Jedro

26. člen URS v II. poglavju, kjer ureja človekove pravice in svoboščine, res predvideva pravico do povračila škode, toda samo v primeru, ko gre za nesorazmeren protipraven poseg v človekove pravice. Tožnik seveda utemeljeno navaja, da so v Republiki Sloveniji varovane človekove pravice državljanov Slovenije in drugih oseb na njenem teritoriju (torej tudi tujih državljanov), vendar bi moral za nastanek odškodninske obveznosti države dokazati kršitev človekovih pravic in svoboščin in protipravno ravnanje državnih organov. Sama uvedba določenega postopka, ki je predviden z zakonom, ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico niti v primeru suma storitve kaznivega dejanja, kaj šele carinskega prekrška. Dokler postopek poteka tako, kot je predvideno z zakonom in nesorazmerno ne posega v katero od človekovih pravic, ki so navedene v Ustavi (na primer prepoved mučenja ali varstvo osebne svobode, ki sta opredeljeni v 18. in 19. členu URS), ni mogoče zahtevati prepovedi posega ali odškodnine zaradi storjenega posega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine v skupnem znesku 4.583.650 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo: * od glavnice 5.000 tolarjev od 5.2.1992 do 21.8.1996, na seštevek glavnice in obresti pa tečejo od 22.8.1996 do plačila; * od glavnic 482.901 tolarjev in 1.000.000 tolarjev od 12.9.1997 do plačila; * od glavnice 3.000.000 tolarjev od dneva prve sodbe dalje do plačila; in * od glavnic 50.000 in 50.704 tolarjev od 13.9.1997 do plačila.

Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da ni elementov, ki morajo biti kumulativno podani za nastanek odškodninske obveznosti. Manjka element protipravnosti, saj državni organi sprožijo ustrezne postopke na podlagi zakonov in je država zanje odgovorna samo v primeru, če ravnajo v nasprotju s 172. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), za kar pa ni niti tožbenih trditev, niti dokazov. Tudi zaradi predolgega trajanja postopka ni odškodninske odgovornosti države, saj je prvostopenjski organ v zadevi kar trikrat odločil in ni neutemeljeno zavlačeval postopka. Potem, ko je bil postopek proti tožniku ustavljen, pa so bili zaseženi predmeti in varščina vrnjeni v razumnem roku.

Po pritožbi tožeče stranke je presojalo izpodbijano sodbo še sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to je ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval protipravnega ravnanja pri zasegu predmetov in da zato ni podan temelj za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke. Mnenje, češ da gre za odgovornost države in njenih organov že v primeru, če je na koncu postopek ustavljen, pa je zmotno, saj je treba ločiti med nepravilnostjo in nezakonitostjo odločitev organov.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. V njej navaja člene novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), opisno pa uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb procesnega zakona in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je v 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91 z ustavnima zakonoma, ki sta objavljena v Ur.l. RS, št. 42/97 in 66/2000) predvideno povračilo škode. To določilo dopolnjuje Zakon o sistemu državne uprave, poleg tega pa tudi 16. člen, prvi odstavek 154. člena in 172. člen ZOR. Poleg tega je v Zakonu o prekrških predvidena subsidiarna uporaba ZKP. V nobenem od naštetih predpisov ni izvzeta odgovornost države, prav tako ne tožnik kot oškodovanec. V konkretnem primeru je Carinarnica ... 5.6.1992 pridržala tožnikovo blago v takratni vrednosti 1.718.016 tolarjev oz. 245.000 nemških mark in skoraj nov osebni avtomobil Golf, vreden najmanj 20.000 nemških mark, nato pa je tožniku to začasno odvzela in mu dovolila položiti varščino 5.000 tolarjev. Šele 3.6.1996 mu je vse zaseženo blago (razen avtomobila) vrnila. Avtomobil je smel prevzeti šele 12.9.1997. Ker je stal v odprtem skladišču carinarnice, je zgnil, tako da ga je tožnik odpeljal kot staro železo. Tožnik se ne strinja, da tako ravnanje ni bilo protipravno ter da so bili predmeti vzeti na podlagi zakona, niti da je bilo vse narejeno v razumnem roku. Zato sprašuje kdo je kriv za vse to in poudarja, da je postopek trajal 5 let. Dodaja, da ve za več postopkov, v katerih carinarnica, kljub pravnomočni odločbi o vračilu, zadržuje vzeto blago. Ker tožnik ni bil spoznan za krivega očitanega mu dejanja, trdi, da je bil postopek protipraven in da nihče ne sme zadrževati takšne količine blaga ter mora za to odgovarjati. Po njegovem so podani vsi elementi za nastanek odškodninske obveznosti države. Poleg tega opozarja na odločbe Sodišča za človekove pravice pri Svetu Evrope, ki je prisodilo odškodnino zaradi štiri leta trajajočega postopka. Ne glede na to meni, da gre pri zadrževanju avtomobila za hudo malomarnost ali celo za naklep ter ravnanju organa tožene stranke očita, da ne bi smel hraniti nepokritega avtomobila na odprtem prostoru, kjer je propadel. To dejstvo nalaga vsaj presumirano krivdo in bi se moral ekskulpirati povzročitelj. Kot bistveno kršitev pravdnega postopka tožnik navaja, da sodišče ni skrbno presojalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi -katerih je ni mogoče preizkusiti (npr. zakaj se je postopek vlekel 5 let, zakaj avtomobil ni bil takoj vrnjen in drugo). Na koncu predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje, po možnosti drugemu sodniku, ki naj tudi stroške revizije upošteva kot nadaljnje pravdne stroške.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Ker tožeča stranka v reviziji navaja člene iz novega ZPP, je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila ZPP iz leta 1977. Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožnikov očitek, da sodbi ne pojasnita, zakaj se je postopek o carinskem prekršku vlekel tako dolgo in zakaj se je kljub pravnomočni odločbi zadrževalo tožnikov avtomobil in se ga ni vrnilo pet let, ni utemeljen. V sodbi prvega sodišča je na tretji strani opisan potek odločanja pred prvostopenjskim organom, to je pred Carinsko upravo Republike Slovenije, Carinarnico ..., ugotovitve v zvezi z vračilom vozila pa so napisane v tretjem odstavku na četrti strani sodbe.

