Jedro

Za konkretno presojo je ključno, da tožnica ni dokazala trditev, s katerimi je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek. Revizijsko nestrinjanje z dokazno oceno pomeni nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnica je zahtevala, da se ugotovi, da je priposestvovala nepremičnini s parc. št. 30 in 669, k. o. ... Zahtevala je tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožbo je vložila zoper A. B. in zoper toženko. Trdila je, da sta bili njeni nepremičnini v letu 2001 na javni dražbi v izvršilnem postopku prodani A. A., ki ju je istega leta prodal nazaj tožnici in tudi izročil v posest. Od takrat naprej je dobroverna lastniška posestnica. Nepremičnini je odkupila po obrokih na način, da je namesto A. A. poravnala kredit, ki ga je najel z namenom za plačilo kupnine v izvršilnem postopku ter drugih kreditov, ki jih je pokojni najel kasneje. Ko je A. A. 3. 5. 2012 umrl, sta se kot dedinji v zemljiško knjigo kot solastnici spornih nepremičnin vpisali prvotni toženki. Ker je A. B. umrla že pred vložitvijo tožbe, je sodišče prve stopnje s sklepom tožbo zoper njo zavrglo. Tožnica je nato zahtevala ugotovitev polovičnega solastniškega deleža. 2. Toženka je ugovarjala, da je tožnica, ki je prejemala socialno podporo, bivala v hiši v skladu z dovoljenjem A. A..

**Ugotovljeno dejansko stanje** - A. A. je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobil v izvršilnem postopku zoper tožnico, kjer je tožničin dolg znašal 3.600.000.00 SIT. Nepremičnini je kupil za 950.000,00 SIT. Lastninska pravica v korist A. A. je bila vknjižena z učinkom od 30. 1. 2002. Takrat je tožnica lastninsko pravico na spornih nepremičninah izgubila. V naravi gre za hišo s pripadajočim zemljiščem. Tožnica in A. A. sta bila v prijateljskem odnosu. Tožnica se je z A. A. dogovorila, da ne bo zahteval njene izselitve. Tožnica z A. A. ni sklenila prodajne pogodbe.

- Tožnica je bila brez službe in ni imela toliko denarja, da bi plačevala kupnino po obrokih oziroma A.-jev dolg za hipoteko.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica polovična lastnica nepremičnin s parc. št. 30 in 669, k. o. 1357 Brestanica. Zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da tožnica ni bila dobroverna posestnica spornih nepremičnin. Tožnica je namreč od izgube lastninske pravice v izvršilnem postopku vedela, da je lastnik spornih nepremičnin A. A.. Ves čas se je zavedala, da sta nepremičnini od A. A.. Izpovedala je, da ji je A. A. dal sklep o domiku in sklep za vknjižbo v zemljiško knjigo, kakor tudi da naj bi ji obljubljal prepis nepremičnin in da je prej zbolel in umrl. Sodišče je v dokazno oceno umestilo izpovedbe C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M..

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. V dokazno oceno je vključilo izpovedbe vseh pomembnih prič. Presodilo je, da tožnica ni dokazala obstoja prodajne pogodbe, dobre vere ter nemotenega bivanja v hiši v obdobju desetih let. Ravno tako ni dokazala, da je bila prodajna pogodba izpolnjena. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča iz sodbe in sklepa II Ips 178/2009 pa tožnica tudi materialnopravno zmotno vtožuje priposestvovanje idealnega dela nepremičnine. Vendar pa tudi v primeru, če bi tožnica tožbeni zahtevek postavila pravilno in bi tožila dediče po sedaj pokojni solastnici, ne bi mogla biti uspešna. A. A. je kupil nepremičnino in se vpisal v zemljiško knjigo. Če bi želel drugače urediti to zadevo, bi s tožnico lahko zapisal pogodbo, saj ni umrl takoj po nakupu nepremičnine. Sodišče prve stopnje ni napačno razlagalo izjave A. A., da je "hiša vaša in da vas nihče več ne bo metal ven“. Če je A. A. pustil tožnico in otroka še naprej bivati v hiši, to ne pomeni, da je bila sklenjena prodajna pogodba. Sodišče ni verjelo izpovedbi Aleksandra Župevca, da naj bi A. A. pred smrtjo govoril o kreditu in da sta sporni nepremičnini tožničini. Ta izpovedba se ne ujema z izpovedbami ostalih prič ter listinskimi dokazi. Pritožbena navedba, da je tožnica kupnino odplačevala na način, da je plačevala a.-jev kredit za hipoteko iz socialne pomoči, štipendij in dohodkov otrok, nima podlage v dokaznem postopku. Če je tožnica A. A. pomagala ter plačala nekaj zneskov, to ne pomeni, da je bila prodajna pogodba sklenjena in izpolnjena. Tudi če je toženka dokazala plačevanje določenih zneskov, je to premalo, da bi ji sodišče lahko sledilo. Tožnica materialno pravno toži na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

