Jedro

Določba 8. člena ZPP nalaga sodišču, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. To velja v prvi vrsti za sodbo sodišča prve stopnje, saj dokaze izvaja in jih najprej oceni to sodišče. Kadar pa sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, zaradi drugačne dokazne presoje, velja stroga zahteva po natančni dokazni oceni tudi zanj. Sodišče druge stopnje bi moralo zato, ker je zaradi dopolnitve dejanskega stanja opravilo obravnavo, pri dokazni oceni upoštevati vse izvedene dokaze, ne le tistih, ki jih je izvedlo samo.

Sodišče druge stopnje ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, zato odločitev ne temelji na uspehu celotnega postopka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, za vrnitev nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi za čas od 5. 10. 2013 do vrnitve na delo, vključno s pripadajočimi zneski plač, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal ter prijavo v zavarovanje. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za določitev dneva prenehanja delovnega razmerja, izplačilo denarnega povračila v višini 18 mesečnih plač in priznanje vseh pravic od odpovedi pogodbe o zaposlitvi do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča. Ugotovilo je, da je tožnik storil dve od treh očitanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti z delovnega razmerja, ker se je kot učitelj neprimerno vedel do nedavnega še svoje učenke, s tem, ko jo je 5. 9. 2013 v prostorih šole objemal, kljub temu, da mu je njena mama pred tem prepovedala vse stike z njo, in ker je bil 20. 6. 2013 sam z isto učenko zvečer med 20.00 in 21.00 uro v učilnici in z njo poslušal glasbo, pri čemer ju je v neprimernem položaju (učenka mu je sedela v naročju) zalotila čistilka A. A. Za obe dejanji je sodišče presodilo, da je šlo za prekoračitev mej oziroma nesprejemljivo ravnanje pedagoškega delavca nasproti učenki. Ugotovilo je kršitev obveznosti iz 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker se ni vzdržal ravnanj, ki moralno škodujejo toženki in zmanjšujejo ugled in verodostojnost institucije, ki skrbi za izobraževanje, vzgojo in varstvo mladoletnih otrok. Učenka je v šolskem letu 2012/2013 končala 9. razred osnovne šole.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke ter priče B. B., A. A. in D. D., pritožbi tožnika ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013, v ostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovljen postopek. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožnik, tedaj še razrednik B. B., že junija 2012 izvedel za samopoškodbe učenke (zaradi težav s fantom naj bi se rezala po rokah), zato je o tem obvestil šolsko svetovalno službo in starše, ter učenko napotil k šolski psihologinji, vendar pa učenka ni uspela najti pravega stika z njo. O svojih težavah in hudi osebni stiski (tudi s samomorilskimi mislimi) se je B. B. zaupala tožniku, saj se je lažje kot s starši in šolsko psihologinjo pogovarjala z njim, ki ga je dojemala kot učitelja in nekoga, ki mu lahko zaupa. Tožnik je k reševanju osebne stiske skušal pritegniti učenkino mamo, ki se z njim ni želela sestati, hkrati pa mu je prepovedala komunikacijo s hčerko po elektronski pošti, na kar ji je tožnik 21. 8. 2013 predlagal, naj se obrne na enega od strokovnjakov za obravnavanje tovrstnih težav. Dne 27. 8. 2013 je tožnik obvestil šolsko psihologinjo in ji v pogovoru pojasnil družinsko situacijo, naslednjega dne pa je o razgovoru s šolsko psihologinjo seznanil tudi ravnatelja tožene stranke. V kontekstu teh dejstev je sporna dogodka z dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013 ocenilo drugače in presodilo, da je učenka tožnika dojemala kot zaupnika in glede dogodka z dne 5. 9. 2013 sledilo izpovedi B. B. in tožnika, da ni šlo za objem, kot ga je dojela učenkina mama, ampak za tolažilni kontakt, kar se ne more obravnavati kot hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede dogodka z dne 20. 6. 