Jedro

V skladu s stališčem ustavnega sodišča je uporaba četrtega odstavka 16. člena ZDen izključena, če se ugotovi, da je lastninski vložek v mešanem podjetju v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga sicer bilo mogoče vrniti v naravi. Pripis, da to velja zlasti, če gre za bagatelne lastninske deleže, ni mogoče razumeti tako, da mora hkrati biti ugotovljena bagatelnost lastninskih deležev v smislu razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom v mešanem podjetju, saj tako razlago logično izključuje odločitev ustavnega sodišča, ki je za primere tega nesorazmerja določbo četrtega odstavka 16. člena ZDen že razveljavilo. Določba četrtega odstavka 16. člena ZDen se ne uporablja tudi v primerih, ko se izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana št. 363-254/92-144 z dne 24. 4. 2006, s katero je prvostopni organ odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A. A. vrne v last in posest poslovni prostor v izmeri 31 m2 in skladišče v izmeri 18 m2, v pritličju stavbe v Ljubljani, Ulica B. 10, parc. št. 329 k.o. ... (L točka izreka), da se vrnjeno premoženje da v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere C. C. (2. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev podjetje D. d.o.o., Ulica E. 24, Ljubljana, dolžno v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe nepremičnine iz L točke izreka odločbe predati skrbnici za posebne primere (3. točka izreka), da se po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (4. točka izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (5. točka izreka). Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na razloge prvostopne odločbe, ker je po njeni presoji prvostopni organ pravilno odločil in pravilno presodil navedbe, ki jih je (pri)tožnik ponovno uveljavljal v pritožbi. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede razmerja med ocenjeno vrednostjo nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov, in med vrednostjo zasebnega lastniškega vložka F. d.d., ki ga je izračunala izvedenka finančne stroke, tožena stranka navaja, da je tako ugotovljeno razmerje sprejelo tudi to sodišče v sodbi opr. št. U 395/2005-25, s katero je presojalo zakonitost odločbe, izdane v postopku, v katerem so se na podlagi tega izvedeniškega mnenja ugotavljala in strokovno presojala ista dejstva kot v obravnavanem postopku. V dopolnitvi svojega izvedeniškega mnenja je tudi upoštevala, da so bili na stavbi na Ulici G. 10 in na Ulici E. 8 podržavljeni samo solastniški deleži, pa tudi upoštevanje le-teh dovoljuje zaključek o nesorazmerju lastninskega vložka v primerjavi z vrednostjo podržavljenega premoženja, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Tudi spremenjena metodologija pri vrednotenju nepremičnin pri izračunu predmetnega premoženja ne pripelje do bistvenih razlik. V zvezi z ugovori glede ugotavljanja špekulativnosti v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-72/93 se tožena stranka prav tako sklicuje na že navedeno sodbo tega sodišča, v kateri je sodišče presodilo, da je prvostopni organ pravilno ocenil dokaze v zvezi s postopanjem družbe D. in F. pred sklepanjem pogodbe o vlaganju ter po tem in za odločitev v zadevi relevantna dejstva pravilno ugotovil. Prvostopni organ je v tem postopku in v prejšnjem postopku, ki se je nanašal na istega zavezanca, za ugotavljanje dejstev uporabil iste dokaze in sprejel isto dokazno oceno. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo v dokaznem postopku dejansko stanje na podlagi dokazov, na katere se sklicuje prvostopni upravni organ, popolno raziskano in dodatnih dokazov ni bilo treba izvajati. Glede predloga pravne naslednice denacionalizacijske upravičenke za izločitev uradne osebe pa je menila, da uveljavljanj izločitveni razlog ni podan.