**Revizija tožeče stranke**

5. Tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb. Meni, da je izkazala vse elemente prodajne pogodbe in dobro vero. Prodajna pogodba je bila realizirana. Višina kupnine je znašala 950.000,00 SIT. Za toliko je bila nepremičnina prodana na javni dražbi. Stališče nižjih sodišč, da tožnica ni dokazala elementov prodajne pogodbe, je napačno in protispisno. Prevzela je odplačevanje A.-jevega kredita za nakup nepremičnin na dražbi. Nepremično je odplačevala tudi na druge načine. A. A. je prala, kuhala in pospravljala. A. ji je izročil vse listine v zvezi z nakupom na dražbi. Čeprav je bila kupnina v konkretnem primeru plačana, v skladu s stališčem iz zadeve I Cp 844/2004 plačilo kupnine niti ni pogoj za veljavnost prodajne pogodbe. Imela je denarna sredstva, da je lahko odplačevala po 286,00 EUR mesečno. Denarna sredstva sta imela tudi njena otroka. Toženka ni trdila, da tožnica in njena otroka niso imeli denarnih sredstev. Tožnica in ostale priče so izpovedale, da je posojeni denar za nakup nepremičnin vračala tožnica. Ni logično, da bi tožnica vračala kredit brez sklenjene kupoprodajne pogodbe. Nihče ji ni rekel, da ne sme bivati v hiši. Iz hiše se ni nikoli izselila. Dejstvo, da ni imela pisne pogodbe v skladu s stališčem iz zadeve I Cp 2305/2015 ne more ovreči dobrovernosti njene posesti. Ob tem se revizija sklicuje še na judikata II Cp 2635/2013 in I Cp 2139/2015. Tožnica ni imela razloga, da bi morala vedeti, da hiša ni njena. Dogovor s A.-jem naj bi bil izkazan z izpovedbami tožnice, njenih otrok in priče Župevc. Da je lastnica spornih nepremičnin, so izpovedale zaslišane priče. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih o vsebini listin oziroma izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je selektivno upoštevalo izpovedbe prič. S svojo izpovedbo in izpovedbami prič je dokazala obstoj posesti in dobre vere. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča druge stopnje glede priposestvovanja idealnega deleža. Iz razloga, ker je zahtevala priposestvovanje idealnega deleža, tožbeni zahtevek ne bi smel biti zavrnjen.

6. Toženka na revizijo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kar pomeni, da tudi dokazna ocena sodišč nižjih stopenj glede odločilnih dejstev ni predmet (ponovne) presoje pred revizijskim sodiščem. Revident mora zato revizijsko sodišče prepričati, da ne gre le za vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno, temveč za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP - da dokazna ocena ni bila vestna, skrbna ter analitično-sintetična. Skrajni primeri take dokazne ocene namreč lahko pomenijo kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, kar je eno izmed jamstev, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.1

9. Revizijsko nestrinjanje z dokazno oceno pomeni nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Nižji sodišči sta presodili vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končno oceno sta ob enakih izhodiščih utemeljili na podlagi uspeha celotnega postopka. V dokazno oceno so bile vključene izpovedbe vseh pomembnih prič. Za konkretno presojo je ključno, da tožnica ni dokazala trditev, s katerimi je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek. Ker ni dokazala, da je za sporne nepremičnine z A. A. sklenila prodajno pogodbo, je revizijsko nestrinjanje s stališčem sodišča druge stopnje o nemožnosti priposestvovanja idealnega dela nepremičnine pravno nepomembno. Revizijsko sklicevanje na judiakte z opr. št. I Cp 2305/2015, I Cp 844/2004, II Cp 2635/2013 in I Cp 2139/2015 je zaradi neprimerljivosti dejanskih stanov neutemeljeno. Očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni izkazan.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da tožnica na podlagi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka, je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije.

1 Sklep VS RS z dne 17. 1. 2019, opr. št. II Ips 156/2018, 12. odstavek in tam citirana sodna praksa.