Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je določenega dne tesno objemal bivšo učenko, kar je njena mama, ki je bila priča dogodku, opisala kot objem dveh zaljubljencev in da je d rugega dne nekaj pred 21. uro tožnik z rokami objemal isto učenko, ki je sedela v njegovem naročju, kar je snažilka, ki je bila priča dogodku, označila kot erotično dejanje. S takšnim ravnanjem naj bi tožnik huje kršil delovne obveznosti, kar predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo tolaženje in objem učenke nikakor ne sodita med delovne obveznosti učitelja in ne v okvir pooblastil pri izvajanju pedagoške dejavnosti. Bivša učenka tožene stranke je tožnika dojemala kot zaupnika, torej osebo, h kateri se je zatekla v osebni stiski. Položaj zaupnika ima namreč lahko oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, to pa je lahko tudi učitelj (razrednik) oziroma mentor glasbene skupine. V obravnavani situaciji, ko je bila učenka objokana in vidno prizadeta, pedagogov čut, ki ga je tožnik slikovito izrazil z retoričnim vprašanjem „smo ljudje ali roboti?“, nalaga, da tudi objem poleg lepe in spodbudne besede ni odveč. Takšen tolažilni kontakt, kot je bil v konkretnem primeru, ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj pokaže otroku, da je oseba, do katere je učitelju (pedagogu) mar, upoštevaje specifičnost tega poklica in njegovega poslanstva pri razvoju otrokove osebnosti. Enako je treba upoštevati tudi pri presoji druge očitane kršitve. Pri drugem očitanem ravnanju ni šlo za erotično dejanje oziroma dejanje s spolno konotacijo v odnosu tožnika (učitelja) do bivše učenke. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da je tožena stranka dokazala tožniku kršitev pogodbe o zaposlitvi in da je posledično izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - delno spremeni v I/1. točki izreka tako, da se glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 je nezakonita.“ - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že enkrat odločilo in s sodbo opr. št. I Pd 2950/2013 z dne 19. 9. 2014 v celoti zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj odpovednega razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) in nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da glede na okoliščine in interese strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Dejanske zaključke je med drugim oprlo tudi na izjavo A.A. iz predkazenskega postopka, ki jo je ocenilo kot neverodostojno, ne da bi z ustnim zaslišanjem preverilo njeno prepričljivost. 2. O pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 1583/2014 z dne 3. 6. 2015 tako, da je prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče zgolj na podlagi izjave, pridobljene iz predkazenskega postopka, ni moglo ustvariti vtisa verodostojnosti priče. Če je sodišče podvomilo v resničnost izjave A.A., bi jo moralo ustno zaslišati. Zato je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku zasliši A.A. in da se opredeli do njenega statusa v času očitanih kršitev z dne 20. 6. 2013 in 5. 9. 2013. 3. Po dopolnitvi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da glede na okoliščine in interese strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

4. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških tožene stranke, iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da A.A. v času očitanih kršitev dne 20. 6. 2013 in 5. 9. 2013 ni bila več učenka pri toženi stranki in da ni bilo več razmerja učitelj - učenka. Obravnavana dogodka sta se po mnenju tožnika zgodila v njegovem prostem času in izven obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik meni, da tožena stranka ni dokazala nastanka konkretne (moralne) škode. Ta zaradi podpore tožniku, ki so jo dali učenci in njihovi starši, toženi stranki niti ni mogla nastati. Za tožnika pomeni konkretna odpoved v resnici konec opravljanja poklica učitelja. Tožnikovo izpoved je sodišče prve stopnje označilo za neverodostojno, ker ima interes v postopku, medtem ko je nasprotno stranko in priče, ki jih je predlagala tožena stranka, označilo za verodostojne. Sodišče je prezrlo pozive tožnika staršem, da A.A. pomagajo. Tožnik težko dokazuje nekaj, česar ni bilo, in predlaga zaslišanje prič, ki bi potrdila neobstoječ neprimeren odnos. Tožnikovo ravnanje je bilo usmerjeno k sodelovanju in iskanju ustreznih rešitev, ki bi bile v korist otroka. Sodišče neutemeljeno ni verjelo izpovedbi A.A., ker naj bi bila čustveno navezana na tožnika kot bivšega učitelja. Če bi bila mati v resnici priča neprimernemu ravnanju tožnika, A.A. ne bi jasno in izrecno nasprotovala stališčem staršev. Neutemeljeno je sodišče spregledalo, da je mama A.A. podala očitno krivo ovadbo, ki je posledica njene pretirane čustvene reakcije. Po oceni tožnika starša A.A. nista verodostojni in nepristranski priči. A.A. ne bi tako jasno in izrecno nasprotovala stališču staršev, če bi bila njena mati v resnici priča kakršnemukoli neprimernemu ravnanju tožnika. Tožnik je ves čas sodeloval s svetovalno službo, vodstvom šole, zunanjimi neodvisnimi strokovnjaki in starši. Sodišče je pri odločitvi spregledalo sklep okrožnega državnega tožilstva z dne 9. 5. 2014, iz katerega izhaja, da je prihajalo do konfliktov v zbornici, katerih posledica je tudi sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedbe ravnatelja izhaja, da je bil z delom tožnika zadovoljen, da pa so ga začeli drugi učitelji opozarjati na neprimernost njegovih delovnih metod. Postopek zbiranja informacij v okviru izredne odpovedi pri toženi stranki je potekal nenavadno še posebej zato, ker ravnatelj in šolska svetovalna služba nista opravila razgovora z A.A. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo izpovedbo B.B. Sodišče prve stopnje ob domnevi, da sta priči B.B. in mama A.A. videli kontakt tožnika in bivše učenke, ni ugotavljalo, ali je do telesnega kontakta prišlo na pobudo tožnika. Tožnik je dobro opravil svoje delo, zato je nesmiseln očitek o nevestnem opravljanju dela. Nepravilna je dokazna ocena vsebine sms sporočila z dne 6. 9. 2013, ki ga je tožnik poslal ravnatelju. Napačna je tudi obrazložitev sodišča, da sta dogodka 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013 med seboj vsebinsko povezana. Zadeva ima po oceni tožnika povsem drugačen pomen, če se upoštevajo pozivi tožnika staršem in šolski psihologinji po pomoči dekletu. Tožnik vztraja, da je izredna odpoved nezakonita in da niso izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Kot učitelj je na splošno spodbujal večjo odprtost v sodelovanju šole z učenci in njihovimi starši, pri čemer ni bilo nikoli sence dvoma v njegovo delo. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

6. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno z določbo drugega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri sta stranki vztrajali pri navedbah v pritožbi in v odgovoru na pritožbo. Na obravnavi je pritožbeno sodišče dopolnilno zaslišalo tožnika, ravnatelja tožene stranke C.C., priče B.B., A.A. in D.D., ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje in listine, ki se v spisu nahajajo v popisu prilog A, B in C. 7. Pritožba je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo razloga za izredno odpoved zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, oziroma da je napačno dokazno ocenilo zlasti izpovedbo A.A., posledično pa je napačen zaključek, da je odpovedni razlog obstajal. Zato je pritožbeno sodišče nepravilnosti odpravilo s ponovitvijo izvedenih dokazov ter dodatnim zaslišanjem tožnika, ravnatelja tožene stranke in prič na pritožbeni obravnavi.

9. Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 zakonita, ker je obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v zvezi z navedenim odpovednim razlogom mogoče strniti naslednja očitka, ki ju je po vsebini obravnavalo sodišče prve stopnje: - da je 5. 9. 2013 v poslopju šole tožnik (učitelj) tesno objemal bivšo učenko A.A., kar je njena mama D.D., ki je bila priča dogodku, opisala kot objem dveh zaljubljencev ter - da je 20. 6. 2013 nekaj pred 21. uro tožnik z rokami objemal A.A., ki je sedela v njegovem naročju, kar je snažilka B.B., ki je bila priča dogodku, označila kot erotično dejanje.

10. V obravnavanem delovnem sporu je pri vsebinski presoji obeh navedenih očitkov treba upoštevati okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanih dogodkov. Brez upoštevanja spremljajočih okoliščin po presoji pritožbenega sodišča navedenih dveh dogodkov ni mogoče pravilno ovrednotiti. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem ugotovilo naslednje odločilno dejansko stanje: - A.A. se je v šolskem letu 2011/2012, ko je obiskovala 8. razred pri toženi stranki, zaradi težav s fantom, s katerim sta bila najprej skupaj in šla narazen, nato pa spet nekaj „mutila“, začela rezati po rokah; - tožnik (njen razrednik) je junija 2012 izvedel za samopoškodbe učenke A.A., zato je o tem obvestil šolsko svetovalno službo in starše, ter učenko napotil k šolski psihologinji, vendar pa učenka v razgovoru ni uspela najti pravega stika z njo; - o svojih težavah (negativni samopodobi, obupu in samopoškodbi) ter hudi osebni stiski s samomorilskimi mislimi, razvidnimi npr. iz elektronskega sporočila z dne 17. 8. 2013, in sicer: „Nisem vedela, ali naj požrem tablete, ali naj skočim dol ali naj si kaj prerežem. To je občutek, ko si čisto brez moči, ko v ničemer ne vidiš več smisla; skočiti sem hotela, sem že gledala dol, ampak sem se vsakič odmaknila“, se je A.A. zaupala tožniku; - da se je A.A. veliko lažje kot s starši in šolsko psihologinjo pogovarjala s tožnikom, ki ga je dojemala kot učitelja in nekoga, ki mu lahko zaupa; - k reševanju osebne stiske hčerke in sodelovanju s strokovnjakom je tožnik skušal pritegniti tudi njeno mamo D.D., ki se s tožnikom ni želela sestati, ker naj bi na njeno vprašanje, ali je stanje urgentno, dejal, da ni; - tožniku je D.D. prepovedala nadaljnjo komunikacijo po elektronski pošti z njeno hčerko A.A., tožnik pa ji je nato poslal elektronsko sporočilo z dne 21. 8. 2013 s konstruktivnim predlogom, da se čimprej obrne na enega največjih strokovnjakov za obravnavanje tovrstnih težav (C1), in - da je dne 27. 8. 2013 tožnik obvestil šolsko psihologinjo in ji v pogovoru pojasnil družinsko situacijo pri A.A., naslednjega dne pa je o razgovoru s šolsko psihologinjo seznanil tudi ravnatelja tožene stranke.

