Jedro

Glede na to, da je tožena stranka navajala, da je po odpovedi prišlo do takšnih okoliščin, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom, bi se moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, opredeliti do možnosti za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (I. in III. točka izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti z dne 29. 10. 2010 nezakonita (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od 29. 10. 2010 do reintegracije prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu obračunati bruto mesečne plače, kot če bi delal, plačati vse davke in prispevke, in nato izplačati mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska do plačila ter izplačati regrese za letni dopust (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.056,91 EUR na transakcijski račun za stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je tožnik vložil tožbo zoper Fakulteto za ... s sedežem v ... kot članico Univerze v Mariboru. Brezpredmetne so ugotovitve sodišča o tem, kdo je bil sopodpisnik izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca in kje naj bi se vodil postopek pred odpovedjo. Te ugotovitve bi bile pomembne le v primeru, če bi bila v tem sporu fakulteti kot članici univerze podeljena sposobnost biti stranka. Tožnik do zaključka glavne obravnave ni spremenil naziva tožene stranke. V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da posamezna članica fakultete v skladu z 10. členom Zakona o visokem šolstvu nima pravdne in procesne sposobnosti. Ker fakulteta kot tožena stranka nima procesne sposobnosti, je treba tožbo zoper njo zavreči. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, ampak je o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini. Zato je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Glede očitka, da naj bi tožnik sodelavcem povedal njemu dodeljeno geslo za uporabo programa Jantar, ki vsebuje osebne in zaupne podatke, se je sodišče opredelilo zgolj do vpogledov v sistem Jantar po 30. 8. 2010, ni pa se opredelilo do vpogleda dne 9. 7. 2010. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik povedal svoje geslo sodelavcem. Vstopi v sistem Jantar pod uporabniškim imenom B. sami po sebi dokazujejo, da so sodelavci poznali tožnikovo uporabniško ime in geslo. I.B. je povedal, da za vstope pod tožnikovim uporabniškim imenom in geslom ni iskal nobenega soglasja, in da je sam sporočil serviserju geslo za vstop v sistem pod uporabniškim imenom B.. Prav tako je B.H. v razgovoru dne 30. 9. 2010 potrdil, da je vedel, da je tožnik občasno kakšnemu sodelavcu povedal svoje geslo, da so lahko vstopili v program Jantar. B.H., zaslišan kot priča, je navedeno zanikal, vendar pa je njegova izpoved izraz maščevanja do dekana zaradi hišne preiskave v zvezi računalniško kriminaliteto na fakulteti. Tožena stranka je glede kršitve navodila o onemogočanju vstopa nezaposlenim osebam, vključno profesorju dr. M.B., dokazala, da je navodilo obstajalo, da je bil tožnik z njim seznanjen, in da je bil celo opozorjen na izpolnitev svoje obveznosti. Sodišče je brez obrazložitve podvomilo v izpoved dekana M.F. in kljub izrecni zahtevi tožene stranke ni neposredno zaslišalo priče K.V.. Z njenim zaslišanjem in nato s soočenjem s pričo B.H. bi sodišče ugotovilo verodostojnost izjav posameznih prič, zato je z opustitvijo izvedbe tega dokaza kršilo določbo 236. člena ZPP. Navedena kršitev je vplivala na pravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo le izpovedi prič v korist tožnika. V zvezi z očitkom tožniku, da ni pravočasno preveril certifikatov za aplikacije, je sodišče nekritično upoštevalo izjavo tožnika, da se je podobno dogajalo na drugih fakultetah in da na to ni mogel vplivati. Delodajalec pričakuje, da bo delo opravljeno pravočasno glede na znan začetek študijskega leta. Tožniku je bilo znano, da večkrat prihaja do težav, zato bi moral vestno opravljati svoje naloge ter računati na pomanjkanje licenc in potrebo po dopolnitvi kvot. Ne gre spregledati, da traja obnovitev licence na računalniku z novo kodo običajno od deset do petnajst minut, tožnik pa bi presežene licence lahko zaznal že pred 30. 