Jedro

V primeru, da uporabniki ne ravnajo v skladu z določilom 4. odstavka 159. člena ZASP, se v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZASP te osebe lahko kaznujejo s predpisano globo za prekršek, pri kršitvi te dolžnosti pa ne gre za kršitev civilne pravice tožeče stranke, katere izpolnitev bi lahko zahtevala v postopku pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba proti točki II. izreka zamudne sodbe se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana zamudna sodba v tem delu potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 138,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 04. 02. 2010 do plačila in tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 46,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila (točka I. izreka zamudne sodbe). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti“ (točka II. izreka zamudne sodbe). Sodišče prve stopnje je nadalje s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v 15. dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega za 200 % v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila“ (točka I. sklepa).

Zoper zavrnilni del zamudne sodbe in sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlog po 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala naj pritožbi ugodi ter točko II. zamudne sodbe in sklep spremeni tako, da v zavrnilnem delu ter delu, v katerem je prvostopno sodišče zahtevek tožeče stranke zavrglo, ugodi zahtevku, podredno pa, da pritožbeno sodišče napadeno točko II. zamudne sodbe in sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do dne plačila.

Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo civilne kazni zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožba v tem delu nepopolna oz. nerazumljiva ter svojo odločitev oprlo na določila 2.odstavka 108. člena ZPP.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-200/09-14 dne 20. 05. 2010 (Ur. l. RS, št. 50/2010 z dne 24. 06. 2010) razveljavilo 2. odstavek 108. člena ZPP. V primeru, ko Ustavno sodišče RS v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z Ustavo, razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oz. po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče (43. člen Zakona o ustavnem sodišču, Ur. l. RS, št. 64/2007, prečiščeno besedilo). Ker Ustavno sodišče v prej citirani odločbi ni določilo nobenega roka, začne torej razveljavitev učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, to je 25. 06. 2010. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo pa se ne uporablja za tista razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o ustavnem sodišču). V obravnavani zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno in je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo na podlagi razveljavljenega 2. odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), saj je izpodbijani sklep izdalo v nasprotju z določbami zakona.

Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka je bilo treba napadeni sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3 točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje nadaljevati postopek upoštevaje določbe 1. odstavka 108. člena ZPP.

O pritožbi zoper sodbo Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost bodočega mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov tožeči stranki zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti, na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

V primeru uporabe avtorskih del je uporabnik dolžan pridobiti materialne avtorske pravice in plačati nadomestilo za uporabo avtorskih del. Če uporabnik avtorskih del ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, krši materialne avtorske pravice in nosi vse posledice, ki jih zakon določa v primeru kršitve avtorskih pravic. Pravilne so pritožbene trditve, da Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) izrecno ne določa, da je uporabnik s kolektivno organizacijo dolžan skleniti pogodbo, je pa kljub temu dolžan pri javni priobčitvi fonograma plačevati primerno nadomestilo (1. odstavek 130. člen ZASP). V tem primeru gre za neupravičeno pridobitev koristi na strani uporabnika varovanih del, katere plačilo upravičenec lahko od uporabnika zahteva na podlagi določil 198. člena OZ, zaradi kršitve avtorske pravice pa upravičenec lahko zahteva tudi plačilo civilne kazni ali odškodnine (2. in 3. odstavek 168. člena ZASP). ZASP v 4. odstavku 159. člena določa, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Opustitev dolžnosti obveščanja pa je določena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo (2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP). Navedena zakonska določba pa tožeči stranki ne daje pravice, da bi od tožene stranke lahko v postopku pred sodiščem zahtevala izpolnitev z zakonom naložene dolžnosti uporabnikov varovanih del. V primeru, da uporabniki ne ravnajo v skladu z določilom 4. odstavka 159. člena, se v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZASP te osebe lahko kaznujejo s predpisano globo za prekršek, pri kršitvi te dolžnosti pa ne gre za kršitev civilne pravice tožeče stranke, katere izpolnitev bi lahko zahtevala v postopku pred sodiščem. Tožeča stranka ima pravico zahtevati izpolnitev le tiste obveznosti, ki je določena kot njena civilna pravica. V obravnavanem primeru ima na voljo uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Tudi glede na določila 311. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki naj opravi določene dajatve le, če so te zapadle do konca glavne obravnave, tožeča stranka z zahtevkom za predložitev podatkov v bodoče do sklenitve ustrezne pogodbe, ne more uspeti. Nesklepčnosti zahtevka v tem delu torej ni mogoče odpraviti, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP zamudno sodbo v izpodbijanem delu (točka II. izreka) potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).