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Meni, da v obravnavanem primeru nobena od situacij, ki po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 200 izjemoma dopušča vračilo v naravi kljub prepovedi iz četrtega odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ni podana. Obe upravni odločbi primerjata vložek zasebnega kapitala (dokapitalizacija) ter premoženje vseh denacionalizacijskih upravičencev v zavezancu (družbeno premoženje) ob dokapitalizaciji tega v letu 1991 ter ugotavljata nesorazmerje. Pri tem pa upoštevata le aktivo podjetja, ne pa tudi pasive, kar je iz vidika ekonomske logike in realnosti primerjave nesprejemljivo. Družbeno premoženje zavezanca družbe D. ob dokapitalizaciji ni imelo pokritja v lastnih virih sredstev. Če tudi bi celotna vrednost podržavljenega premoženja presegla vrednost zasebnega kapitala v aktivi premoženja, to ne pomeni, da so bili deleži v kapitalu družbe ob dokapitalizaciji določeni nesorazmerno. Takšnega razumevanja primerjave premoženja denacionalizacijskih upravičencev z vrednostjo zasebnega kapitala ustavno sodišče gotovo ni imelo v mislih. Pa tudi sicer se je ob primerjavi smiselno nakazovalo, da je nesorazmernost podana zlasti ob bagatelnosti zasebnih vlaganj. Ugotovitev nesorazmernosti med premoženjem denacionalizacijskih upravičencev in zasebnim vložkom v zavezancu je napačna. Tožeča stranka se tudi ne strinja z dokazno oceno, da naj bi bil prehod lastništva zavezanca v podjetje v mešani lastnini z vidika zavezanca špekulativni posel. Za takšno dokazno oceno ni podlage v spisu. Dokazna ocena pričanja priče H. H. je neumestna. Bistvo njegove izpovedi je, da je do dokapitalizacije prišlo zaradi nelikvidnosti zavezanca, njegova trditev, da je bilo razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom nepravilno, ker je temeljilo na uradnih knjižnih vrednostih, je neutemeljena. Za določitev poslovnih deležev ob dokapitalizacij so bistveni donosi podjetja v prihodnosti, ki so odvisni od ocene trendov poslovanja podjetja. Ti so bili očitno slabi, za kar so obstajali različni razlogi, zlasti neustrezni prodajni programi in preveliko število zaposlenih. Dejanskega stanja s tem v zvezi prvostopni organ ni ugotavljal in je zavrnil tudi zaslišanje finančnega direktorja I. I. Neutemeljeni so tudi zaključki o špekulativnem prehodu lastništva, ker naj bi zavezanec vedel za četrti odstavek 16. člena ZDen in se zato odločil za dokapitalizacijo, da bi se izognil denacionalizaciji. V osnutku zakona posebnega pravila za vračanje podjetij v mešani lastnini sploh še ni bilo. Sicer pa je špekulacija pravno nedefiniran pravni pojem. Prepovedana je lahko le pravno nedopustna špekulacija, ki pa mora biti kot takšna predhodno določena. Pravne določbe, kot je opredelitev nekega dejana za nedopustno špekulativnega, je potrebno uporabljati restriktivno in ob jasno izkazanih elementih nedopustnosti. Dokaz tega, da višina poslovnega deleža F. ni bila nerealna, je dejstvo, da je bil poslovni delež F. prodan novemu večinskemu lastniku celo za nižjo vrednost v DEM, kot je znašala vrednost tega deleža ob dokapitalizacije. Upravni organ pozablja na splošno znano dejstvo, da je tisti del slovenskega gospodarstva, ki je v letu 1991 posloval z republikami bivše Jugoslavije, kamor je sodil tudi D., naletel na velike poslovne težave zaradi pretrganih ustaljenih trgovskih poti. Številni posli so bili izgubljeni, velik del poslov je ostal neplačan. Kljub temu pa izpodbijana odločba zatrjuje, da F. ni držala vseh obljub, ter naj ne bi bila primerna za dokapitalizacijo, čeprav je za njo stalo tako močno podjetje, kot še danes je J. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Predlagala pa je tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe.

4. Stranka z interesom C.C se v odgovoru na tožbo sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, v smislu katere je treba ugotoviti obstoj očitnega nesorazmerja ali obstoj špekulativnih elementov pri dokapitalizaciji D. s strani dokapitalizatorja F., in v zvezi s tem podaja svoja naziranja. Meni, da zavezana stranka zavaja organe s svojimi navedbami. Njene trditve so pavšalne in jih s pravnega vidika tehtno ne obrazloži. Če bi prišlo do takšnih kršitev, kot jih tožeča stranka zatrjuje, bi upravni organ dopolnil postopek in odpravil pomanjkljivosti. Težko pa je verjeti, da bi po petnajstih letih izkušenj z denacionalizacijskimi postopki zagrešil tako nemarnost, kot je očitana.

