Jedro

Bistvo hipoteke je v tem, da obstoji še naprej kljub kasnejši spremembi lastninske pravice. Zato se lahko materialnopravni razlog za neveljavnost vknjižbe nanaša le na sam hipotekarni posel, torej tisti pravi posel, ki je bil podlaga za sporno vknjižbo, ne pa na tisti pravni posel, ki je bil podlaga za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da vknjižba zastavne pravice z dne 5.1.1996 za terjatev v znesku 4,200.000,00 ATS v korist tožene stranke v zemljiškoknjižnem vložku št. 845 k.o... ni veljavna in zato odločilo, da se ta vknjižba izbriše in s tem vzpostavi prejšnje stanje. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožba tožene stranke zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 101. člen Zakona o zemljiški knjigi (Ul. RS, št. 33/95; v nadaljevanju ZZK). Pri uporabi te zakonske določbe dobrovernost ni odločilna in je sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo. Sodišče druge stopnje pa se pri uporabi 103. člena ZZK sklicuje prav na dobrovernost tožene stranke. S tem je kršilo postopek, saj je brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Tožnik uveljavlja tudi pomanjkljive razloge sodbe sodišča druge stopnje, ker se kljub njegovemu sklicevanju ni opredelilo do pomembnega materialnopravnega vprašanja o razmerju med drugim odstavkom 102. člena ZZK in 103. členom ZZK. Odgovorilo tudi ni na njegovo sklicevanje na 101. člen ZZK in tretji odstavek 102. člena ZZK, kar prav tako predstavlja procesno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP 1977. Taka pomanjkljiva obrazložitev pomeni kršitev pravice do rednega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je po mnenju revizije pravilno uporabilo materialno pravo. Če je revizijsko sodišče drugačnega mnenja, pa revizija uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno presojalo dobrovernost tožene stranke. Ta velja le glede nespornega dejstva, da je bila zemljiška knjiga čista, kot je po tožnikovi razlagi treba razumeti njegove trditve v odgovoru na pritožbo. Vendar poznavanje zemljiškoknjižnega stanja za dobro vero ne zadostuje, saj je treba raziskati tudi druge okoliščine, od katerih je odvisno lastništvo nepremičnine. Pri utemeljevanju tega stališča se revident sklicuje na dve sodni odločbi in nato nadaljuje, da tožena stranka ni bila v opravičljivi dobri veri, ker naj bi razpolagala tudi s kupno pogodbo, iz katere izhaja, da je plačilo dela kupnine bistveni pogoj pogodbe. To okoliščino bi morala tožena stranka preveriti, ko je sklepala pogodbo o hipotekarnem posojilu. V nadaljevanju se revident sprašuje o razmerju 103. člena ZZK do tretjega odstavka 102. člena ZZK. Ker 103. člen ZZK dopušča izbrisno tožbo tudi v primeru, ko je bil tretji dobroveren, bi moralo sodišče druge stopnje natančno opredeliti, zaradi katerih razlogov je upoštevalo dobrovernost hipotekarnega upnika kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do revidentovih navedb glede uporabe 101. in 102. člena ZZK, kar tudi predstavlja procesno kršitev. Prav tretji odstavek 102. člena ZZK po prepričanju revizije ureja tako situacijo, kot je v tej pravdni zadevi, ko sporni vpis kljub dobrovernosti pridobitelja pravice ni veljaven zaradi sodbe, s katero je bila kasneje razveljavljena kupna pogodba. Čez devet mesecev je tožnik vložil še dopolnitev revizije, ki je revizijsko sodišče zaradi izteka roka za vložitev revizije ni moglo upoštevati.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - Ul. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav se tožnik sklicuje na določbe ZPP iz leta 1977, je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi v skladu s prehodnimi določbami uporabilo ZPP iz leta 1999, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona.

