Jedro

Poklicno opravljanje prevozov v cestnem prometu z motornimi (tovornimi) vozili oziroma neposredno izvajanje teh prevozov predstavlja nevarno dejavnost, saj (statistično) ni mogoče izključiti nastanka škode kljub ustreznim vozilom, vzdrževanju in skrbnosti voznikov. Nevarnost se lahko zmanjša, a je tudi ob upoštevanju vseh predpisov o varnosti (tako z vidika delavca kot delodajalca) ni mogoče omejiti pod standard povečane nevarnosti. Dejavnost opravljanja tovornih prevozov je dejavnost, ki za zaposlene, ki jo neposredno vršijo, ali tretje osebe predstavlja povečano tveganje za nastanek škode.

Za popolno izključitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ se zahteva, da objektivno odgovorna oseba dokaže izključnost dejanja oškodovanca (ali tretjega), vendar tudi, da gre za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati in (kumulativno) se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki bi jo tožena stranka morala dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti, se presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Potrebno se je vprašati, ali je bilo dejanje voznika pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako da se glasi: „Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno spremeni v prvem odstavku I. točke izreka, tako da se odškodnina v znesku 16.800 EUR zniža na 5.600 EUR, višji zahtevek (za še preostalo razliko do 16.800 EUR) pa se zavrne, in v II. točki izreka, tako da se prisojeni stroški, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki zvišajo (iz 582,27 EUR) na 4.704,20 EUR.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 504,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“ Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 799,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz nesreče pri delu v višini 16.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2004 dalje do plačila, in sicer v roku 15 dni, kar je tožnik zahteval več (razliko do vtoževanih 37.556,39 EUR) pa je zavrnilo (1). Po pobotanju je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 582,27 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki Višjega delovnega in socialnega sodišča (sklep Pdp 684/2010 z dne 18. 11. 2010) dopolnilo dokazni postopek z dodatnim zaslišanjem tožnika in s postavitvijo drugega izvedenca cestnoprometne stroke. Ugotovilo je, da je do prometne nezgode, v kateri je tožnik utrpel zatrjevano škodo, prišlo zaradi tožnikove nepozornosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je popolnoma spregledal vozilo pred seboj. Vzrok prometne nesreče, kot ga je opisal tožnik (da naj bi ga drugo vozilo nenadoma prehitelo, po prehitevanju zapeljalo tik pred njegovo vozilo in hkrati še zavrlo, zaradi česar naj ne bi bilo časa za ukrepanje), je izključilo. Obrazložilo je, da gre za odškodninsko odgovornost delodajalca (tožene stranke) za povzročeno škodo delavcu (tožeči stranki) po prvem odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava o odškodninski odgovornosti. Ker vožnja motornega vozila predstavlja delo oz. dejavnost s povečano nevarnostjo, s katero se ukvarja tožena stranka, je podana njena objektivna odškodninska odgovornost (2). Tožnik, ki je v okviru svojega poklica opravljal vožnjo za delodajalca, je zaradi nezadostne skrbnosti spregledal vozilo pred seboj in s tem soprispeval k nastanku škode v višini 40 %. Če bi bil dovolj skrben, bi lahko pravočasno in ustrezno ukrepal ter preprečil prometno nesrečo. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Na predlog tožene stranke za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII DoR 51/2013-8 z dne 8. 7. 2013 dopustilo revizijo glede kršitve določb pravdnega postopka in materialnopravne presoje pravnomočne odločitve o deljeni odgovornosti.

5. Tožena stranka je pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ponavlja pritožbene navedbe, da je sodišče napačno tolmačilo cestnoprometne predpise, s tem v zvezi pa je tudi kršilo določbo drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo poklicni voznik v idealnih voznih razmerah na avtocesti povsem spregledal pred njim vozeče vozilo in vanj silovito trčil. Prav tako se ni mogla izogniti posledicam dejanja tožnika (kot skrajno malomarnega voznika) ali te posledice odstraniti. Ob takšni uporabi prava delodajalec kot imetnik stvari v vsakem primeru odgovarja, tudi če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca. Sodišče ni obrazložilo, zakaj znaša soprispevek tožene stranke k nastanku škode kar 60 %, tožnikov pa le 40 %, čeprav je izvedeniško mnenje D. T. z dne 16. 4. 2012 potrdilo stališče Zavarovalnice A. in Agencije B. (ki se ukvarja s preiskovanjem prometnih nezgod), da je krivec in povzročitelj nesreče, v kateri je nastala velika škoda tudi za toženo stranko, izključno tožnik. Revidentka uveljavlja tudi odstopanje odločitve od sodne prakse. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 189/97 z dne 10. 3. 1998, ki govori o sorodni situaciji in o odgovornosti poklicnega voznika, ki zaradi premajhne varnostne razdalje trči v pred njim vozeči tovornjak, ter sodbo sodišča druge stopnje Pdp 214/2008 z dne 10. 9. 2008, iz katere izhaja, da za škodo, ki jo povzroči nekdo kot poklicni voznik, v tem primeru zaradi neprilagojene hitrosti, odgovarja on, saj je ravnal hudo malomarno. Po mnenju tožene stranke predstavlja izpodbijana sodba nevaren in za delodajalce nadvse krivičen precedens, ki ogroža pravno varnost in enakost pravnih subjektov ter pravico do poštenega sojenja, navaja pa tudi, da je bila zaradi kršitev sodišča diskriminirana.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP, in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Kljub dopustitvi revizije tudi glede bistvenih kršitev določb postopka, tožena stranka revizije zaradi bistvenih kršitev ni vložila. Že uvodoma se sklicuje le na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). V nadaljevanju sicer navaja tudi nepravilnosti izpodbijane sodbe v smislu nezadostne obrazložitve njene odgovornosti, ekskulpacijskih razlogov in deleža soprispevka, vendar ne tako konkretno in jasno, da bi te navedbe lahko šteli za uveljavljanje (ene od) bistvenih kršitev določb postopka.

