Jedro

Dokler ima tožnica solastninsko pravico na nerazdeljeno hiši, jo ima pravico posedovati in jo upravljati skupaj s solastnikom - tožencem, sorazmerno njenemu delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo tretjič. V zadnjem sojenju je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 1.464.936 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Ugotovilo je tudi, da obstoji terjatev tožene stranke v znesku 897.6000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Po pobotanju obeh terjatev je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 567.336 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Toženec, ki s tako sodbo ni bil zadovoljen, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je toženec pravočasno vložil revizijo in dopolnitev revizije. Uveljavlja vse dovoljene revizijske razloge in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in razveljavi sodbo pritožbenega sodišča ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Po njegovem izpodbijana sodba materialnopravno ni pravilna, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na toženčev ugovor, da tožnica ni bila izključena iz posesti hiše, temveč se je zaradi prepirov in nekaterih nerazčiščenih okoliščin sama odselila. Tudi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na stanarino in njeno plačevanje, ne soglaša. Pri tem opozarja, da je najemnina v znesku 11.098 tolarjev za več mesecev odmerjena v enaki višini. Dodaja, da se je tožnica poročila in da živi v sedanjem stanovanju z možem, tako da je odškodnina prisojena tudi njenemu možu. Dvomi v materialnopravno razlago sodišča druge stopnje, da gre za škodo po prvem in drugem odstavku 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ker ne gre za škodo in ker toženec ni povzročil škode niti naklepno niti iz malomarnosti. Tožnica s tožencem ni imela sklenjene nobene najemne pogodbe, temveč je šlo za neurejeno vprašanje solastnine, ki ga ni mogoče razrešiti zaradi tožničinega ravnanja, o toženčevem predlogu za razdružitev solastnine pa sodišče še ni odločilo. Tako je toženec - po razlagi pritožbenega sodišča - večni dolžnik tožnice in ji mora plačevati, čeprav v hiši stanuje samo občasno. Potemtakem bi se tožničin delež zvečal z dveh petin na tri, ker je hiša sedaj vredna 6.000.000 tolarjev, tožničin delež 2/5 bi znašal 2.400.000 tolarjev in če k temu prištejemo še prisojenih 1.464.936 tolarjev, bi znašala njena vrednost 3/5 vrednosti hiše, kar pripelje do absurda.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi s toženčevimi navedbami, da se je tožnica sama odselila, je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev razložilo na 7. strani utemeljitve sodbe, kjer je pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do take ugotovitve in zakaj. Zato v zvezi s tem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj skuša tožnik pod krinko bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava v resnici izpodbijati dejansko stanje in dokazno ceno sodišč prve in druge stopnje, kar je v reviziji po v tretjem odstavku 385. člena izrecno prepovedano. Tudi izvajanja tožene stranke v dopolnitvi revizije o tem, da bi imela tožnica 3/5 vrednosti solastniškega deleža na hiši, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker sodišče sodi v mejah tožbenega zahtevka (2. člen ZPP 1977) in se ne more spuščati v razpravljanje, če je mogoče odškodnino upoštevati v solastninskem deležu. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ker sta na podlagi tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica med pravdo spremenila, odločali o plačilu zahtevanega denarja na podlagi pravnih določil o odškodnini. Ob ugotovitvi, da je toženec namenoma izprl tožnico iz hiše in da ji tudi med pravdo ni bil pripravljen omogočiti uporabe solastnega dela hiše, je pravilno štelo, da je odgovoren za škodo, ki ji je zaradi tega nastala. Višino škode pa je ugotovilo s pomočjo izvedenca, ki jo je ocenil na dan sodne odločitve, zaradi česar je tudi zamudne obresti priznalo šele od sodbe dalje in ne od dneva, ko je tožnica plačala posamezne (nižje) zneske za najemnino. Na dan sodbe je preračunalo tudi izdatke toženca, da je lahko pobotalo terjatvi. Dejstvo, da poleg tožnice živi v najetem stanovanju tudi tožničin sedanji mož, ne vpliva na odškodnino, saj je stvar tožničine odločitve, kdo bo živel z njo, in se toženec v njeno življenje nima pravice vmešavati. Bistveno je, da najeto stanovanje ni večje od njenega solastniškega deleža na hiši, na kateri je toženec solastnik do preostalih treh petin.

Tudi revizijskim izvajanjem, češ da toženec ne more biti večen tožničin dolžnik, ni mogoče pritrditi, saj ji ves čas preprečuje souporabo hiše. Dokler ima tožnica solastninsko pravico na nerazdeljeni hiši, jo ima pravico posedovati in jo upravljati skupaj s solastnikom - tožencem, sorazmerno njenemu delu (13. do 15. člen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90). Na to ne vpliva tožničino ravnanje v zvezi s delitvijo nepremičnine, saj ima po 16. členu ZTLR vsak solastnik pravico zahtevati delitev stvari, na kar bi toženec lahko mislil že pred to pravdo.

Toženčeve pavšalne navedbe o tem, da sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, niso resnične. Toženec v reviziji izrecno omenja samo trditev, da tožnica ni bila izključena iz posesti hiše, ki pa ni resnična, saj je pritožbeno sodišče v tretjem in četrtem odstavku utemeljitve sodbe pojasnilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, da so v njej jasno povedana odločilna dejstva in da sodišče druge stopnje v zvezi s tem nima pomislekov.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da nista bistveno kršili določb pravdnega postopka, zaradi česar v reviziji očitane kršitve niso podane. Ker sodišče tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).