5. Zastopnik javnega interesa v denacionalizacijskih postopkih je priglasil udeležbo z vlogo št. U-ZJI- 386/2006-3-L z dne 19. 9. 2006. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je to sodišče že odločalo s sodbo opr. št. U 783/99-15 z dne 30. 3. 2000 in z njo potrdilo odločbo tožene stranke z dne 15. 4. 1999, s katero je ta odpravila prvostopno odločbo z dne 30. 11. 1998 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Zoper to sodbo se nobena od strank ni pritožila in je pravnomočna. V ponovnem postopku je prvostopni organ izdal odločbo, o kateri je odločila tožena stranka s sedaj izpodbijano odločbo. V skladu s tretjim odstavkom 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05-odl. US in 45/06-odl. US, v nadaljevanju: ZUS) sta bila upravna organa pri ponovnem odločanju vezana na pravna mnenja in stališča o postopku, ki jih je zavzelo sodišče v prejšnji sodbi. To sodišče je odločitve upravnih organov o denacionalizacijskih zahtevkih, za katere je zavezanec tožeča stranka, presojalo tudi v drugih postopkih, in se opredeljevalo glede dejstev in okoliščin, ki so relevantna tudi v obravnavanem primeru. V sodbi opr. št. U 395/2005 z dne 6. 12. 2005 je nadgradilo svoja stališča v zvezi z zavezanostjo tožeče stranke za vrnitev podržavljenega premoženja, ki je v njenih sredstvih. Sodišče ugotavlja, da sta v obravnavanem primeru prvostopni organ in tožena stranka, ki je njegovo odločitev potrdila, upoštevala zavezujoča stališča sodišča v pravnomočni sodbi opr. št. U 783/99-15 z dne 30. 3. 2000, sledila pa sta tudi stališčem in mnenjem v sodbi opr. št. U 395/2005 z dne 6. 12. 2005. 8. Kako je treba razlagati četrti odstavek 16. člena ZDen (Uradni list RS. št. 27/91-1, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98, 76/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv. razi., 11/01-odl. US, 54-I/02-odl. US in 18/05-odl. US), ki določa, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega kapitala, in torej izključuje vračanje podržavljenega premoženja v naravi, in to je pravna podlaga izpodbijane odločitve, je sodišče pojasnilo že v svoji prejšnji sodbi z dne 30. 3. 2000. V svoji razlagi se je oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, s katero je bila ta določba razveljavljena, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v kateri je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki, in hkrati podalo ustavnokonformno razlago te določbe. Zato sodišče v tej sodbi le ponavlja, da je v skladu s stališčem ustavnega sodišča uporaba četrtega odstavka 16. člena ZDen izključena, če se ugotovi, da je lastninski vložek v mešanem podjetju v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga sicer bilo mogoče vrniti v naravi (24. točka obrazložitve odločbe). Pripisa v tej točki obrazložitve, da to velja zlasti, če gre za bagatelne lastninske deleže, ni mogoče razumeti tako, da mora hkrati biti ugotovljena bagatelnost lastninskih deležev v smislu razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom v mešanem podjetju, saj tako razlago logično izključuje odločitev ustavnega sodišča, ki je za primere tega nesorazmerja določbo četrtega odstavka 16. člena ZDen že razveljavilo. Določba četrtega odstavka 16. člena ZDen se ne uporablja tudi v primerih, ko se izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca (oziroma v tem primeru vseh denacionalizacijskih upravičencev, ki svoje zahtevke uveljavljajo do tožeče stranke), ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, in na tej podlagi je uporabo četrtega odstavka 16. člena ZDen izključil prvostopni organ oziroma tožena stranka. Ugotovitev tega nesorazmerja je po presoji sodišča pravilna, saj temelji na strokovnem mnenju izvedenke finančne stroke, ki je pripravila več izračunov (na dan 31. 12. 1990, na dan 29. 4. 1991 in na isti dan, upoštevajoč dodatno vplačilo), vsi pa izkazujejo, da je zahtevano premoženje denacionalizacijskih upravičencev znatno več vredno kot zasebni lastninski vložek v podjetje (75 % oziroma 153 % oziroma 126%). Teh izračunov tožeča stranka niti ne izpodbija, ampak podaja svoje razumevanje razmerij med lastniškim vložkom, družbenim kapitalom in podržavljenim premoženjem, ki pa ni skladno s stališčem ustavnega sodišča. Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bilo sorazmerje, ki je za uporabo določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen relevantno, napačno ugotovljeno.

