Jedro

O veljavnosti sklenjenega sporazuma iz 251. c člena ZIP, ki ima v delu, v katerem sta bila ugotovljena obstoj in višina zavarovane terjatve, kot sodna poravnava moč izvršilnega naslova, ni mogoče odločiti le kot o predhodnem vprašanju. Do pravnomočne razveljavitve izvršilnega naslova, ki je bil podlaga za vknjižbo zastavne pravice tožene stranke, katere izbris se zahteva v tem postopku, ima namreč tožena stranka še vedno veljavni izvršilni naslov za terjatev, ki je zavarovana s sporno zastavno pravico. Zahtevka za razveljavitev tega izvršilnega naslova pa tožeča stranka v tem postopku niti ni postavila, pa tudi zatrjevala ni, da bi to že dosegla v kakšnem drugem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: 1. Ugotovi se, da vknjižba zastavne pravice z dne 5.1.1996 za terjatev v znesku 4.200.000,00 ATS v korist tožene stranke v zemljiškoknjižnem vložku št. 845 k.o. ..., ni veljavna.

2. Iz zemljiškoknjižnega vložka št. 845 k.o. ..... se izbriše vknjižba zastavne pravice za terjatev v znesku 4.200.000,00 ATS v korist tožene stranke in se s tem vzpostavi prejšnje stanje v roku 8 dni.

s e z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 584.815,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1999 dalje do plačila, pod izvršbo." II.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 860.015,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2000 do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je razviden iz I. točke izreka te sodbe.

Odločilo je tudi, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.120.030,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1999 do plačila.

Zoper to sodbo se je tožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške. Navedla je, da je tožena stranka zastavno pravico na predmetni nepremičnini pridobila na podlagi sporazuma strank, sklenjenega pred sodiščem, ki ima moč sodne poravnave. Sporazum je sklenila z družbo Z. d.o.o ..., ki je bila v času sklepanja sporazuma in vpisa zastavne pravice v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik zastavljene nepremičnine. V času sklepanja sporazuma pri tej nepremičnini ni bila vpisana nobena plomba ali zaznamba spora niti začasna odredba. Zato je tožena stranka k podpisu sporazuma pristopila povsem v dobri veri in se je zanesla na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi. Zato tožena stranka ne sme trpeti nobenih škodljivih posledic, kar izbris zastavne pravice gotovo je, saj bo s tem ostala brez poplačila svoje terjatve, ki je bila zavarovana z zastavno pravico (Z. d.o.o ... je namreč v stečaju). Sicer pa je tožeča stranka vložila začasno odredbo, po kateri Z. d.o.o. ... ne sme odtujiti ali obremeniti predmetne nepremičnine, šele dne 21.2.1996 in šele takrat je bilo tretjim lahko jasno, da glede lastništva nepremičnine nekaj ni v redu. Tožena stranka pa je imela vpisano zastavno pravico že dne 5.1.1996. Sicer pa je znana tudi sodna odločba, po kateri zastavna pravica zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo velja kljub dejstvu, če je dolžnik izgubil razpolagalno pravico, ker je stvar prodal in izročil drugemu v posest. Sodišče prve stopnje pa je tudi navedlo, da naj bi Okrožno sodišče v Ljubljani v pravdni zadevi II P 75/96 odločilo, da je bila prodajna pogodba za predmetno nepremičnino, sklenjena med Z. d.o.o. ... in tožečo stranko, razvezana najkasneje 1.1.1996. Ta navedba pa izhaja le iz obrazložitve navedene sodbe in zato ne gre za odločitev, ki bi jo vseboval izrek te sodbe, nenazadnje pa je ta ugotovitev sodišča prve stopnje napačna. Tožeča stranka je prodajno pogodbo razvezala šele dne 3.10.1996, ko je postavila zahtevek na razvezo pogodbe. Glede na to, da je tožeča stranka po preteku roka za plačilo kupnine prejela še tri delna plačila kupnine ter celo vložila zahtevek na plačilo kupnine, je povsem jasno, da je ohranila pogodbo v veljavi. Sodišče prve stopnje je nato napačno zaključilo, da naj bi bil sporazum, sklenjen pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. R 3/99 med toženo stranko in Z. d.o.o ..., neveljaven, prav tako kot tudi vknjižba zastavne pravice. Sodišče o veljavnosti sodne poravnave tudi ne bi smelo odločati kot o predhodnem vprašanju, saj je nanjo vezano, za razveljavitev le-te pa ni bil postavljen nikakršen zahtevek. V sodbi sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da naj bi tožnik dovolil vpis zastavne pravice pred plačilom kupnine le zato, ker naj bi mu iz najetega kredita družba Z. d.o.o. ... poravnala kupnino. Tovrstne predstave tožeče stranke, na katere opira sodišče prve stopnje sodbo proti toženi stranki, ne morejo vplivati na pravice tožene stranke.