Sodišči druge in prve stopnje sta v tej pravdni zadevi ugotovili naslednjo dejansko podlago spora. Tožnik je s kupno pogodbo z dne 22.5.1995 prodal Z. d.o.o. T. nepremičnino v vložni številki 845 k.o.... Kupec je s toženo stranko sklenil posojilno pogodbo in nato dne 5.1.1996 tudi sporazum po 251c členu takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), s katerim je zavaroval terjatev tožene stranke v višini 4,200.000,00 ATS z obrestmi z zastavno pravico na kupljeni nepremičnini. Sporazum je bil vpisan v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Radovljici. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.10.1997 pod opr. št. II P 75/96 kupno pogodbo, sklenjeno 22.5.1995 med tožnikom kot prodajalcem in Z. d.o.o. T. kot kupcem, razvezalo zaradi neuspešnega poteka dodatnega roka za plačilo dela kupnine. Tožnik se je na podlagi te sodbe ponovno vpisal v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, ki pa je še vedno obremenjena s hipoteko. Zato je vložil izbrisno tožbo po 101. členu ZZK. Ta je po ugotovitvah sodišča prve stopnje vložena proti dobroverni toženi stranki v okviru roka iz četrtega odstavka 102. člena ZZK, torej pravočasno (razlogi v prvem odstavku na 6. strani sodbe).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je presodilo, da gre za situacijo iz drugega odstavka 101. člena ZZK, materialnopravi razlog za neveljavnost vknjižbe zastavne pravice pa da je podan zaradi naknadne razveze kupne pogodbe med tožnikom kot prvotnim lastnikom in Z. d.o.o. kot kupcem, kasnejšim lastnikom in zastavnim dolžnikom. Sodišče druge stopnje je ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje poudarilo, da ima sporazum po 251c členu ZIP moč sodne poravnave, da o njegovi neveljavnosti ni mogoče odločati v okviru reševanja predhodnega vprašanja, da je bil podlaga za izpodbijani zemljiškoknjižni vpis sporazum, ne pa kasnejša kupna pogodba in da bi bil zaradi dobre vere tožene stranke tožbeni zahtevek glede na 103. člen ZZK tudi sicer neutemeljen.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je brez pritožbene obravnave samo spremenilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je bila tožena stranka v dobri veri. Tako ugotovitev vsebuje že sodba sodišča prve stopnje pri presoji pravočasnosti vložene izbrisne tožbe. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka svojo dobro vero, ki se tudi sicer domneva, zatrjevala ves čas postopka, da tožnik tej trditvi ni nikoli ugovarjal in da je še v odgovoru na pritožbo to tudi zapisal, zaradi česar je poudaril, da tožena stranka po nepotrebnem večkrat poudarja svojo dobro vero in dejstvo, da je bila zemljiška knjiga čista. Na dejansko ugotovitev o dobri veri tožene stranke so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku vezani stranki in sodišče. Zato so tožnikove revizijske trditve, zakaj naj bi bila dobra vera tožene stranke neopravičljiva, pravno neupoštevne. V odgovoru na pritožbo se tožnik ni skliceval na nobeno od določb iz 102. člena ZZK. Sodišču druge stopnje se o teh zakonskih določbah torej ni bilo treba posebej izjaviti. Presoja sodišča prve stopnje o izpolnjenih pogojih iz četrtega odstavka 102. člena ZZK za pravočasno vložitev izbrisne tožbe ni bila sporna na pritožbeni stopnji, sporna pa ni niti na revizijski stopnji. Očitek procesne kršitve na pritožbeni stopnji v povezavi s 102. členom ZZK je torej neutemeljen. Enako velja za očitek kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki naj bi bil podan zaradi zatrjevano pomanjkljivo obrazložene pritožbene odločbe.

