Jedro

Če je toženec izključil iz soposesti tožnico, ki je solastnica hiše, ima tožnica zahtevek na škodo, ki ji s tem nastaja. Merilo za višino škode je lahko neprofitna stanarina, ki jo tožnica plačuje za stanovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 36.551,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 1.464.936,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, nadalje, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 897.600,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in odločilo, da se ti dve ugotovljeni terjatvi pobotata do zneska 897.600,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe do plačila in končno je odločilo, da je tožena stranka F. B. dolžan plačati tožeči stranki V.G. glavnico v znesku 567.336,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh. O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Zoper to sodbo se pritožuje toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje. Navaja, da je sodba formalno in materialnopravno nepravilna. Najemnina, ki jo tožnica plačuje, nima nobene zveze s solastninskim deležem na stanovanjski hiši, ki je solastnina pravdnih strank. Tožnica je že leta 1999 predlagala razdružitev solastnine in ko je bila zadeva v fazi javne prodaje, je predlog umaknila. Tožnica je nedvomno taktizirala, ker ji je prišlo na ušesa, da namerava toženec na drugi dražbi nastopiti kot kupec in to po znižani ceni. Sicer je tudi on predlagal razdružitev dne 30.12.1996, toda doslej še ni bilo nobenega naroka. Tožnica očitno ni želela razdružitve solastnine, ker sicer ne bi ravnala tako kot je. Toženec v pritožbi nadalje očita, da sodba, ki povzema izvedene dokaze, teh dokazov ne oceni in iz nje ni razvidno, kaj sodišče šteje za dokazano in kaj ne. Sodbe tako ni mogoče preizkusiti. V svojih nadaljnjih pritožbenih izvajanjih, pa toženec povzema dosedanje postopke in pride do zaključka, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 10.5.1998 postavila nov tožbeni zahtevek na povsem novi osnovi in to je plačevanje stanarine za vsa leta nazaj, to se pravi 132 mesecev in sodišče je njene trditve mehanično upoštevalo, kot da je plačevala ves čas enako stanarino 11.098,00 SIT, kar pa z listinami in potrdili ni bilo podkrepljeno. Stanarina se je iz leta v leto spreminjala, poleg tega pa v stanovanju tožnice živita še hči in mož. Sodišče je ne samo, da je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovilo, ampak je napravilo tudi napačen sklep iz podanega izvedeniškega mnenja ing. K. Sicer pa ni nikakega pravnega temelja terjati od toženca plačilo stanarine, ki jo plačuje tožnica. Prvotno je tožnica postavila tožbeni zahtevek v zvezi s solastnino na stanovanjski hiši, novo postavljeni tožbeni zahtevek pa ne temelji več na solastnini, ampak gre za novo tožbo in nov tožbeni zahtevek, ki je oblikovan na podlagi plačila mesečne najemnine. Sodišče v razlogih sodbe omenja škodo, ki naj bi jo imela tožnica s plačevanjem najemnine, vendar v tem primeru ne gre za škodo, ker je toženec ni povzročil niti krivdno, niti objektivno. Toženec tudi ni obogaten na škodo tožnice, ker stanuje v hiši, ampak je nasprotno oškodovan, ker mora hišo vzdrževati, tožnica pa obogatena, saj niti davkov ne plačuje. Na pritožbo je tožnica odgovorila in poudarila, da jo je toženec izključil iz soposesti stanovanjske hiše in da je sam izpovedal, da ne misli izročiti ključev hiše, dokler ne bo razdeljena. Ker tožnica hiše v soposesti nima, tudi v njej živeti ne more in je bila primorana rešiti svoj stanovanjski problem na drug način. Na ta način je bila tožnici zaradi toženčevega ravnanja povzročena škoda, ki je nastala zaradi njegovega nedopustnega ravnanja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec krivdno odgovoren za nastalo škodo, saj je s svojim ravnanjem prisilil tožnico, da je bila primorana in je še sedaj, plačevati mesečno neprofitno stanovanjsko najemnino. Sicer pa je toženec tisti, ki mora dokazati da ni kriv oziroma se mora rešiti odgovornosti, kajti tožnica dokazuje le nastalo škodo. Pritožba pravilno ugotavlja, da ne gre za neopravičeno obogatitev, ampak za odškodninsko obveznost, kar pa pritožba noče razumeti. Kar pa se tiče višine mesečne najemnine, ki se je seveda ves čas spreminjala, pa je po mnenju tožnice sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 2. odst. 189. člena ZOR, kjer je določeno, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu z dne 15.10.1996, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 25.8.1994, zavzelo stališče, da gre tožnici ali zahtevek po določbi 210. člena ZOR, ali pa, če je toženec tožnico izključil iz soposesti, na odškodninski podlagi. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je toženec izključil tožnico iz soposesti, kar tudi pritožbeno sodišče sprejema, je svojo odločitev oprlo na določbo 1. in 2. odst. 189. člena ZOR, kar pomeni, da gre v danem primeru za navadno škodo, odmerjeno po cenah ob izdaji sodne odločbe. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da je uveljavljanje take odškodnine, kot jo uveljavlja tožnica, povsem na mestu. Ni mogoče slediti pritožbi, da najemnina, ki jo tožnica plačuje, nima nikakršne zveze s solastninskim deležem na stanovanjski hiši pravdnih strank, kajti če tožnica svojega dela stanovanjske hiše ne more uporabljati, ji s tem nastaja škoda in merilo za višino škode je prav lahko stanarina, ki jo plačuje. Pritožbeno sodišče torej nima nobenih pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje, ne glede pravne narave tožničinega tožbenega zahtevka, ne glede njegove višine. Ker pa pritožba očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da sodba nima razlogov in se je zato ne da preizkusiti, pritožbeno sodišče odgovarja, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je povsem jasno povedalo, da je tožnica izključena iz soposesti stanovanjske hiše, da ji zato nastaja škoda in v kakšni višini. To so odločilna dejstva in v sodbi so o teh dejstvih tudi razlogi. Tudi glede spremembe tožbe, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Zakon o pravdnem postopku, ki je veljal v času sojenja na prvi stopnji, določa v 190. členu pogoje za spremembo tožbe in med drugim tudi, da lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se toženec temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Kot je razvidno iz razpravnega zapisnika z dne 11.5.1998, je sodišče modifikacijo tožbenega zahtevka dovolilo. Končno je treba odgovoriti še na pritožbeni očitek, da tožnica taktizira in da je umaknila svoj predlog za razdružitev solastnine po tem, ko je bil postopek v fazi javne prodaje. Če je takrat toženec menil, da taktizira, bi v skladu z določbo 24. člena Zakona o nepravdnem postopku, potem ko je bil obveščen o umiku, lahko predlagal nadaljevanje postopka. Odveč so torej sedaj očitki o taktiziranju. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je v skladu z določbo 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožnica na pritožbo odgovorila je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 166. člena ZPP odločilo, da ji mora toženec povrniti stroške, ki so ji s tem nastali.