Jedro

Tožeča stranka ni dokazala obstoja prodajne pogodbe kot podlage za priposestvovanje v desetletni dobi. Zaradi nedokazane dobre vere za priposestvovanje, je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je lastnica nepremičnine parc. št. 30 k. o. ... in parc. št. 669, iste k. o. in sicer v deležu do 1/2 ter izstavitev za vknjižbo primerne listine, da bo mogoče vpisati lastninsko pravico do 1/2 solastniškega deleža na teh parcelah na ime tožnice. Naložilo ji je plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni dokazala dogovora med njo in Č. Sicer pa dejansko gradi svoj zahtevek na priposestvovanju. Nepremičnina ji je bila izročena v last in posest in dokazala je ta dogovor ter elemente priposestvovanja. Besede Č.: "hiša je vaša, nihče vas ne bo več ven metal", sodišče narobe razume, da ni zahteval izselitve. To je v nasprotju z dokazi, saj iz drugih dokazov izhaja, da je hišo takoj prodal. Toženka je zatrjevala, da tožeča stranka v času od 2010 do 2012 ni bivala v hiši in je predlagala zaslišanje prič in te priče teh trditev niso potrdile. Sodišče je na naroku 7. 12. 2016 sprejelo dokazni sklep, zakaj se določene priče zaslišijo in tega ni upoštevalo. Tožničinim pričam sodišče ne verjame. Toženka je zatrjevala, da ne more dobiti pisnih izjav prič L., Š. in V. ter A., ker se ti bojijo tožnic. Kaj takega pa niso navajale, ko so bile zaslišane in toženka ni izkazala, da ni mogla pridobiti pisnih izjav, saj jih očitno ni iskala. Tožnica je izpovedala, da je živela v svoji hiši, da je bila prodana Č. na dražbi in da ji je nato hišo izročil nazaj v last in posest. Pojasnila je, kako je bilo s kreditom za nakup hiše, četudi ni vedela točno zneskov obrokov in odplačevanja, saj je šlo za leta nazaj. Četudi ne bi odplačevale kredita, pa je treba upoštevati, da je Č. samo izročil hišo, tožnica pa je zanj skrbela in mu pomagala na razne načine, kar so potrdile priče. Sicer je tudi plačevala kredit. Sodišče pa tožnici ne sledi, ker ni imela dohodkov. Imela je socialno pomoč, otroške dodatke za dva otroka, ki sta tudi delala in zato je lahko odplačevala kredit. Čeprav ni vedela zneskov teh dohodkov, to še ne pomeni, da jih ni bilo. Č. je tožnici izročil vse listine v zvezi z nakupom na dražbi. Res nista dogovora zapisala, vendar če bi imela pisno pogodbo, ta postopek ne bi bil potreben. Imela je ključe in bila je odsotna le v času, ko je bil bolan vnuk in je bila v bolnici. Ni se izselila v letu 2010 in odšla neznano kam. Toženka ni bila v tako dobrih odnosih s Č., kot prikazuje. Č. je imel dolgove za hišo na Š. Toženke sosedje niso videli na trgu v B. Kar je toženka trdila, se je izkazalo za neresnično. V izpovedbah je bila nekonsistentna. Trdi, da brat ni hotel z njo z vlakom na pot, nato pa pove, da je bil pri njej 14 dni pred smrtjo z vlakom in to kljub bolezni in amputaciji. Dvomi, da sta bila s Č. v dobrih odnosih. Da toženke ni bilo, sta izpovedala tudi priči B. in C., sin in hči tožnice. Toženka navaja, da naj bi ji brat rekel, da hoče hišo prodati, vendar tega ni izkazala. Tožničine navedbe pa je potrdil njen sin. Sodišče ne verjame priči A. Ž., ki je povedal, da je govoril s Č. nekaj dni pred smrtjo. Sicer pa je bil Č. v tem času slabšega zdravstvenega stanja in logično, da osebi, katero je poznal in sta se redno srečevala, je povedal o tem glede hiše. To je povedal večkrat. Sodišče neutemeljeno ni sledilo priči A. Ž. Potrdil je tožničino izpoved. O plačevanju kredita je izpovedala priča Z., pri čemer je kredit res vzel Č., a ga je vračala tožnica. Tudi ostale priče so vedele o kreditu. Sodišče bi moralo upoštevati pisno izjavo priče E. Toženka je predlagala priče, da bi potrdile njeno trditev, da tožnica ni živela v hiši, vendar tega niso potrdile. Priča Š. je izpovedala, da je tožnica živela v hiši z otroki. Priča V. je tudi to potrdil. Č. ni dovolil popravila hiše, ker tega ni dovolila tožnica. Po Č. smrti je tožnica to dovolila. Priča L. je izpovedal, da ne ve o dogovoru med tožnico in Č., a je tožnico videl v hiši. Nobena priča ni potrdila, da bi toženka hodila k Č. Priča R. je izpovedal, da je tožnica živela v hiši na trgu in da je sicer nekaj časa ni bilo, kar se sklada z obdobjem, ko je bila z vnukom v bolnišnici. Priča D. je izpovedal, da je v hiši na trgu živela tožnica z otrokoma in da je govorila, da je hiša njena ter skrbela za Č. Priča A. je navajala, da naj bi ji Č. rekel, da je hiša njegova in naj bi mahal z nekimi papirji. Vendar je to neprepričljivo, saj se to ne sklada z ostalimi dokazi. Priča ni vedela veliko o Č., saj se ni z njim družila. Če tudi je tožnica imela dolgove, to še ne pomeni, da ni odplačevala kredita, saj je šlo za njen dom in za otroka. Zmotno zaključuje sodišče, da ji je plačevala kredit zato, ker je bil dolg zavarovan s hipoteko. Plačevala je kredit, ker ji je . hišo prodal nazaj in ji jo izročil v last in posest. Bila je ves čas v dobri veri, zato uveljavlja priposestvovanje od leta 2001. Zato je utemeljen tudi zahtevek za izstavitev listine, za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo zahteva od toženke ugotovitev, da je do 1/2 lastnica nepremičnin, ki jih zahteva v izreku tožbenega zahtevka. Gre za hišo s pripadajočim zemljiščem. V 2. točki izreka zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo. Kot podlago ugotovitvenemu zahtevku zatrjuje obstoj prodajne pogodbe med tožnico in sedaj pokojnim Č. in nato priposestvovanje. Nima pogodbe. Trdi, da je bila ta pogodba 2001 leta in da ima od takrat dobroverno posest ter uveljavlja priposestvovanje na podlagi SPZ in prej veljavnega ZTLR. Trdi, da gre za originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

6. Sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ugotavlja, da bi morala tožnica dokazati vse elemente prodajne pogodbe iz določbe 435. člena OZ. Tožnica predmet pogodbe zatrjuje, ne zatrjuje pa višine kupnine. Trdi le, da je kupnino odplačala po obrokih 286,00 EUR mesečno Č. in ve koliko obrokov je plačala. Tožnica trdi, da je Č. s tem denarjem odplačal hipotekarni kredit, ki ga je najel pri E. E. in A. Z., da je lahko to nepremičnino kupil na javni dražbi za 950.000,00 SIT. Tožnica pa naj bi poravnala ta kredit namesto Č. Tožnica zatrjuje 10-letno priposestvovalno dobo po določbah 28. člena ZTLR.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s podanim materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, ki je ugotavljalo, ali je bila pogodba sklenjena in ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da sta sklenila pogodbo oziroma bistvenih sestavin prodajne pogodbe, katero v tožbeni podlagi zatrjuje. Treba pa je tudi dodati, da je tožnica tožbo nasproti drugi dedinji, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot polovična lastnica spornih nepremičnin, vložila že v času, ko je dedinja umrla (list. št. 104 in 105). Ker je dedinja umrla pred vložitvijo tožbe, je sodišče tožbo proti njej zavrglo in ta sklep je postal pravnomočen (list. št. 105). Tako se izkaže, da vtožuje tožnica priposestvovanje polovice nepremičnine, kar pa materialnopravno ni pravilno. Priposestvovanje idealnega dela nepremičnine bi bilo v nasprotju s konceptom posesti, ko dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari.1 Vendar bo pritožbeno sodišče vseeno odgovorilo na pritožbene navedbe, saj tudi, če bi tožila obe dedinji oziroma dediče po sedaj pokojni solastnici, tožba ne bi bila uspešna.