Iz prej povzete dejanske podlage spora izhaja, da gre v tej zadevi za dva pravna posla, za prodajo nepremičnine in za njeno zastavo. Vsak od teh pravnih poslov je samostojen, tudi pogodbeniki so pri obeh poslih različni. Revizijsko sodišče poudarja, da je v tej zadevi odločilno, da kasnejše spremembe lastništva obremenjene nepremičnine praviloma ne vplivajo na pravice hipotekarnega upnika. Iz prvega odstavka 63. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 6/80, 36/90) jasno izhaja, da ima hipotekarni upnik kljub spremembi lastnika obremenjene nepremičnine pravico zahtevati poravnavo svoje terjatve iz vrednosti s hipoteko obremenjene nepremičnine. Bistvo hipoteke je prav v tem, da obstoji še naprej kljub kasnejši spremembi lastninske pravice. Kot druge zemljiškoknjižne vpise pravic je mogoče izpodbijati tudi vpis zastavne pravice z izbrisno tožbo po 101. členu ZZK in zahtevati ugotovitev neveljavnost njene vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Aktivno legitimiran je tisti, ki misli, da je vknjižba iz materialnopravnega razloga neveljavna in da je zato oškodovan v svoji pravici, vknjižba pa lahko postane neveljavna tudi po že izvršenem vpisu. Glede na prej poudarjeno bistveno lastnost hipoteke se lahko materialnopravni razlog za neveljavnost vknjižbe nanaša le na sam hipotekarni posel, torej tisti pravni posel, ki je bil podlaga za sporno vknjižbo, ne pa na tisti pravni posel, ki je bil podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ali povedano drugače: Tožnik je svoj tožbeni zahtevek iz izbrisne tožbe utemeljeval z materialnopravnim razlogom za neveljavnost prodajne pogodbe, moral pa bi ga utemeljevati z materialnopravnim razlogom za neveljavnost sporazuma po 251c členu ZIP, saj je bil ta podlaga za sporno vknjižbo. Njegove razveljavitve v samem tožbenem zahtevku sicer ne bi mogel uveljavljati, saj ni bil stranka tega sporazuma, vendar mu tega glede na vsebino 101. člena ZZK tudi ne bi bilo treba. V sami tožbeni podlagi pa bi moral zatrjevati in nato dokazati materialnopravni razlog za njegovo neveljavnost. Želene učinke bi lahko dosegel s pravočasnim predlogom za zaznambo spora po drugem odstavku 44. člena ZZK in 45. členu ZZK, če bi bilo časovno zaporedje dogodkov zanj ugodno. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je bilo v obravnavani zadevi to zaporedje za tožnika neugodno, vendar ta ugotovitev pomeni samo, da je bil tožnik ob sklepanju kupne pogodbe z dne 22.5.1995 premalo previden in da se ni dovolj zavaroval. Še več, bil je tako nepreviden, da je v pogodbi pristal, da lahko novi kupec kljub neplačilu kupnine zaradi pridobitve posojila kupljeno nepremičnino zastavi. Vse te okoliščine so bile lahko pomembne v sporu med tožnikom kot prodajalcem in Z. d.o.o. kot kupcem, niso pa pomembne v tem sporu.

Povedano je že bilo, da je šlo za dva različna in samostojna pravna posla, za prodajo nepremičnine in njeno kasnejšo zastavo. V tem sklopu je tožena stranka kot hipotekarni upnik v razmerju do tožnika kot prvotnega lastnika in prodajalca nepremičnine tretja oseba. Zato so materialnopravno pravilni tudi nadaljnji razlogi sodišča druge stopnje, da bi bil tožbeni zahtevek tudi sicer neutemeljen, ker gre za situacijo iz drugega odstavka 101. člena ZZK, tožena stranka pa je bila dobroveren pridobitelj zastavne pravice. Pretežni del tožnikovih revizijskih navedb se ukvarja le s tem delom razlogov sodišča druge stopnje. Glede dobre vere je bilo toženi stranki že odgovorjeno, tožnik zaznambe spora v tej pravdi ni niti predlagal, da bi jo predlagal kdaj prej, ne zatrjuje in ker za zavrnitev tožbenega zahtevka zadostuje ugotovitev, da tožnik ni uveljavljal materialnopravnega razloga za neveljavnost tistega pravnega posla, ki je bil podlaga za sporno vknjižbo, dodatni razlogi o razmerju 103. člena ZZK do ostalih zakonskih določb o izbrisni tožbi niso potrebni.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje revizijske stroške, tožnik zato, ker z revizijo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker stroški njenega revizijskega odgovora glede na njegovo vsebino niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP/99).