9. 2010. N.S. ni potrdil, da je neznanega dne telefonsko kontaktiral s tožnikom glede težav pri nalaganju licenc. Tožnik se ne more sklicevati na to, da je prišlo do nepravočasnega licenciranja zaradi časa, potrebnega za odpravo napak, saj bi moral to upoštevati pri razporeditvi prioritet. Sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo okoliščin o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka je predložila listine, dekan prof. dr. M.F. pa je poudaril nekaj okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Zlasti opozarja na navedbe v zvezi s preiskavo kaznivih dejanj s področja računalništva, o čemer je tožena stranka predložila dokaze. Dekan prof. dr. M.F. je opozoril na nepravilnosti tožnika, ki so bile ugotovljene po njegovem odhodu (vstop v Center za … nepooblaščenim osebam z namenom druženja, nepravočasnost opravljenih nalog, alkoholne pijače, ipd.). Navedene okoliščine posegajo v zaupanje med strankama v takšni meri, da s tožnikom ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče navedb tožene stranke glede možnosti sodne razveze sploh ni upoštevalo in s tem v zvezi ni izvajalo dokazov, zato je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V preostalem (glede zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) pa je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tožbi z dne 22. 11. 2010 kot toženo stranko sicer res označil Univerzo v Mariboru, Fakulteto za ... (v nadaljevanju: F.), s sedežem ..., ki je vpisana v sodni register kot članica Univerze v Mariboru, s tem, da je kot oseba pooblaščena za zastopanje vpisan dekan prof. dr. M.F.. Vendar pa je v obravnavani zadevi šlo očitno le za napako v zapisu tožene stranke v tožbi, saj je bilo tako tožniku kot toženi stranki ves čas postopka popolnoma jasno, na koga se tožba nanaša. Tako je odgovor na tožbo vložila Odvetniška družba V., o. p., d.o.o., ki ji je pooblastilo za vložitev odgovora in zastopanje v obravnavanem sporu podal in podpisal prof. dr. I.R., takratni rektor Univerze v Mariboru, v imenu tožnikovega delodajalca - Univerze v Mariboru. Njen rektor je po določbi drugega odstavka 9. alinee 287. člena Statuta Univerze v Mariboru (uradno prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 15/2010) pristojen, da na predlog članice oziroma na predlog pooblaščenega delavca odloča o sklenitvi in prenehanju delovnih razmerij drugih delavcev na univerzi oziroma članici za nedoločen čas. Poleg tega je bilo dne 7. 6. 2011 izdano pooblastilo za zastopanje Odvetniški družbi H.,, o.p., d.o.o., ki ga je podal in podpisal rektor prof. dr. D.R. v imenu Univerze v Mariboru. Tožnik je Univerzo Maribor kot toženo stranko pravilno označil v pripravljalni vlogi z dne 29. 12. 2010, za kar je imel pravno podlago v določbi 37. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Po tej določbi lahko delavec do konca poravnalnega naroka spremeni navedbo tožene stranke, ki jo je v tožbi napačno navedel zaradi očitne pomote in se taka sprememba ne šteje za spremembo tožbe. Glede na navedeno ni utemeljen očitek, da naj bi šlo za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker naj bi se postopka udeleževala fakulteta kot članica univerze, ki ne more biti pravdna stranka.