11. V tem kontekstu se sporna dogodka pokažeta v povsem drugi luči, kot ju je videlo sodišče prve stopnje. Priča A.A. je tako v okviru zaslišanja na PU E. kot v izpovedi pred sodiščem prve in druge stopnje skladno izpovedala, da se je dne 5. 9. 2013 oglasila na šoli, čeprav je bila že gimnazijka. V času, ko je bila učenka tožene stranke, je namreč skupaj z drugimi učenci igrala v šolski glasbeni skupini pod tožnikovim mentorstvom, zato jih je šla obiskat. Tega dne je bila slabe volje, ker je bil začetek srednje šole in je imela s tem težave. Bila je obupana, ker ni mogla nikomur povedati o svoji stiski. Zanjo je novo šolsko okolje predstavljalo veliko stisko. Ob prihodu v učilnico, kjer je potekala vaja, je začela jokati, zato je odšla ven po hodniku. Tožnik je to opazil, nekaj časa počakal, ker se ni vrnila, jo je šel iskat in jo našel na hodniku ter jo vprašal o njenem počutju. A.A. se mu je z glavo naslonila na rame, ni pa ga objela, tožnik pa jo je prijel za boke. A.A. je izpovedala, da se je pri tem zavedala, da je bilo tožniku neprijetno, a je ni takoj odrinil od sebe, temveč jo je počasi odrival od sebe. Tožnik ji je rekel, naj se ne sekira in da bo vse v redu. Ravno takrat pa je prišla njena mama in ju videla. Tožnik je povedal, da je za A.A. iz učilnice odšel zato, ker je bila videti v zelo slabem stanju in je bruhnila v jok. Ker je bil predhodno seznanjen z njenimi samopoškodbami in razmišljanjem o samomoru, je objokano A.A., ki je stala eno stopnico višje, prijel za pas in jo potolažil. To je videla tudi mama A.A. D.D., ki se je glede na svojo predhodno prepoved stikov subjektivno prizadeto odzvala in telesni kontakt dojela kot objem dveh zaljubljencev, čeprav za to glede na vse obrazloženo ni šlo, temveč le za njeno mnenje oziroma izražanje njenega osebnega videnja kontakta.

12. Pritožbeno sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo tolaženje in objem učenke nikakor ne sodita med delovne obveznosti učitelja in ne v okvir pooblastil pri izvajanju pedagoške dejavnosti. Bivša učenka tožene stranke A.A. je tožnika dojemala kot zaupnika(1) , torej osebo, h kateri se je zatekla v osebni stiski. Položaj zaupnika ima namreč lahko oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, to pa je lahko tudi učitelj (razrednik) oziroma mentor glasbene skupine. V obravnavani situaciji, ko je bila A.A. objokana in vidno prizadeta, pedagogov čut, ki ga je tožnik slikovito izrazil z retoričnim vprašanjem „smo ljudje ali roboti?“, nalaga, da tudi objem poleg lepe in spodbudne besede ni odveč. Po prepričanju pritožbenega sodišča se takšen tolažilni kontakt, kot je bil v konkretnem primeru, ne more obravnavati kot hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovega razmerja, saj pokaže otroku, da je oseba, do katere je učitelju (pedagogu) mar, upoštevaje specifičnost tega poklica in njegovega poslanstva pri razvoju otrokove osebnosti. Iz teh razlogov ni prepričljiva izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da je za učitelja (pedagoga) službeni del posla zaključen po koncu pouka.