9. Sodišče pritrjuje ugotovitvam upravnih organov, da je uporaba četrtega odstavka 16. člena ZDen v obravnavanem primeru izključena tudi zaradi smiselne uporabe 89. člena ZDen, ki določa obveznost vrnitve podržavljenega premoženja v primerih, ko je le-to prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih poslov (stališče ustavnega sodišča v 27. in 28. točki obrazložitve že navedene odločbe). Kako je treba interpretirati pojem špekulativnosti, je sodišče že razložilo v svoji sodbi z dne 30. 3. 2000. V tej sodbi te razlage ne ponavlja in se opredeljuje samo do tožbenih ugovorov, s katerimi tožeča stranka graja dokazno oceno upravnih organov, zaradi katere naj bi bilo po njenem mnenju to relevantno dejstvo (špekulativnost) zmotno ugotovljeno. Tudi te ugovore sodišče zavrača, ker je dokazna ocena prvostopnega organa in na njeni podlagi sprejeti sklepi, na kar se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, v tej sodbi pa na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS sodišče, in je zato to utemeljitev prvostopnega organa šteti tudi kot sodbene razloge, po presoji sodišča pravilna. To velja tako za formalni okvir proste dokazne ocene v smislu 9. člena ZUP/86, po katerem mora le-ta biti vestna in skrbna ter v tem smislu preverljivo obrazložena. Dokazna ocena upravnih organov pa je tudi vsebinsko prepričljiva, kar je podlaga za sklep o popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Spoznanje o obstoju špekulativnosti v zvezi z ustanavljanjem podjetja v mešani lastnini je prvostopni organ oprl na več dokazov: pogodbo o vlaganju med K. in F. ter okoliščine v zvezi s sklepanjem in realizacijo te pogodbe, postopanje v zvezi s predvidenimi denacionalizacijskimi rešitvami oziroma učinkovanje že veljavnega Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini, ravnanje F., ugotovitve revizijskega organa in pripombe zavezanca na revizijsko poročilo, izpoved tedanjega finančnega direktorja. Analitična ocena teh dokazov, kot jo je podal v svoji odločbi, je tudi po mnenju sodišča dopustna podlaga za sintezo o špekulativnosti pri ustanavljanju podjetja v mešani lastnini, zaradi česar naj bi se spremenila lastninska pripadnost podržavljenih nepremičnin in s tem za zavezanca ne veljala vračilna obveznost po ZDen. Vsi dokazi so med seboj dovolj povezani za tako sklepanje in njihove dokazne moči po mnenju sodišča tudi morebiti drugačna izjava priče, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, ne bi mogla omajati. Sicer pa iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka imela možnost predlagati zaslišanje te priče v upravnem postopku, pa pri tem predlogu ni vztrajala. Pravilno ugotovljena dejanska podlaga je zahtevala pravno sklepanje, da določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen v tem primeru ni mogoče uporabiti, temveč odločiti v skladu z določbo 89. člena ZDen, da se podržavljeno premoženje vrne v naravi. Kot neutemeljene je zato sodišče zavrnilo tudi tožbene ugovore o nepravilni uporabi procesnih določb in materialnega prava.

10. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

11. Ker tožeča stranka v tem upravnem sporu ni uspela, je sodišče zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka (154. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 50/99, 96/02, 12/03 - UPB, 36/04 - UPB in 43/06 - odi. US v zvezi z 16. členom ZUS).