Tožeča stranka je zavestno in izrecno pristala na prenos lastninske pravice pred celotnim plačilom kupnine. Zavedala se je in to tudi izrecno dovolila, da bo nepremičnina obremenjena z zastavno pravico.

Zato je nesprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dolžna nositi bremen zastavne pravice, ker s toženo stranko ni sklenila kreditne pogodbe in ni dobila kredita. Tožeča stranka je vedela, da bo družba Z. d.o.o. .... nepremičnino obremenila, zato bi morala ob vestnem ravnavnju, če je že menila, da naj bi bila pogodba razvezana s 1.1.1996, takoj vložiti zaznambo spora, s čemer bi dosegla učinke proti tretjim osebam in tudi preprečila vpis zastavne pravice.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in pri tem priglasila stroške odgovora na pritožbo. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Navedla je, da tožena stranka pozablja na določbo 101. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). Prodajna pogodba z dolžnikom tožene stranke, to je družbo Z. d.o.o. ..., je bila s sodbo razvezana. Po določilu 1. odst. 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR sta stranki v primeru razdrte pogodbe prosti svojih obveznosti. S pravnomočnostjo sodbe II P 75/96 je nastopila situacija, ki jo ureja določilo 2. odst. 101. člena ZZK.

Tožnik je s tožbo v tem postopku izpodbijal vknjižbo zastavne pravice, ki je postala neveljavna šele po izvršenem vpisu. Tožnik v tem sporu ni trdil, da tožena stranka ni bila v dobri veri, zato tožena stranka po nepotrebnem večkrat poudarja svojo dobro vero.

Tožnik trdi le to, da ne bi bilo pravično, da bi sedaj po razvezi prodajne pogodbe z družbo Z. d.o.o. ..., ko je dobil vrnjeno nepremičnino, to spet izgubil zaradi posojila, ki ga od tožene stranke ni nikoli dobil. Sicer pa ima tožena stranka še vedno zahtevek do glavnega dolžnika, ki je posojilo prejel, to je do družbe Z. d.o.o. ..., ki pač ni več zastavni dolžnik. Tožena stranka pa ima kredit gotovo zavarovan. Neutemeljeno je sklicevanje na sodno prakso, ki se je oblikovala pred uveljavitvijo ZZK. Sicer pa sporazum o vpisu zastavne pravice ni veljaven, ker zastavni dolžnik iz tega sporazuma ni več lastnik nepremičnine, na kateri je dovolil vpis zastavne pravice. Če bi sporazum lahko predstavljal oviro, bi bilo to v institutu izbrisne tožbe predvideno in urejeno.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v tem postopku z izbrisno tožbo (po 101. členu ZZK) zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe zastavne pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sporna zastavna pravica na nepremičnini vl. št. 845 k.o. ... je bila zaradi zavarovanja terjatve tožene stranke v zemljiško knjigo vknjižena na podlagi sporazuma, sklenjenega med družbo Z. d.o.o. ... (kot zastavnim dolžnikom) in tožečo stranko (kot upnikom), ki sta ga ti dve stranki dne 5.1.1996 sklenili pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. R 3/96 (priloga A3 v spisu).