9. Ker je do prometne nesreče tožnika kot delavca pri toženi stranki prišlo v letu 2002, torej še pred uveljavitvijo ZDR (3) je treba izhajati iz določbe 73. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (4) in ne prvega odstavka 184. člena ZDR. Kljub temu ne gre za pomembno pomensko razliko med določbama, saj v zvezi z dolžnostjo delodajalca, da delavcu povrne škodo pri delu ali v zvezi z delom, obe določbi napotujeta na splošna pravila oziroma načela odškodninske odgovornosti, ki so določena v OZ (5).

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz tega, da poklicno opravljanje prevozov v cestnem prometu z motornimi (tovornimi) vozili oziroma neposredno izvajanje teh prevozov predstavlja nevarno dejavnost (6), saj (statistično) ni mogoče izključiti nastanka škode kljub ustreznim vozilom, vzdrževanju in skrbnosti voznikov. Nevarnost se lahko zmanjša, a je tudi ob upoštevanju vseh predpisov o varnosti (tako z vidika delavca kot delodajalca) ni mogoče omejiti pod standard povečane nevarnosti (7). Po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Obratovalec je delodajalec, torej tožena stranka, ki je nevarno dejavnost – izvajanje prevozov opravljala predvsem v njenem interesu. Voznik po naravi svojega dela prihaja v situacije, v katerih ga ogrožajo prometne razmere in drugi udeleženci v prometu, zato prometne nesreče predstavljajo poslovno tveganje, za katerega odgovarja delodajalec (8). Dejavnost opravljanja tovornih prevozov je dejavnost, ki za zaposlene, ki jo neposredno vršijo, ali tretje osebe predstavlja povečano tveganje za nastanek škode (9).

11. Do popolne izključitve objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ lahko pride le v izjemnih primerih (10). Delodajalec (kot imetnik nevarnih stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo) se lahko odgovornosti za škodo izogne, če gre za primer iz prvega odstavka 153. člena OZ, ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Delodajalec je deloma (torej ne v celoti) prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

12. Za popolno izključitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ (na kar se sklicuje tožena stranka) se torej zahteva, da objektivno odgovorna oseba dokaže izključnost dejanja oškodovanca (ali tretjega), vendar tudi, da gre za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati in (kumulativno) se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki bi jo tožena stranka morala dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti, se presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Potrebno se je vprašati, ali je bilo dejanje voznika pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo. K tveganju objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna ali nepremišljena ravnanja oškodovancev (11). Ni mogoče presoditi, da nekdo, ki se ukvarja z dejavnostjo tovornega transporta, ne bi mogel pričakovati premajhne pazljivosti, nepozornosti, napačne ocene varnostne razdalje, ipd. voznika pri vožnji tovornega vozila tudi v primeru ugodnih voznih razmer. Prometne nesreče tudi zaradi ne dovolj previdne vožnje zaposlenega voznika (žal) niso nekaj, kar bi bilo v cestnem prometu povsem nepričakovano. To velja tudi v tej zadevi. Zato se tožena stranka ne more v celoti izogniti odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku.