8. Č. je kupil nepremičnine v izvršilnem postopku, kjer je bila tožnica dolžnica in mu je bila domaknjena nepremičnina s sklepom o domiku 20. 8. 2001, lastninska pravica pa vpisana na njegovo ime z učinkom z dne 30. 1. 2002. Tedaj je pridobil Č. lastninsko pravico na nepremičninah, tožnica pa jo je izgubila. Tožnica nima pisne prodajne pogodbe in ne vtožuje v ugotovitvenem delu obstoja prodajne pogodbe. Ker pa zatrjuje priposestvovanje, bi morala v trditveni podlagi dokazati obstoj vseh bistvenih sestavin prodajne pogodbe, to je vsaj predmet in ceno. Ker zatrjuje smiselno konvalidacijo, bi morala dokazati, da je tudi pogodba bila izvršena oziroma določena cena za nepremičnini, plačana. Sodišče šteje, da tožnica ni dokazala teh sestavin oziroma obstoja kupoprodajne pogodbe in ni dokazala izpolnitve. Dejstvo, da je tožnica in otroka Č. pustil v hiši še naprej, sodišče ocenjuje kot njegovo voljo in ne kot sklenjeno pogodbo in izročitev lastnine v last in posest. 9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotavljalo tožničino plačilno zmožnost. Ugotovilo je, da je bila tožnica dolžnica, saj je zato tekel proti njej izvršilni postopek. Tožnica meni, da je izjavo D. "hiša je vaša, nihče vas ne bo več ven metal", sodišče napačno razlagalo, da je Č. s tem mislil, da ne bo zahteval njene izselitve. Vendar so priče izpovedale, da so tudi one razumele to kot dejstvo, da le lahko ostane v hiši (priča A. A., toženkin mož, toženka). Priča M. V. je izpovedal, da je imela tožnica težave z dolgovi in da jo je Č. vzel v zaščito. Enako je povedala tudi priča D. D. Sodišče je ocenilo, da je Č. sklenil, da ji najemnine ne bo zaračunaval, pač pa so bile položnice na njeno ime. Toženka pa je povedala, da ji je brat povedal, da bodo tožnici "odklopili", če ne bo plačevala položnic.

10. Sodišče prve stopnje je iz priloženega izvršilnega postopka ugotovilo, da je bil njen dolg 3.600.000,00 SIT, hiša pa je bila prodana za 950.000,00 SIT. Očitno so dolgovi ostali in sodišče ni sledilo tožnici, da je imela toliko denarja, da je plačevala kupnino po obrokih oziroma dolg za hipoteko, katerega dolžnik je bil Č. Sodišče je ugotovilo, da je nekaj zneskov tožnica plačala, vendar to ni zadostovalo, da bi sodišče ugotovilo obstoj prodajne pogodbe in izpolnitev. Bližnji sosedje niso potrdili tožničinih navedb (priča A. A., sosed M. L., N. Š.). Pritožnica zmotno iztrga določene stavke določenih prič in jih v pritožbi obširno prikazuje kot zmotno ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v točki 7 natančno ocenilo izpovedbe posameznih prič in pritožbeno sodišče tej dokazni oceni pritrjuje. Sodišče je pravilo ocenilo tudi izpovedbo soseda M. K. Gre za oceno izpovedb o tem, ali je tožnica dokazala pravnorelevantna dejstva, to so posamezni elementi prodajne pogodbe. Če so priče izpovedale, da je Č. razlagal, da mu tožnica kaj pomaga, to še ne pomeni, da je tožnica dokazala obstoj prodajne pogodbe (priča M. K., delno izpovedba priče R. V. in tudi priča A. A.). Sodišče je tudi pravilno ocenilo izpovedbo tožničinih otrok. Nedvoumno je sodišče ugotovilo, da je bil prijateljski odnos med tožnico in Č. Sodišče verjame, da je tožnica z družino leta 1999 živela dva meseca pri Č., predno je dobila ključe od hiše na trgu in verjame tožnici, da je imela tudi ključe od hiše Š. in na Z. Vendar pa ta dejstva še ne pomenijo, da je Č. tožnici hišo prodal in da je bila dobroverna.