13. Povedano je treba upoštevati tudi pri presoji očitane kršitve z dne 20. 6. 2013. Iz skladnih izpovedi tožnika in A.A. pred sodiščem prve in druge stopnje izhaja, da so dne 20. 6. 2013 imeli vaje z glasbeno skupino. Tedaj bivša učenka tožene stranke A.A. se je po koncu snemanja glasbene vaje želela pogovoriti s tožnikom. Ob razgovoru ji je tožnik predvajal glasbeni posnetek na računalniku. Pri tem je tožnik sedel za katedrom, A.A. pa je, naslonjena na mizo, stala poleg njega na levi strani, in skupaj s tožnikom sta gledala v računalniški zaslon. Med tožnikom in učenko ni prišlo do kontakta, učenka se tudi ni usedla v tožnikovo naročje. V tem opisu se njuni izpovedi povsem ujemata, pritožbeno sodišče pa v tožnikovi izpovedi o odločilnih dejstvih ni ugotovilo nasprotij. A.A. je v zvezi s tem pred sodiščem druge stopnje prepričljivo izpovedala, da bi morali starši in tožena stranka v zvezi s tem, kaj se je dogajalo, upoštevati predvsem njeno izpoved. Pritožbeno sodišče je v zvezi z dogodkom na pritožbeni obravnavi dodatno zaslišalo tudi pričo B.B. Ugotovilo je, da je njena izpoved v postopku na prvi stopnji v nasprotju z listinami (izpisom o dolžini dneva 20. 6. 2013 in izpisom vključitve alarma za ta dan). Slednja je v postopku na prvi stopnji povedala, da je bila dne 20. 6. 2013 ob vstopu v učilnico, kjer so potekale glasbene vaje, tema, in je svetila luč v učilnici, čeprav iz izpisa o dolžini dneva izhaja, da je sonce zašlo ob 20.56 uri, in je bila v učilnici tedaj še dnevna svetloba. V postopku na prvi stopnji je priča povedala, da je tožnika z učenko A.A. videla na razdalji približno 1,5 metra od vrat, takoj zatem pa navedla, da je razdalja znašala 2, lahko tudi 3 metre, v izpovedi pred pritožbenim sodiščem pa ponovno izpovedala, da so bila vrata od katedra oddaljena približno 1,5 do 2 metra. Alarm je bil vklopljen ob 20.57 uri, priča B.B. pa je v postopku na prvi stopnji povedala, da je v učilnico vstopila približno pet oziroma deset minut pred 21. uro, na pritožbeni obravnavi pa še, da se je v učilnici zadržala 1 - 2 minuti, da je za pot od pritličja, kjer se je nahajal alarm do učilnice porabila 10 minut, in da je po spornem dogodku odšla iz tretjega nadstropja najprej do garderobe, se preoblekla, in vklopila alarm. Poleg tega je priča na pritožbeni obravnavi izpovedala, da je tožnik držal A.A. z rokama za dojke, česar pred tem ni omenjala.

14. Pritožbeno sodišče glede na navedena nasprotja in nejasnosti v izpovedi priče B.B. o pomožnih (kontrolnih), toda pravno in dokazno pomembnih dejstvih, ocenjuje njeno izpoved kot neverodostojno. Do izpovedb drugih prič, ki niso bile neposredno prisotne ob dogodku in so izpovedovale o tem, kar so slišale od B.B., se pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati. Po ponovni izvedbi in oceni dokazov pritožbeno sodišče zaključuje, da pri očitanem ravnanju ni šlo za erotično dejanje oziroma dejanje s spolno konotacijo v odnosu tožnika (učitelja) do bivše učenke, kar je tožena stranka očitala tožniku.

15. Sodišče prve stopnje je zaradi vsega obrazloženega zmotno presodilo, da je tožena stranka dokazala tožniku kršitev pogodbe o zaposlitvi in da je posledično izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnika ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 1. alinejo 358. člena ZPP).

16. V preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj zaradi zmotne presoje glede zakonitosti odpovedi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika še ni ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more le dopolnjevati in da je smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi z reintegracijo in reparacijskimi zahtevki prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in tudi presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za odločitev o sodni razvezi v smislu 118. člena ZDR-1, ter odločiti o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) V procesnem pravu tudi Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list, RS, št. 26/1999, MP) določa, da lahko države pogodbenice kot možno, dodatno procesno pravico priznajo otroku tudi pravico, da zaprosi za pomoč ustrezno osebo po lastni izbiri, da mu pomaga izraziti njegovo mnenje (točka a 5. člena konvencije). Otrokov zaupnik je oseba, ki je sposobna razumeti način doživljanja in sprejemanja sveta konkretnega otroka in je sposobna prevesti jezik odraslih v jezik otroka in obratno.