13. Izvedeni dokazni postopek nedvomno potrjuje, da je tožnik v konkretnem primeru ravnal nepravilno in malomarno, saj je v ugodnih voznih razmerah, z veliko hitrostjo, brez kakršnegakoli manevra izogibanja (zavijanja ali zaviranja) trčil v pred seboj vozeče tovorno vozilo, s tem pa kršil tudi pravila varne vožnje. Z osnovno skrbnostjo in previdnostjo bi se nesreči zlahka izognil, kar potrjuje izvedeniško mnenje. Ker je bilo ravnanje tožnika pomemben vzrok za povzročitev prometne nesreče in iz nje izvirajoče škode, tožnik pa je ravnal tudi neskrbno, to še dodatno vpliva na presojo njegovega deleža prispevka k nesreči. Prav tožnikova nepravilna vožnja – tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega udeleženca v prometu, oziroma s skrbnostjo, ki se zahteva od nekoga, ki poklicno opravlja to delo (gre torej za hudo malomarnost) – je dobila pomen pretežnega vzroka nastale nezgode.

14. Upoštevaje vse navedeno, je ob ustrezni uporabi določila o deljeni odgovornosti, ki je vsebovano v tretjem odstavku 153. člena OZ, potrebno odločiti, da je tožnik prispeval k nastanku škode v višini 80 %, tožena stranka pa na podlagi objektivne odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, odgovarja v višini 20 %. Glede na takšen delež soprispevka je ob prisojenem znesku odškodnine za vse zahtevane oblike nepremoženjske škode v skupni višini 28.000,00 EUR (gre za višino še pred znižanjem zaradi soprispevka; ta višina ni predmet revizije) tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nepremoženjske škode plačati 5.600,00 EUR. Revizijsko sodišče je reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Posledica te spremembe je spremenjen delež uspeha obeh strank in zato drugačna odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter priznanje sorazmernih pritožbenih stroškov in revizijskih stroškov toženi stranki (v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Posledica spremembe odločitve o glavnem zahtevku je zmanjšanje uspeha tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki znaša 14,9 % (od prvotno uveljavljenih 37.556,39 EUR), oziroma sorazmerno povečanje uspeha tožene stranke. To pomeni tudi povečan uspeh tožene stranke s pritožbo – v 2/3 deležu (znižanje odškodnine od 16.800 EUR – kot je bilo izpodbijano – na 5.600 EUR) in enak delež uspeha z revizijo. Ob upoštevanju spremenjenega deleža uspeha strank mora po medsebojnem pobotanju stroškov tožnik povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 4.704,20 EUR, pritožbene stroške v znesku 504,90 EUR (2/3 od odmerjenih in priznanih 757,36 EUR) in revizijske stroške (skupaj s stroški dopustitve revizije) v znesku 799,13 EUR (2/3 od odmerjenih in priznanih 1.198,70 EUR). Stroški so bili glede na določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi odmerjeni še po Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega, da je že v prvem sojenju, s sodbo Pd 234/2005 z dne 5. 3. 2005, tožniku prisodilo odškodnino v znesku 28.000 EUR, višji zahtevek do 37.556,39 EUR pa je zavrnilo in da se je zoper to sodbo pritožila le tožena stranka, sodišče druge stopnje pa je s sklepom Pdp 684/2010 z dne 18. 11. 2010 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo le v izpodbijanem delu, ki ni obsegal tudi zavrnitve višjega zahtevka tožnika. To je pomenilo, da je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka nad 28.000 EUR postala pravnomočna, torej tudi postopek pred sodiščem prve stopnje v nadaljevanju ni potekal več za znesek 37.556, 39 EUR, temveč je bila lahko sporna le še odškodnina v višini 28.000 EUR (v revizijskem postopku pa 16.800 EUR).

Op. št. (2): Dejavnost prevozov v cestnem prometu je takšna, da pri njej vedno obstaja nevarnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do prometne nezgode. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven povečane nevarnosti.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.

Op. št. (4): Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.

Op. št. (5): Tudi tožena stranka v reviziji izhaja iz določb OZ o odškodninski odgovornosti.

Op. št. (6): Tako tudi sklep II Ips 124/2007 z dne 18. 6. 2009 ter sodba in sklep II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012. Op. št. (7): Tako tudi sodba VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013. Op. št. (8): Glede na navedeno sta sodišči druge in prve stopnje ustrezno izhajali iz tega, da je odgovornost tožene stranke objektivna, kar sta tudi ustrezno obrazložili.

Op. št. (9): Tožena stranka se s tem v zvezi tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo VIII Ips 189/97, saj je šlo za tožbo delodajalca proti delavcu – vozniku in s tem za vprašanje malomarnosti voznika in ne za vprašanje objektivne odgovornosti delodajalca.

Op. št. (10): Glej tudi Poročilo VSS, št. 1/87, str. 21, sodbo VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013, itd. Op. št. (11): Primerjaj tudi s sodbo in sklepom II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012, po kateri v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo celo nekatera nerazumna dejanja oškodovanca. Rizik takšnih dejanj oškodovanca za objektivno odgovornega imetnika oziroma obratovalca pa je vseeno omejen – primerjaj npr. s sodbo II Ips 500/2007 z dne 30. 8. 2007.