Jedro

Tožnik (poklicni voznik) od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi. Tožnik pri vožnji ni bil dovolj skrben, presenetilo ga je vozilo pred njim in zato ni utegnil zavirati. Vozil je z bistveno višjo hitrostjo, kot voznik pred njim, pri čemer je bilo vreme jasno in brez vetra, vozišče pa asfaltno in suho, promet zmeren in vidljivost ponoči dobra. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je podan soprispevek tožnika k nastanku škode v višini 40 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 16.800,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2004 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več (razlika do zahtevanih 37.556,39 EUR) je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 582,57 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe in navaja, da se pritožuje iz pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče že odločalo v predhodnem postopku, pri čemer je bil tožnik poklicni voznik in se je tožena stranka sklicevala na določila 153. člena Obligacijskega zakonika, predvsem na njegov 2. odstavek. Pritožbeno sodišče je v predhodnem postopku pritožbama ugodilo in sodišču prve stopnje dalo natančne napotke, kako ravnati v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pritegnilo novega izvedenca prometne stroke, ki je podal strokovno mnenje iz aprila 2012, pri čemer izhaja, da je edini vzrok za nastanek nesreče dejstvo, da je tožnik kot voznik A (mnogo močnejšega, novejšega in ob tem še praznega vozila) povsem spregledal angleški tovornjak B pred njim in vanj izjemno silovito treščil. Navedeno sodišče prve stopnje zanemari in ugotovi, da je vožnja voznika nevarna dejavnost, pri čemer se upošteva soodgovornost tožnika. Sodišče ne upošteva, da se spoštovanje cestno prometnih pravil pričakuje in zahteva od vsakega povprečnega voznika, še toliko bolj pa od profesionalnega, kot je to tožnik. Sodišče glede Zavarovalnice …. navede, da je le-ta upoštevala dejstvo, da je nezgodo povzročil tožnik, da pa ni ugotavljala njegove stopnje krivde. Sodišče bi moralo upoštevati določila 2. odstavka 153. člena OZ, saj je do nesreče prišlo le zaradi tožnikove nepozornosti. Tako ni pravilno stališče, da je tožnik sokriv le do 40 %, tožena stranka pa kar do 60 %. Tožnik je izključno odgovoren za nastanek škode, šlo je za eklatantne in grobe tožnikove kršitve. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, pri čemer je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi upoštevalo napotila pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 684/2010 z dne 18. 11. 2010. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot voznik kamiona, pri čemer je med službeno vožnjo dne 11. 3. 2002 v Angliji doživel prometno nesrečo, ko je opravljal prevoz tovora na relaciji C – D z vlečnim vozilom znamke A, registrska številka ... s priklopnikom, v lasti tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevaje napotila pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in dodatno zaslišalo tožnika in postavilo izvedenca cestno prometne stroke E.E., vpogledalo celotno medicinsko dokumentacijo tožnika, izvedensko mnenje izvedenca F.F. ter ostale listinske dokaze predložene s strani tožnika in tožene stranke ter zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke G.G., priče H.H., I.I. in soočilo tožnika in pričo H.H. in na podlagi tako izvedenih dokazov odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati škodo v višini 16.800,00 EUR, pri čemer je višji tožbeni zahtevek do vtoževanih 37.556,39 EUR sodišče zavrnilo.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42 – 103/2007 – ZDR) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Škodo ureja 132. člen OZ in določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da vožnja motornega vozila – kamiona predstavlja objektivno nevarnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. – OZ), saj gre za delo pri opravljanju katerega lahko nastopijo okoliščine, ki jih kljub skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo. Škodo od nevarne dejavnosti pa na podlagi 150. člena OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, torej delodajalec oziroma lastnik kamiona, razen če le-ta dokaže, da nevarna dejavnost ni bila vzrok za nastanek škode. OZ v 153. členu, na katerega se sklicuje tožena stranka ureja oprostitev odgovornosti in določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, pri tem pa 3. odstavek 153. člena OZ določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

V skladu z 2. odstavkom 153. člena OZ je delodajalec tisti, na katerem je bilo dokazno breme, da je škoda, v tem primeru prometna nesreča nastala izključno zaradi dejanja tožnika. Sodišče je pri odločanju upoštevalo zapisnik policijske postaje ... z dne 11. 3. 2002 iz katerega izhaja, da tožnik ni ocenil pravilne hitrosti drugega vozila, ki je vozilo v isti smeri pri hitrosti približno 64 km/h in se je zaletel v zadnji del drugega voznika. Zaslišani I.I. je izpovedal, da v Angliji policija, ko pride na kraj nesreče ne ugotavlja vzrokov in pogosto vztraja, da se udeleženci dogovorijo sami, pri čemer pa je tudi v Republiki Sloveniji Zavarovalnica ... za plačilo škode upoštevala dejstvo, da je tožnik povzročil nezgodo, same krivde in stopnje pa ni ugotavljala.

Sodišče je v ponovljenem postopku imenovalo izvedenca prometne stroke E.E., ki je podal izvedensko mnenje in navedel, da tožnikov opis poteka dogodkov ne ustreza dejanskemu stanju, pri čemer je po njegovi oceni tožnik vozil z bistveno višjo hitrostjo, kot voznik pred njim, pri čemer je bilo vreme jasno in brez vetra, vozišče pa asfaltno in suho, promet zmeren in vidljivost ponoči dobra. Ob navedenem je izvedenec tudi zaključil, da glede zatrjevane neuporabe varnostnega pasu izkustveni podatki kažejo, da v takšnih primerih pride praviloma do večjih poškodb glave, zaradi neprivezanih udeležencev zaradi trčenj v volanski obroč in vetrobransko steklo. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik pri vožnji ni bil dovolj skrben, presenetilo ga je vozilo pred njim in zato ni utegnil zavirati. Glede na to, da je tožnik po poklicu poklicni voznik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo soprispevek tožnika k nastanku škode in sicer v višini 40 %, odgovornost tožene stranke pa 60 %.

Tako je sodišče tožniku priznalo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo po določilih 179. člena OZ in sicer iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 11.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 15.000,00 EUR, iz naslova strahu 2.000,00 EUR, pri čemer tako prisojena višina odškodnine znaša ob upoštevanju 40 % soprispevka tožnika skupaj 16.800,00 EUR, kar predstavlja 17,14 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji in pomeni pravično odškodnino v smislu določil 179. člena OZ. Sicer pa pritožba tudi ne izpodbija same višine odškodnine po posameznih postavkah, pač pa le temelj.

Sodišče je pravilno odmerilo tudi stroške postopka upoštevaje uspeh v pravdi in pri tem upoštevalo, da je tožnik uspel s 44,70 %, tožena stranka pa s 55,30 %. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na določilih 154. člena in 155. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.