Jedro

V času odsotnosti zaradi bolezni tožnica ni bila sposobna opravljati nobenega dela, ne le dela po pogodbi o zaposlitvi, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ji za to obdobje pripada nadomestilo za odsotnost zaradi bolniškega staleža in ne nadomestilo za odsotnost iz naslova čakanja na ustrezno delo doma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 560,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2018 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 5. 12. 2018 razveljavita in da je dolžna tožena stranka tožnici v roku 15 dni obračunati razliko v plači za obdobje od februarja 2016 do vključno novembra 2018 in za februar 2019 v mesečnih bruto zneskih, kot izhajajo iz točke I/2 izreka od razlike odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožnici obračunati neto znesek razlike osebnega dohodka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega neto zneska, ki tečejo od vsakega 6. v naslednjem mesecu ter da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati vse pravdne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 1.227,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči o stroških pritožbe, ki naj jih naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je odločitev o čakanju na delo doma, odločitev delodajalca, delavec pa mu mora biti ves čas na voljo, je delavec upravičen do 100 % nadomestila vse dokler ga delodajalec ne pozove nazaj na delo, pa tega delavec zaradi bolezni ne bi mogel. Tako lahko delavec šele v takem primeru uveljavlja bolniški stalež. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na sodno prakso, vendar pa ni pojasnilo, zakaj je relevantna. Ni konkretno pojasnilo, kakšna je razlika pri obravnavi instituta čakanja na delo na podlagi 137. člena ZDR-1, ki ureja nadomestilo plače in 138. člena ZDR-1, ki ureja začasno nezmožnost zagotavljanja dela iz poslovnega razloga, posledično pa se sploh ni opredelilo do obravnavanega primera. Po stališču tožnice gre v obravnavanem primeru za pravno praznino, saj z nobenim predpisom ni urejeno, da je delodajalec delavcu, ki mu je odrejeno čakanje na delo doma, pa je med tem v bolniškem staležu, dolžan plačati le bolniško nadomestilo na podlagi 3. in 8. odstavka 137. člena ZDR-1. Sklicuje se na pojasnila ZZZS glede nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni ali poškodbe v času čakanja na delo ali odsotnosti zaradi višje sile, na mnenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 21. 7. 2009 in 15. 1. 2009 ter Ministrstva za zdravje z dne 15. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je ta mnenja zavrnilo, češ da nanje ni vezano. Razlaga sodišča prve stopnje se tako izkaže v korist močnejše stranke - delodajalca, ki je tako, kljub veljavni napotitvi na čakanje, celo okoriščen. Tako se pojavi vprašanje smiselnosti instituta čakanja na delo doma po 1. odstavku 137. člena ZDR-1. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo odločno nasprotuje vsem pritožbenim navedbam in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je pravilna in zakonita.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj ima sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je določno in argumentirano pojasnilo dejanske in pravne razloge, zaradi katerih tožnica v času bolniškega staleža v obdobju, ko je bila na podlagi odločitve delodajalca na čakanju na ustrezno delo doma, ni upravičena do nadomestila za čakanje na delo, ampak do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo, torej bolniškega staleža. Prav tako je obrazložilo, zakaj pride v obravnavani zadevi v poštev sodna praksa, na katero se je sklicevalo.

7. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi in aneksih zaposlena za nedoločen čas. Tožena stranka ji je po prejemu odločbe ZPIZ z dne 20. 4. 2015, s katero ji je bila priznana invalidnost III. kategorije z omejitvami pri delu, izdala sklep o čakanju na ustrezno delo doma z dne 12. 5. 2015, ki ga je dopolnila s sklepom z dne 29. 5. 2015 tako, da je tožnica na čakanju le v času, ko ne koristi letnega dopusta oziroma ko je zmožna za delo. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka tožnici od 6. 2. 2016, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, obračunavala nadomestilo plače skladno s 3. in 4. odstavkom 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v višini 90 % oziroma 80 % osnove. Ker se tožnica s takim obračunom ni strinjala, je podala zahtevo za odpravo kršitev pravic dne 10. 9. 2018, ki jo je tožena stranka s sklepom z dne 1. 10. 2018 zavrnila, njeno pritožbo zoper to odločitev pa je zavrnila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 5. 12. 2018 in potrdila odločitev tožene stranke z dne 1. 10. 2018. Tožnica je vložila tožbo in med strankama je tako sporno, ali je bila tožena stranka dolžna tožnici v času po izdani odločbi ZZZS o začasni nezmožnosti za delo obračunati in izplačevati nadomestilo, kot da je na čakanju na delo doma ali pa nadomestilo zaradi bolniške odsotnosti.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med izplačanim nadomestilom za bolniško odsotnost z dela in nadomestilom za čakanje na delo doma neutemeljen. Pravilno je torej presodilo, da tožnici v času bolniškega staleža pripada nadomestilo za to odsotnost z dela in ne nadomestilo za čakanje na delo doma, pri čemer neutemeljeno vztraja v pritožbi.

9. Ker tožnica skladno z odločbo ZPIZ ni bila sposobna opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi, ji je bila tožena stranka dolžna zagotoviti delo, ki ustreza omejitvam njene delovne zmožnosti. Zaradi tega ji je odredila čakanje na ustrezno delo doma. V tem obdobju je njen osebni izbrani zdravnik ugotovil, da za opravljanje dela ni sposobna in ji odobril bolniški stalež. Tožnica je bila napotena na čakanje na delo doma, ker ni bila sposobna opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi, bila pa se je dolžna zglasiti pri delodajalcu, če bi ji ta ponudil njenim omejitvam ustrezno delo ali jo napotil na izobraževanje za opravljanje ustreznega dela. Glede na to, da je bila v vtoževanem obdobju nesposobna za opravljanje dela, se ne bi bila dolžna zglasiti pri delodajalcu v primeru, če bi ji ponudil ustrezno delo, prav tako pa tudi ne, če bi jo morebiti napotil na izobraževanje za opravljanje ustreznega dela. S tem se je razlog njene odsotnosti z dela spremenil, in sicer iz razloga po odločbi ZPIZ, da ni sposobna opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi, v razlog, da ni sposobna opravljati dela zaradi bolezni po pravnomočnih odločbah ZZZS. V času odsotnosti zaradi bolezni tožnica ni bila sposobna opravljati nobenega dela, ne le dela po pogodbi o zaposlitvi, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ji za to obdobje pripada nadomestilo za odsotnost zaradi bolniškega staleža in ne nadomestilo za odsotnost iz naslova čakanja na ustrezno delo doma.

10. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na odločbo I Cpg 291/2019, kjer je bil predmet spora regresni zahtevek delodajalca zoper ZZZS, saj gre dejansko za isto pravno vprašanje kot v obravnavani zadevi, in sicer ali mora delodajalec delavcu, ki je bil napoten na čakanje na delo doma in je v tem času nastopil bolniški stalež, plačati nadomestilo zaradi čakanja na delo doma ali nadomestilo za bolniški stalež. Odločeno je bilo, da se z nastopom zavarovalnega primera delavcu izplača nadomestilo plače glede na nastali zavarovalni primer. Pri tem ni pomembno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je šlo v navedenem primeru za začasno nezmožnost zagotavljanja del iz poslovnega razloga, v obravnavanem pa za nezmožnost opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi zaradi odločbe ZPIZ. V obeh primerih je namreč delavec v času čakanja na delo doma nastopil bolniški stalež. Ta status je odločilen za odmero nadomestila plače. 11. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za pravno praznino. Prav tako pa ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o napotitvi na začasno čakanje na delo in bolniškem staležu, saj se te nanašajo na na zakonodajo, ki je bila sprejeta zaradi epidemije SARS-CoV-2. 12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Potrebni stroški tožnice so stroški za sestavo odgovora na tožbo v višini 750 točk po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), materialni stroški v višini 2 % po 11. členu OT in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 560,00 EUR. Ta znesek je tožnica dolžna toženi stranki povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.