Tožena stranka je tožniku dne 29. 10. 2010 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2), zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alinea prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), v kateri mu je očitala, da:

1. je povedal sodelavcem njemu dodeljeno geslo za uporabo programa Jantar, ki vsebuje osebne in zaupne podatke,

2. ni upošteval organizacijskega navodila z dne 11. 8 2010 in

3. ni spoštoval obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ki se nanaša na samostojno in ažurno delovanje aplikativnih programov po predavalnicah.

Glede očitane kršitve pod 1. točko odpovedi je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik neugotovljenega dne svojim sodelavcem izdal geslo, ki mu je bilo dodeljeno za uporabo programa Jantar. Program je namenjen evidentiranju delovnega časa ter odpiranju in zapiranju vrat predavalnic, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi prišlo do zlorab v zvezi z evidentiranjem delovnega časa. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je bilo v dokaznem postopku potrjeno, da je tožnik izdal svoje geslo sodelavcem. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, kdaj in kateremu od sodelavcev naj bi tožnik povedal svoje geslo. Sodelavcem, to je administratorjem B.H., I.B. in dr. B.Š., je bilo znano le tožnikovo uporabniško ime B., ne pa tudi geslo za vstop v program Jantar. Iz podatkov v spisu ni razvidno, kakšno geslo je imel tožnik za uporabo tega programa do 30. 8. 2010. Prav tako nihče od zaslišanih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni omenjal starega tožnikovega gesla. Geslo je bilo tožniku zamenjano dne 30. 8. 2010 s strani serviserja, ki je za to potreboval le podatek o tožnikovem uporabniškem imenu – B.. O tej zamenjavi je tožnika istega dne preko elektronske pošte obvestil tožnikov sodelavec I.B., z vsebino elektronskega sporočila pa je bil tožnik seznanjen šele po prihodu z dopusta, tj. dne 20. 9. 2010. I.B. je, zaslišan kot priča, izpovedal, da ni poznal tožnikovega gesla. Do vstopov v program Jantar pod uporabniškim imenom B. je prišlo v času po 30. 8. 2010, ko je bilo tožnikovo geslo zamenjano s strani serviserja in z novim geslom (bonbon) tožnik ni bil seznanjen, zato ne drži pritožbena teza, da že večkratni vstopi v sistem Jantar s pomočjo uporabniškega imena tožnika sami po sebi dokazujejo očitano kršitev. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na vsebino razgovora s tožnikovim bivšim nadrejenim delavcem B.H. z dne 30. 9. 2010 (B4), saj je, zaslišan kot priča, v sodnem postopku izpovedal, da ni dobil tožnikovega gesla za vstop v sistem Jantar. Tožena stranka, na kateri je po drugem odstavku 82. člena ZDR dokazno breme glede obstoja kršitve, pa tudi ni dokazala, da bi tožnik povedal sodelavcem njemu dodeljeno geslo za tri vstope v program Jantar, do katerih je prišlo 9. 7. 2010, ko je bil tožnik v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov glede kršitve pod 2. točko odpovedi pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala neupoštevanja organizacijskega navodila dekana z dne 11. 8. 2010, s katerim je dekan do preklica prepovedal vstop v Center za ... (v nadaljevanju: C.) osebam, ki niso zaposlene na fakulteti, kar velja tudi za bivše zaposlene in honorarne sodelavce, tudi dr. M.B., za katerega naj bi bilo ob rutinskem pregledu ugotovljeno, da ima kljub danemu navodilu kot bivši zaposleni še vedno pravico samostojnega odpiranja vrat z magnetno kartico oziroma vstop v prostore C.. Omenjeno navodilo je bilo dne 17. 8. 2010 vročeno tožnikovemu nadrejenemu B.H., ki pa je izpovedal, da navodila niso bila dovolj jasna, še zlasti ne glede dr. M.B., ki v njih sploh ni omenjen. Ker še v oktobru 2010 glede dopustnosti vstopa v C. dr. M.B. ni dobil nobenih navodil, je s tem v zvezi poslal elektronsko sporočilo, pa tudi potem konkretnega odgovora iz dekanata ni dobil. Tožnik od B.H. ni dobil nobenih izrecnih navodil, da dr. M.B. izbriše iz seznama oseb, ki imajo preko sistema Jantar možnost odpirati vrata in vstopati v prostore. Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, utemeljeno podvomilo v verodostojnost izpovedi dekana prof. dr. M.F. in vsebino pisne izjave tajnice K.V.. Sprejeta ocena izvedenih dokazov je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiva. Sodišče prve stopnje je kot verodostojni štelo izpovedi tožnika in njemu takrat nadrejenega B.H.. Tako tožnik kot ostala dva delavca, K.T. in tožniku nadrejeni B.H., uradnega zaznamka z dne 30. 9. 2010 niso podpisali in so v postopku pred sodiščem prve stopnje zanikali, da bi bila vsebina njihovih izjav pravilno povzeta v uradnem zaznamku. Glede na to, da vsebina uradnega zaznamka ni verodostojna in da je K.V. ravno na predlog tožene stranke že podala pisno izjavo, v kateri je vztrajala pri zapisu izjave razgovora z dne 30. 9. 2010, njeno zaslišanje v zvezi s potekom razgovora navedenega dne tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi prispevalo k ugotovitvi odločilnih dejstev. V pritožbi uveljavljena kršitev določb postopka iz 236. (pravilno: 236. a) člena ZPP, zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče K.V. zato ni podana.

