Jedro

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1, saj bi morala do smrti zavarovanca dopolniti 53 let. Tožnica je bila ob moževi smrti stara 42 let in 5 mesecev.

Tožnica je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede na datum smrti zavarovanca tožnica v času smrti še ni bila popolnoma nezmožna za delo, niti ni to postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do dela vdovske pokojnine po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica s pokojnim zavarovancem ni imela skupnih otrok, do katerih bi obstajala dolžnost preživljanja, ni izpolnjen pogoj določen v 3. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica v času zavarovančeve smrti ni imela lastnosti zavarovanca, bi lahko pravico pridobila, če bi do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let oziroma bi nastopila čakalno dobo, če bi do zavarovančeve smrti upoštevaje 2. odstavek 421. člena ZPIZ-1 dopolnila 44 let. Tudi ta pogoj ni izpolnjen, kajti na dan moževe smrti je bila tožnica stara 42 let in 5 mesecev. Ker tožnica pogojev za pridobitev vdovske pokojnine in s tem pogojev za pridobitev oziroma odmero dela vdovske pokojnine po 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1 ne izpolnjuje, njen tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dela vdovske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2011 in št. ... z dne 7. 10. 2011 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske oziroma dela vdovske pokojnine. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je z vlogo dne 29. 8. 2011 zahtevala priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine po pokojnem A.A., rojenemu 18. 4. 1942, ki je umrl 12. 1. 2007. Odločitev tožene stranke je bila negativna, zato je vložila tožbo. Po njenem mnenju izpolnjuje pogoje določene v 4. odstavku 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) za priznanje pravice do vdovske oziroma dela vdovske pokojnine. Ni pravno pravilno tolmačenje sodišča, ki navaja, da zakonski termin „v času sklenitve zakonske zveze“ pomeni, da je to dan, ko je bila zakonska zveza sklenjena. Glede na sam zapis zakonodajalca je moč ob uporabi jezikovne metode pravne argumentacije ugotoviti, da ima pravico do vdovske pokojnine vdova, če bi umrli zavarovanec kadarkoli v času zakonske zveze dopolnil 58 let starosti, ob dodatnem izpolnjevanju alternativnih pogojev (katere pa tožnica že izpolnjuje). Tožnica se sklicuje tudi na mnenje Inštituta B., ki je že v spisu. Zavarovanec je tudi izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine, saj je že leta 2006 pri toženi stranki vložil zahtevo za pridobitev starostne pokojnine, za katero je izpolnjeval vse pogoje. Tudi tožnica izpolnjuje vse pogoje po 4. odstavku 110. člena ZPIZ-1, saj je bila s pokojnim zavarovancem v zakonski zvezi 7 let in pol. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in je sodba v tem delu neobrazložena. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožnica meni, da ji pripada pravica do vdovske pokojnine tudi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Odločbo o trajni nezmožnosti za delo je čakala kar štiri leta, kolikor je tekel postopek. Nezmožnost za delo pa je bila podana že pred samo izdajo odločbe z dne 4. 4. 2008, kar ji omogoča pridobitev pravice do vdovske pokojnine tudi po 1. odstavku 110. člena ZPIZ-1. V dopolnitvi pritožbe tožnica še opozarja na mnenje zdravnikov specialistov klinično psihološkega pregleda z dne 29. 9. 2010, kjer je pojasnjeno, da gre pri tožnici za mejno organizacijo osebnosti z vsemi značilnostmi v smislu razcepa osebnosti ob dogodku, če te osebe ostanejo same. Pri tožnici je prisotna neobvladljiva impulzivnost z izbruhi jeze ter spremljajočimi stalnimi disforijami ob kroničnem občutju praznine. S smrtjo moža je zapadla v hudo depresijo oziroma ji je grozil razcep in razpad njene osebnosti, kar je s časoma prišlo v trajno osebnostno motnjo. Tožničine zdravstvene težave, ki so botrovale tožničini popolni nezmožnosti za delo so nastale ob smrti moža oziroma nekaj mesecev po smrti ter se do dne pregleda pri izvedencu niso bistveno izboljšale. Tudi izvedenec je ugotovil, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo. Sodišče bi moralo preveriti, kdaj je dejansko prišlo do popolne nezmožnosti za delo. Ker tega ni ugotavljalo je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Tožnica opozarja še na določbo 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) ter na določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po kateri bi moralo sodišče, če je ocenilo, da tožnica ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, stranko na to opozoriti skladno z materialnim procesnim vodstvom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica. Sodba vsebuje odločilne razloge bistvene za odločitev in se jo da preizkusiti.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožnica s sodbo opr. št. Ps 1904/2008 z dne 26. 11. 2010, ki je bila potrjena s sodbo opr. št. Psp 70/2011 z dne 30. 3. 2011, razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 4. 4. 2008 dalje in ji je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Tožnica je nato pri toženi stranki uveljavljala priznanje pravice do dela vdovske pokojnine.

ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je v 4. odstavku 123. člena določal, da se ne glede na določbo 2. odstavka tega člena, lahko vdovi oziroma vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska v višini 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. Bistveno za priznanje tega dela pokojnine pa je, da so izpolnjeni pogoji po 109. členu ZPIZ-1. Gre za pogoje na strani umrlega zavarovanca. Nadalje morajo biti tudi izpolnjeni pogoji po 110. členu ZPIZ-1, kjer so določeni pogoji na strani vdove oziroma vdovca.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila dne 12. 6. 1999 med tožnico in A.A. sklenjena zakonska zveza. A.A. je umrl 12. 1. 2007. Ob smrti je bil star 64 let in je imel več kot 45 let delovne dobe. Tožnica je rojena 16. 7. 1964 in je bila na dan moževe smrti stara 42 let in 5 mesecev. Kot je bilo že prej omenjeno je bila tožnica s 4. 4. 2008 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Zakonska zveza je trajala več kot 7 let, s tem da v zakonski zvezi nista imela skupnih otrok.

Med strankama je nesporno, da so izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca, kot so določeni v 109. členu ZPIZ-1. Glede pogojev po 110. členu ZPIZ-1 pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica pogojev po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje, saj bi morala za pridobitev pravice do smrti zavarovanca dopolniti 53 let. Kot je bilo že pojasnjeno, pa je bila tožnica ob moževi smrti stara 42 let in 5 mesecev. Prav tako v zadevi ni izpolnjen dejanski stan po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1, po kateri vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova, če je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po zavarovančevi smrti. V 121. členu ZPIZ-1 je bilo določeno, da za popolno nezmožnost za delo oziroma pridobivanje, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine, velja pri otrocih nezmožnosti za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti. Z že citirano pravnomočno sodbo je bila tožnica s 4. 4. 2008 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede na datum smrti zavarovanca (12. 1. 2007), tožnica v času smrti še ni bila popolnoma nezmožna za delo, niti ni to postala v enem letu po zavarovančevi smrti. Rok enega leta je namreč potekel 12. 1. 2008, medtem, ko je bila tožnica v I. kategorijo invalidnosti razvrščena s 4. 4. 2008. Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica že pred navedenim datumom nezmožna za delo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila tožnica s pravnomočno sodbo razvrščena v I. kategorijo invalidnosti s 4. 4. 2008, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni smelo poseči v pravnomočno odločitev razvidno iz že citirane sodbe, torej ponovno ugotavljati datum izgube delazmožnosti. Ker tožnica s pokojnim zavarovancem ni imela skupnih otrok, do katerih bi obstajala dolžnost preživljanja, v tem primeru tudi ni izpolnjen pogoj določen v 3. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Glede na starost tožnice tudi ni izpolnjen pogoj določen v 3. odstavku 110. člena ZPIZ-1, torej da bi tožnica izpolnila pogoje za začetek teka tako imenovane čakalne dobe za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica bi namreč v času smrti zavarovanca morala dopolniti starost 48 let. Ker tožnica v času zavarovančeve smrti ni imela lastnosti zavarovanca, bi lahko pravico pridobila, če bi do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let oziroma bi nastopila čakalno dobo, če bi do zavarovančeve smrti upoštevaje 2. odstavek 421. člena ZPIZ-1 dopolnila 44 let. Tudi ta pogoj ni izpolnjen, kajti na dan moževe smrti je bila tožnica stara 42 let in 5 mesecev.

Tožnica je že tekom postopka pri toženi stranki in tudi pred prvostopenjskim sodiščem uveljavljala, da izpolnjuje pogoje po 4. odstavku 110. člena ZPIZ-1. V navedenem odstavku je bilo določeno, da če je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz 1. odstavka 36. člena tega zakona, pridobi vdova oziroma vdovec pravico do vdovske pokojnine le v primeru, če je imel(a) z umrlim zakoncem skupnega otroka ali pa, če je zakonska zveza trajala nepretrgoma eno leto. Že tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe in tudi v odgovoru na tožbo pravilno pojasnila, da navedena določba pomeni dodatno zaostritev pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine v primeru, če je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1. V primeru moškega gre za starost 58 let. Če je bila torej zakonska zveza sklenjena potem, ko je zavarovanec že dopolnil 58 let starosti, lahko vdova pridobi pravico do vdovske pokojnine v primeru, če je imela z umrlim zakoncem skupnega otroka, ali pa če je zakonska zveza trajala nepretrgoma eno leto. Z razlago, za katero se zavzema tožnica, bi to pomenilo, da za priznanje pravice do vdovske pokojnine zadostuje, da je umrli zavarovanec kadarkoli v času zakonske zveze dopolnil 58 let starosti, ob dodatnem izpolnjevanju alternativnih pogojev, torej če sta imela skupnega otroka, ali če je zakonska zveza trajala nepretrgoma eno leto. Ob takem tolmačenju pogoj starosti na strani vdove sploh ne bi bil pomemben. Tako tolmačenje pa je seveda v nasprotju s samim 110. členom ZPIZ-1, kjer so določeni pogoji na strani vdove za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Na strani vdove mora biti izpolnjen pogoj izpolnitve starosti. V primeru, če je bila zakonska zveza sklenjena v času, ko je umrli zavarovanec že dopolnil 58 let starosti, pa mora biti izpolnjen še dodaten pogoj, torej, da sta imela z umrlim zakoncem skupnega otroka ali, če je zakonska zveza trajala nepretrgoma eno leto. Navedeno določbo je torej potrebno tolmačiti v kontekstu s celotno določbo 110. člena ZPIZ-1, ne pa kot samostojno določbo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Ker tožnica tudi po stališču pritožbenega sodišča pogojev za pridobitev vdovske pokojnine in s tem pogojev za pridobitev oziroma odmero dela vdovske pokojnine po 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1 ne izpolnjuje, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.