2013 pa je v nasprotju s sodiščem prve stopnje ocenilo, da je priča A. A. neverodostojna, ker ni izpovedovala skladno z dejanskimi okoliščinami tistega dne glede ure dogodka, svetlobe v učilnici in razdalje, v kateri se nahaja kateder v njej.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ne bi smelo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je na ta način toženi stranki odvzelo pravico do dvostopenjskega sodnega varstva in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Meni, da odločitev o izredni odpovedi na način, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, ne more postati pravnomočen. Sodišče druge stopnje je izdalo sodbo presenečenja. Tožena stranka takšne odločitve kljub razpisani obravnavi na pritožbeni stopnji ni mogla pričakovati. Meni, da sodišče ni spoštovalo omejitev iz 355. člena ZPP, pri tem pa je obravnavo izvedlo ob že vnaprej izdelanem stališču, da je sodišče prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo razloga za izredno odpoved zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma, da je napačno dokazno ocenilo zlasti izpovedbo B. B. Sodišču druge stopnje očita tudi, da odpovedi ni presojalo v povezavi z določbo 109. člena ZDR-1. Ta del je namreč pomemben glede odločanja o odškodninskem zahtevku, ki bo predmet ponovljenega sojenja. Čeprav je bila izredna odpoved jasna in precizna, se sodišče druge stopnje ni opredelilo do dejstev, ki so bila v njej navedena. Skoncentriralo se je na dva očitka, ki ju je po vsebini obravnavalo sodišče prve stopnje, in sicer, da je 5. 9. 2013 v poslopju šole tožnik tesno objemal bivšo učenko B. B., kar je njena mama D. D., ki je bila priča dogodku, opisala kot objem dveh zaljubljencev, in da je dne 20. 6. 2013 nekaj pred 21.00 uro tožnik v učilnici objemal B. B., ki je sedela v njegovem naročju, kar je snažilka A. A., ki je bila priča dogodku, označila kot erotično dejanje. Meni, da to ni celoten očitek, ki je naveden kot razlog odpovedi. Takšne odločitve ni mogoče preizkusiti, zaradi česar se očita bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje očita tudi to, da je napačno razumelo pomen instituta „otrokovega zaupnika“, saj tožnik takega statusa v razmerju do učenke B. B. ni imel. Iz spisovnega gradiva so razvidni vsi dokazi, ki so se izvajali na predlog tožene stranke in na katere se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo, medtem ko jih sodišče druge stopnje, čeprav jih je v dokaznem sklepu povzelo, ni upoštevalo, temveč je celotno odločitev oprlo le na izpoved tožnika in priče B. B. Tožnikov opis dogodka je sprejelo in ni upoštevalo, da je bila njegova razlaga večkrat spremenjena. Tudi ni upoštevalo celotne izpovedi A. A. in njenega sina E. E. Zaradi navedenega očita sodišču kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo izpovedi prič D. D., F. F., G. G., H. H. Tudi ni razvidno, ali je upoštevalo kakšen listinski dokaz. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je po dopolnitvi dokaznega postopka na obravnavi spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po prvem odstavku 351. člena ZPP lahko sodišče druge stopnje na seji ali po opravljeni obravnavi sodbo sodišča prve stopnje tudi spremeni. Sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena ZPP lahko dopolni dokazni postopek, če oceni, da je to potrebno zaradi pravilne ali popolne ugotovitve dejanskega stanja. Ko dopolni dokazni postopek ali odpravi pomanjkljivosti, navedene v 355. členu ZPP, s sodbo odloči o zadevi. Po prvi alineji 358. člena ZPP ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje (torej sodbo sodišča prve stopnje lahko spremeni), kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje oziroma kadar odpravi kršitve v zvezi z nepravilno ali nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem (347. in 355. člen ZPP). Ob takšnih procesnih določbah je imelo sodišče druge stopnje pooblastilo, da odpravi pomanjkljivost prvostopenjske sodbe, saj zakon od novele ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) dalje ne vsebuje več zahteve, da je treba zagotoviti dvostopenjsko kontrolo stališča o dokazanosti vsakega elementa konkretnega dejanskega stanja in vsakega dokaznega sredstva.

