelitve, da lahko sodišče v sodnem postopku pri presoji pravilnosti sporne odločbe tožene stranke „upošteva le medicinsko dokumentacijo, izdano do dneva izdaje dokončne odločbe toženca“ in presodilo, da na podlagi takrat obstoječe medicinske dokumentacije podaljševanje bolniškega staleža tožniku po 30. 4. 2012 ni bilo potrebno oziroma ni bilo utemeljeno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in izhodiščem sodišča prve stopnje, da se pri presoji odločitve tožene stranke upošteva le medicinska dokumentacija, ki je bila izdana do dneva izdaje dokončne odločbe, na katero se je odločba lahko opirala. Zato je ugotovilo, da izvid „CT, ki je bil opravljen šele 11. 6. 2014, to je več kot dve leti po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, za odločitev ni relevanten“.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Kot prvo sodišču druge stopnje očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi obravnavalo zgolj pritožbo, vloženo po tožnikovi pooblaščenki, ne pa tudi pritožbe, ki jo je osebno vložil tožnik. Za netočno in zavajajočo označuje razlago sodišča, da se začasna nezmožnost za delo ugotavlja le na podlagi medicinske dokumentacije, katere dokazna vrednost je bila v tem primeru dvomljiva, glede na to, da se je zaradi pozne diagnostike izkazalo, da pri tožniku ne gre za hematospermijo, temveč za kalcinacijo v področju verikul. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da izvid CT z dne 11. 6. 2014 za odločitev ni relevanten, označuje za zgrešeno. Navedena interpretacija je v nasprotju z določbo 8. člena ZPP in predstavlja kršitev proste dokazne ocene. Tako ozka razlaga dokaznih sredstev nasprotuje ustavno zagotovljenim jamstvom v dokaznem postopku. Dejansko podlago sodbe predstavlja dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče do zaključka glavne obravnave. Revizija sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija je utemeljena.

5. Tako pritožba, ki jo je zoper prvostopno sodbo vložil tožnik osebno, kot pritožba, vložena po njegovi pooblaščenki, predstavljata pritožbo tožnika. Obe pritožbeni listini se v pravnorelevantnem smislu pretežno prekrivata. Tako se šteje, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo odločilo na podlagi obeh pritožbenih listin. Revizija ne navaja o katerih za odločitev pomembnih vprašanjih iz tožnikove osebne pritožbe sodišče druge stopnje ni odločilo. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tej zvezi ni utemeljen.

6. Sodišče je zmotno presodilo, da v socialnem sporu sodišče presoja pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke, to je nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja, le na podlagi medicinske dokumentacije, ki je bila izdana do dneva izdaje dokončne odločbe. Tudi v socialnem sporu je potrebno upoštevati določbe ZPP, da sodišče odloči po opravljeni obravnavi na podlagi izvedenih dokazov, ko senat ugotovi, da je bila zadeva obravnavana tako, da se lahko izda odločba (291. člen ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Pred tem mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze, ki so pomembni za ugotovitev pravno pomembnih dejstev in pri odločitvi (dokazni oceni) te dokaze tudi upoštevati. V socialnem sporu, katerega predmet je dokončna odločba nosilca socialnega zavarovanja, v tem sporu tožene stranke, sodišče ugotavlja dejstva, ki so bila podana v času izdaji sporne odločbe. Pri tem pa ni vezano zgolj na dokaze, ki so ob izdaje sporne odločbe že obstajali, temveč se ta dejstva lahko ugotavljajo tudi z novimi dokazi, ki jih stranke predlagajo v sodnem postopku, oziroma jih sodišče pridobi do zaključka glavne obravnave (1).

7. Tožnik utemeljeno navaja, da je še pred zaključkom glavne obravnave sodišču posredoval izvid CT preiskave z dne 11. 6. 2014, ki je pokazala drug vzrok njegovih zdravstvenih težav, to je kalcinacijo v levem semenskem mešičku. O pomenu tega izvida je sodišče lečečega urologa dr. A. A. na obravnavi dne 20. 6. 2014 tudi zaslišalo. Po ugotovitvah sodišče prve stopnje je le-ta izpovedal, da upoštevaje ta izvid oziroma ugotovljeno kalcinacijo tožnik tudi po 1. 5. 2012 ni bil zmožen za svoje delo pleskarja, vendar tega na podlagi izvidov in kliničnih pregledov v maju 2012 ni bilo mogoče vedeti. Pri izdaji izpodbijane sodbe pa sodišče (tako prve stopnje kot kljub pritožbeni graji tudi sodišče druge stopnje) teh dokazov ni upoštevalo ob zmotnem sklicevanju, da lahko v sodnem postopku presoja odločbo tožene stranke glede ugotovitve dejanskega stanja le na podlagi medicinske dokumentacije, izdane do dneva izdaje sporne odločbe. Na podlagi takega zmotnega stališča je sodišče navedena dokaza dejansko izključilo iz svoje dokazne ocene tožnikovega zdravstvenega stanja in vpliva le-tega na tožnikovo zmožnost za njegovo delo. Zato je dejansko storilo v reviziji očitano kršitev določb 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče pravno pomembna dejstva ugotavlja na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pa tudi bistveno kršitev v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je z neutemeljeno izključitvijo pomembnih dokazov iz dokazne ocene tožniku onemogočilo enakopravno obravnavanje pred sodiščem.

8. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kolikor bo sodišče v ponovljenem postopku dvomilo o vplivu na novo ugotovljene diagnoze na tožnikovo dela zmožnost vse od maja 2012 dalje, bo lahko tudi po uradni dolžnosti v smislu 62. člena ZDSS-1 odredilo, da se o tem dodatno opredeli izvedenec urolog in po potrebi izvedlo tudi druge dokaze, ki so lahko pomembni za odločitev.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tudi v tem sporu je sodišče izvedlo številne (nove) dokaze, tudi dokaz z izvedenci, pridobljen v času trajanja sodnega postopka in ne le dokaze z medicinsko dokumentacijo, pridobljeno pred izdajo dokončne odločbe tožene stranke.