Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 110. člena ZPIZ-1 pridobi vdova oziroma vdovec v primeru, da je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1, to je starost 58 let, „pravico do vdovske pokojnine le v primeru, če je imel/a z umrlim zakoncem skupnega otroka ali pa, če je zakonska zveza trajala nepretrgoma 1 leto“. Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za dodatni pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, ob sicer izpolnjenih drugih pogojih s strani preživelega zakonca za primer, da je v času sklenitve zakonske zveze umrli zavarovanec že dopolnil 58 let starosti, in ne za samostojni pogoj za pridobitev te pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 7. 10. 2011 in z dne 12. 12. 2011 ter zahtevek za priznanje vdovske pokojnine oziroma dela vdovske pokojnine po pokojnem možu S. J. 2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje vdovske pokojnine v smislu določb 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je veljal v času izdaje spornih odločb, ker je bila v času smrti moža dne 12. 1. 2007 stara šele 42 let in 5 mesecev in ker je bila ugotovljena njena popolna nezmožnost za delo s pravnomočno razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti šele s 4. 4. 2008, to je več kot leto dni po moževi smrti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja zmotno presojo dveh podlag za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma njenega dela, in sicer, da je pokojni mož v času zakonske zveze že dopolnil 58 let, kar jo ob dejstvu, da je bila z njim poročena več kot 7 let, na podlagi četrtega odstavka 110. člena ZPIZ-1 opravičuje k priznanju pravice do vdovske pokojnine, prav tako pa bi ji moralo sodišče to pravico priznati na podlagi druge alineje prvega odstavka navedenega člena, saj je postala dejansko popolno nezmožna za delo pred potekom enega leta od moževe smrti, ne pa šele s formalno uvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti s 4. 4. 2008. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnica zgolj pavšalno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji ni določno vsebinsko opredelila. Zato z vidika navedenega revizijskega razloga sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

7. Na podlagi četrtega odstavka 110. člena ZPIZ-1 pridobi vdova oziroma vdovec v primeru, da je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1, to je starost 58 let, „pravico do vdovske pokojnine le v primeru, če je imel/a z umrlim zakoncem skupnega otroka ali pa, če je zakonska zveza trajala nepretrgoma 1 leto“. Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za dodatni pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, ob sicer izpolnjenih drugih pogojih s strani preživelega zakonca za primer, da je v času sklenitve zakonske zveze umrli zavarovanec že dopolnil 58 let starosti, in ne za samostojni pogoj za pridobitev te pravice. To izhaja že iz gramatikalne opredelitve tega pogoja (pridobi pravico le v primeru …). Takšna zakonska določba je očitno zasledovala legitimni cilj, da se nad določeno starostjo enega od zakoncev neposredno pred njegovo smrtjo zakonske zveze ne bi zgolj formalno sklepale, le zaradi pridobitve pravice do vdovske pokojnine. Razlaga, ki jo ponuja tožnica, to je, da je preživeli zakonec upravičen do vdovske pokojnine v vseh primerih, ko je umrli zakonec v času trajanja zakonske zveze dopolnil 58 let, je glede na druge zakonske določbe tako gramatikalno kot pojmovno neutemeljena.

8. V tožničinem primeru pogoj iz četrtega odstavka 110. člena ZPIZ-1 sploh ne pride v poštev, saj njen pokojni mož, ki je bil po ugotovitvah sodišča rojen 18. 4. 1942, v času sklenitve zakonske zveze 19. 6. 1999 še ni bil star 58 let. 9. Glede tožničine popolne nezmožnosti za delo se sodišče utemeljeno sklicuje na določbo 121. člena ZPIZ-1, ki izrecno določa, kaj se v zvezi s pravico do vdovske in družinske pokojnine šteje za popolno nezmožnost za delo. Pri otrocih je to nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti. Pri tožnici je torej sodišče utemeljeno upoštevalo, da je postala popolno nezmožna za delo v smislu druge alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 s 4. 4. 2008, ko je bila s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje Ps 1904/2008 z dne 26. 11. 2010 in s sodbo sodišča druge stopnje Psp 70/2011 z dne 30. 3. 2011 pravnomočno razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Ker je od smrti pokojnega moža dne 12. 1. 2007 do nastopa I. kategorije invalidnosti pri tožnici, ko se na podlagi 121. člena ZPIZ-1 lahko šteje, da je postala popolno nezmožna za delo, poteklo več kot leto dni, je sodišče utemeljeno presodilo, da tudi pogoj iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni podan.

10. Glede na navedeno in glede na ugotovitev, da tožnica v času smrti pokojnega moža tudi minimalnih starostnih pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 110. člena ZPIZ-1 ni izpolnjevala, je sodišče njen zahtevek za odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke in za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma njenega dela utemeljeno zavrnilo.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, tožnica z revizijo ni mogla uspeti (378. člen ZPP).