8. Neutemeljeno se očita ista bistvena kršitev tudi v zvezi z domnevnim nezakonitim ravnanjem senata sodišča druge stopnje, ki naj bi odločitev prejudiciralo, še preden je opravilo obravnavo. Logično je, da sodišče druge stopnje obravnavo z dopolnitvijo dokaznega postopka izvede takrat, kadar dvomi v pravilnost dokazne ocene oziroma popolnost ugotovitve dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje. V nasprotnem primeru obravnava pred pritožbenim sodiščem ne bi imela nikakršnega smisla. Zato je neutemeljeno očitati sodišču druge stopnje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je menilo, da dejansko stanje ni v zadostni meri razčiščeno, oziroma da dokazna ocena ni popolna. Iz obrazložitve v 8. točki sodbe sodišča druge stopnje pa ne izhaja, da je sodišče sklep o neobstoju odpovednega razloga sprejelo vnaprej, torej preden je dopolnilo dokazni postopek.

9. Revizijsko stališče, da izrek sodbe sodišča druge stopnje ne bi smel postati pravnomočen, ni razumljivo, kot tudi ne povezovanje z določbo 118. člena ZDR-1, saj odločitev sodišča druge stopnje (le) o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi že v tej fazi v ničemer ne spremeni položaja strank in njunih pravic in obveznosti glede ostalih zahtevkov - denarnih zahtevkov za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, odločitev o morebitnem denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 itd. Neutemeljeno revizija sodišču druge stopnje očita nezakonitost tudi glede ugotovitvenega izreka sodbe. Tak izrek ima podlago v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, ki določa, kakšen zahtevek mora postaviti delavec. Čeprav se glasi na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, učinek sodbe ni zgolj ugotovitven (še manj pa gre le za ugotovitev dejstva), ampak je oblikovalni, saj ima ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za posledico vzpostavitev prejšnjega stanja, torej vzpostavitev delovnega razmerja oziroma veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

10. Neutemeljen je očitek, da bi moralo sodišče zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojati z vidika 109. člena ZDR-1. Sodišče druge stopnje je presodilo, da odpovedni razlog ni podan, zato se do pogojev iz 109. člena ZDR-1 (ki so pomembni le, če je ugotovljen obstoj odpovednega razloga) ni bilo dolžno opredeljevati.

11. Utemeljeno pa tožena stranka očita sodišču druge stopnje, da odločitev ne temelji na oceni vseh izvedenih dokazov, kar pa ne predstavlja kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo napačno kvalificira v reviziji. Izpodbijana sodba namreč ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, pa tudi nobenega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ali zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki in zvočnimi posnetki ni (niti se tega v reviziji dejansko ne očita). Če pa sodišče ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena ZPP (kar se smiselno uveljavlja z revizijo) in to vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, stori bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP namreč nalaga sodišču, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. To velja v prvi vrsti za sodbo sodišča prve stopnje, saj dokaze izvaja in jih najprej oceni to sodišče. Kadar pa sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, zaradi drugačne dokazne presoje, velja stroga zahteva po natančni dokazni oceni tudi zanj. Sodišče druge stopnje bi moralo zato, ker je zaradi dopolnitve dejanskega stanja opravilo obravnavo, pri dokazni oceni upoštevati vse izvedene dokaze, ne le tistih, ki jih je izvedlo samo.

12. Sodišče druge stopnje je pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje odločitev glede obeh kršitev - z dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013 - oprlo predvsem na izpoved priče B. B. in tožnika, medtem ko njunih izpovedi ni ocenilo skupaj z listinskimi dokazi in drugimi izpovedmi, med njimi izpovedmi zakonitega zastopnika tožene stranke in svetovalke H. H., zlasti pa očividk D. D. in A. A., to je dokazi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi tožnika in B. B. Po drugi strani je sodišče pričo A. A., kljub temu, da je dogodek z dne 20. 6. 2013 zelo natančno opisala, označilo za neverodostojno (in njene izpovedi ni upoštevalo) zgolj zato, ker ni točno izpovedala o dolžini dneva, uri dogodka in osvetljenosti učilnice, in ker naj bi šele na obravnavi pred sodiščem druge stopnje izpovedala, da je tožnik držal B. B. za dojke (pri čemer je ta ocena vsaj preuranjena, saj npr. iz zapisnika o njenem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje (list. št. 140) izhaja, da je ob izpovedovanju z gibi nakazovala tožnikov položaj, ki pa ga predsednica senata v zapisnik ni zabeležila). Pri oblikovanju te dokazne ocene tudi ni upoštevalo izpovedb drugih prič. Sodišče druge stopnje ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, zato odločitev ne temelji na uspehu celotnega postopka. Nespoštovanje določbe iz 8. člena ZPP vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

13. Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje. Glede na to, da se je senat sodišča druge stopnje, ki je odločal o pritožbi, do spornih dogodkov že trdno opredelil, revizijsko sodišče ocenjuje, da je na podlagi 356. člena ZPP, ki se v skladu s 383. členom ZPP uporablja tudi v revizijskem postopku, zadevo smotrno vrniti v odločanje pred spremenjenim senatom.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.