Po določbi 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki je veljal ob času sklepanja tega sporazuma, je sodišče v zapisniku ugotovilo sporazum teh dveh strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini zastavnega dolžnika zavaruje denarna terjatev upnika (tožene stranke). Po 2. odst. istega člena ima podpisani zapisnik o sporazumu strank moč sodne poravnave. Glede na takšno ureditev v določbi 2. odst. 251.c člena ZIP o veljavnosti sklenjenega sporazuma, ki ima v delu, v katerem sta bila ugotovljena obstoj in višina zavarovane terjatve, kot sodna poravnava moč izvršilnega naslova, ni mogoče odločiti le kot o predhodnem vprašanju. Do pravnomočne razveljavitve izvršilnega naslova, ki je bil podlaga za vknjižbo zastavne pravice tožene stranke, katere izbris se zahteva v tem postopku, ima namreč tožena stranka še vedno veljavni izvršilni naslov za terjatev, ki je zavarovana s sporno zastavno pravico.

Zahtevka za razveljavitev tega izvršilnega naslova tožeča stranka v tem postopku ni postavila, niti ni tudi zatrjevala, da bi to že dosegla v kakšnem drugem postopku. Dejstvo, da je tožeča stranka v postopku, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr.

št. II P 75/96 dosegla razvezo prodajne pogodbe, na podlagi katere je družba Z. d.o.o. ... kot lastnik nepremičnine le-to lahko obremenila z zastavno pravico, katere izbris se zahteva v tem postopku, pri tem ne more biti pravno upoštevno. Pravni naslov za sporno vknjižbo zastavne pravice namreč ni bila ta prodajna pogodba. Tudi sicer pa bi bil tožbeni zahtevek, glede na to, da tožeča stranka svojo pravico do izbrisne tožbe opira na 2. odst. 101. člena ZZK, ob upoštevanju določbe 103. člena ZZK neutemeljen. Tožeča stranka namreč v pritožbi celo priznava, da je tožena stranka sporno zastavno pravico pridobila v dobri veri.

Napačna uporaba materialnega prava je (ob sicer pravilno ugotovljenih odločilnih dejstvih za gornjo odločitev) narekovala spremembo izpodbijane sodbe (po 4. točki 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Glede na spremembo izpodbijane sodbe je bilo po določbi 2. odst. 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka.

Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP), je tako dolžna toženi stranki povrniti naslednje potrebne stroške (1. odst. 155. člena ZPP), ki predstavljajo: - stroške za sestavo odgovora na tožbo v višini 2.000 točk po 1. odst. Tar. št. 14 O.T., kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 174.800,00 SIT, - stroške za povrnitev plačila sodne takse za odgovor na tožbo (2. odst. Tar. št. 1 ZST) v višini 10.000 točk, kar ob upoštevanju 7. odst. 7. člena ZST in vrednosti točke 15,00 SIT na dan odločanja znaša 150.000,00 SIT, - stroške za sestavo pripravljalne vloge v višini 1.500 točk (2. odst. Tar. št. 14 O.T.), kar znaša 131.100,00 SIT, 19% DDV na to vlogo pa še dodatnih 24.909,00 SIT, - stroške zastopanja na naroku v višini 1.000 točk (po 1. odst. Tar.

št. 15 O.T.), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 87.400,00 SIT, 19% DDV na to vlogo pa še dodatnih 16.606,00 SIT.

Skupni znesek potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke tako znaša 584.815,00 SIT.

Potrebni pritožbeni stroški tožene stranke predstavljajo: - stroške za sestavo pritožbe (1. odst. Tar. št. 16 O.T.) v višini 2.500 točk, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 218.500,00 SIT, 19% DDV na to vlogo pa še dodatnih 41.515,00 SIT, - in strošek za povrnitev plačila sodne takse za pritožbo (1. odst. Tar. št. 3 ZST) v višini 40.000 točk, kar znaša 600.000,00 SIT.

Skupni znesek potrebnih pritožbenih stroškov tožene stranke tako znaša 860.015,00 SIT.