11. Sodišče pa ni verjelo izpovedbi priče A. Ž., da naj bi Čede pred smrtjo govoril o kreditu in da je hiša na trgu tožničina. Gre za izpoved te priče, ki ni v skladu s številnimi drugimi izvedenimi dokazi, tako listinskimi kot pričevanjem prič in strank. Sodišče je sledilo toženi stranki, da so bili to prijateljski odnosi in da je tožnica tudi kdaj Č. pomagala, vendar ni prišlo do prenosa lastninske pravice na hiši. Sodišče je opravilo tudi analizo izpovedb prič M. L., A. Ž. in A. A. ter ugotovilo, da tožnica ni dokazala obstoja pogodbe in tudi nemotenega bivanja v hiši na podlagi pogodbe v obdobju deset let. Soseda A. A. je celo izpovedala, da tožnica dve leti pred smrtjo Č., ni bila več v hiši in da so Č. z avtom pripeljali hrano. Pač pa je priča A. Z. povedala, da je tožnica bila podpisana kot vplačnik določenih zneskov; vendar tožnica ni vedela povedati, ali je denar plačala na račun posojilodajalca v svojem imenu ali v imenu Č., spomnila se je le zneska 286,00 EUR.

12. Sodišče je tudi napravilo analizo ekonomskega stanja tožnice in ugotovilo, da ni zmogla plačila kupnine. Bila je dolžna 3.600.000,00 SIT brez obresti, za hišo so upniki prejeli 950.000,00 SIT, bila je brez službe in morala se je še preživljati. Jasno je, da njeno ekonomsko stanje ni bilo tako, da bi ji sodišče sledilo, da je plačala kupnino.

13. Tožnica v pritožbi trdi, da je kupnino odplačevala tako, da je plačevala Č. kredit za hipoteko in sicer iz socialne pomoči štipendij otrok in delo otrok, vendar o tem nima dokazov, zneski pa so preveliki, da bi sodišče tožnici sledilo. Če je plačevala namesto Č. določene obroke (kot je izpovedala priča A. Z.), to še ne pomeni, da je šlo za plačilo kupnine in da je kupnino tudi odplačala. Pritožba se opre na dejstvo, da tudi toženka ni dokazala vseh svojih trditev o tem, kako je pokojni brat živel pred smrtjo in kdo je skrbel za njega. Vendar je dokazno breme glede obstoja pogodbe, prenosa lastninske pravice na podlagi izpolnjene pogodbe in elementov priposestvovanja, na strani tožeče stranke. Tudi, če je toženka dokazala plačevanje določenih zneskov, je to premalo, da bi ji sodišče lahko sledilo. Številne priče so bile zaslišane in v pritožbi iztrgani določeni stavki ne morejo omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje o pravnorelevantnih dejstvih. Tako ni niti pomembno ob drugih nedokazanih pravno odločilnih dejstvih, ali je tožnica iz hiše bila odsotna zaradi pomoči vnuku v bolnici, ali se je res izselila za dve leti. Osnovno, česar tožnica ni dokazala, to je obstoj prodajne pogodbe in ni dokazala dobre vere. V kakšnih odnosih pa je bil Č. s svojo sestro, pa za reševanje te zadeve, ni pomembno. Č. je kupil nepremičnino in se vpisal v zemljiško knjigo. Če bi želel drugače urediti to zadevo, bi s tožnico lahko napisala pogodbo, saj ni umrl takoj po tem, ko je nepremičnino kupil. 14. Tožnica tudi materialno pravno toži na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Če bi tudi dokazala priposestvovanje, bi zahtevek iz 2. točke izreka bil odveč (prvi odstavek 40. člena ZZK-1).

15. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba trdi, da bi sodišče moralo kot dokaz upoštevati pisno izjavo priče E. E. (C3). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da te priče neposredno ni bilo mogoče zaslišati, ker je zbolela in je imela kognitivni upad ter motorično prizadetost, tožena stranka pa se ni strinjala z branjem pisne izjave, ker ni mogla preizkusiti v kakšnih okoliščinah je ta izjava nastala. Tako se izkaže, da tudi ni bila podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 155. člena ZPP.

1 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 178/2009.