Tožena stranka ni dokazala tožniku niti kršitve pod 3. točko odpovedi. Sodišče prve stopnje je zlasti z zaslišanjem tožnika, sistemskega inženirja … Univerze v Mariboru (v nadaljevanju: R.) N.S. in z vpogledom v priložena elektronska sporočila pravilno ugotovilo, da v začetku študijskega leta, dne 4. 10. 2010, še ni bila izvedena aktivacija operacijskega sistema Windows 7 na nekaterih računalnikih po predavalnicah F., kar je bila sicer ena od delovnih obveznosti tožnika po pogodbi o zaposlitvi. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo, da je šlo za pogodbeno obveznost tožnika. Vzrok za nastalo situacijo pa ni na strani tožnika, temveč v tem, da R. od prodajalca licence podjetja Microsoft ni dobil dovolj kvot in je bilo zato treba od njega pridobiti dodatne kvote. Ob povečanju kvot je podjetje Microsoft dodalo še nove kode, zato je urejanje delovanja aplikacije v začetku študijskega leta 2010 trajalo dlje kot običajno. Težave zaradi doseganja kvot, ki po izpovedi N.S. niso predvidljive s strani administratorja, so imele za posledico, da ob začetku študijskega leta 2010/2011 ni bilo mogoče opraviti licenciranja programskega okolja Windows 7 na nekaterih računalnikih na F., pa tudi na drugih fakultetah Univerze v Mariboru, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da so se tovrstne težave večkrat pojavljale v praksi in bi jih moral tožnik, ki je bil do 20. 9. 2010 na letnem dopustu, vnaprej predvideti. Iz izpovedi priče N.S. namreč izhaja, da je R., ki deluje pri delodajalcu, nabavljal licence za celo univerzo in jih zagotavljal vsem fakultetam. Preverjanja delovanja aplikacij na računalnikih, ki jih je bilo po učilnicah 150, se je tožnik lotil takoj po prihodu z letnega dopusta, kar je smiselno potrdila tudi priča N.S.. Iz izpovedi te priče izhaja, da je bila v začetku oktobra 2010 priča en teden v bolniškem staležu in da se je s tožnikom o težavah v zvezi z nedelovanjem operacijskega sistema Windows 7 oziroma nalaganju licenc na približno 30 računalnikih pogovarjala že pred pošiljanjem elektronskega sporočila z dne 5. 10. 2010. Pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovim nevestnim izpolnjevanjem pogodbene obveznosti so zato neutemeljene. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da je nalaganje licenc na računalnike pogodbena obveznost tožnika, ki bi jo moral izpolniti. Po drugem odstavku 41. člena ZDR je delodajalec, če ni drugače dogovorjeno, dolžan delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti. Za izpolnitev navedene obveznosti je bilo treba tožniku zagotoviti potrebne licence oziroma dopolniti kvote in v začetku študijskega leta 2010/2011 priskrbeti tudi nove kode. Če delodajalec delavcu ni zagotovil potrebnega števila kvot in novih kod, mu ne more utemeljeno očitati kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, če dela, ki je bilo planirano, ni mogel opraviti.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da tožnik ni kršil pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovedni razlog iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2010 nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo njene navedbe v zvezi z uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR, po katerem v primeru, če z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je na naroku dne 3. 11. 2011 navedla, da je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo do novih dejstev in okoliščin, ki bi v prihodnje onemogočale kakršnokoli nadaljevanje delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Pri tem gre zlasti za navedbe v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja napada na informacijski sistem, kar naj bi izhajalo poizvedb Policijske uprave .... Ob tem je tožena stranka še navedla, da gre za takšno okoliščino, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje upoštevati na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, če bi se izkazalo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je te navedbe prezrlo, glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR pa je njihova presoja bistvena za zakonitost odločitve o tožnikovem reintegracijskem zahtevku.

Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotavljati tudi okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o tem, ali okoliščine in interesi obeh strank narekujejo razvezo pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 118. člena ZDR. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank presoditi, ali so podane okoliščine iz 118. člena ZDR, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, oziroma so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev odškodnine po 118. členu ZDR. V primeru sodne razveze bo moralo ob upoštevanju načela materialnega procesnega vodstva poskrbeti, da tožnik navede ustrezna dejstva in predlaga dokaze o škodi in njeni višini, oziroma tožnika pozvati k dopolnitvi tožbe. Iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009 namreč izhaja, da si odmere odškodnine po drugem odstavku 118. člena ZDR ni mogoče predstavljati brez ustreznih trditev in jasno ter točno ugotovljenih dejstev o neki (bodoči) pravno priznani škodi. To predpostavlja tudi upoštevanje in uporabo načela odprtega sojenja oziroma materialnega procesnega vodstva.

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.