Sodišče druge stopnje je opisane dejanske okoliščine sprejelo (četrti odstavek na četrti strani sodbe). Sama presoja izvedenih dokazov pa ne more biti predmet revizije, ker spada med ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). To je logično, saj je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno enotni uporabi procesnega in materialnega prava in je dovoljena samo v nekaterih primerih, ki so posebej določeni v zakonu.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. 26. člen URS v II. poglavju, kjer ureja človekove pravice in svoboščine, res predvideva pravico do povračila škode, toda samo v primeru, ko gre za nesorazmeren protipraven poseg v človekove pravice. Tožnik seveda utemeljeno navaja, da so v Republiki Sloveniji varovane človekove pravice državljanov Slovenije in drugih oseb na njenem teritoriju (torej tudi tujih državljanov), vendar bi moral za nastanek odškodninske obveznosti države dokazati kršitev človekovih pravic in svoboščin in protipravno ravnanje državnih organov. Sama uvedba določenega postopka, ki je predviden z zakonom, ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico niti v primeru suma storitve kaznivega dejanja, kaj šele carinskega prekrška. Dokler postopek poteka tako, kot je predvideno z zakonom in nesorazmerno ne posega v katero od človekovih pravic, ki so navedene v Ustavi (na primer prepoved mučenja ali varstvo osebne svobode, ki sta opredeljeni v 18. in 19. členu URS), ni mogoče zahtevati prepovedi posega ali odškodnine zaradi storjenega posega.

V zvezi s protipravnostjo je sodišče druge stopnje lepo pojasnilo, da je treba ločiti nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo na konkreten primer, od nezakonitih ravnanj, ki jih zakrivijo državni organi, ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi, torej je protipravno (172. člen ZOR v zvezi s 26. členom URS).

Tožnik je toženi stranki očital, da je carinski postopek predolgo trajal in da mu ne bi smeli za tako dolgo časa odvzeti predmetov. Toda zaseženje in odvzem predmetov v zvezi s prekrškom sama po sebi nista protipravna, ker sta predvidena v 37. in 152. členu Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 25/83 z ustreznimi novelami do 33/2000). Protipravna bi postala samo v primeru, če bi postopek tako dolgo trajal, da bi onemogočil sodno varstvo brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS). O tem, koliko let sme trajati določen postopek, ni objektivnega merila, ki bi se določalo s številom let. Sodišče za človekove pravice pri Svetu Evrope v Strasbourgu, ki ga omenja revizija, individualno obravnava posamezne primere in upošteva predvsem zamotanost zadeve v dejanskem, materialnem in procesnem pogledu; dolžno procesno aktivnost tožnika; aktivnost sodišča in morebitne opravičene razloge za zastoj postopka; ter pomen prizadete dobrine. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je povzročil zaplet, saj je skrival velike količine zlatih izdelkov. Med postopkom zaradi prekrška je organ prve stopnje dovolj ažurno izdal kar tri odločbe, toda dokazovanje o nakupu zaseženih predmetov je bilo zamotano, zlasti ker tožnik ni predložil ustreznih listin, s katerimi bi dokazal resničnost svojih trditev. Zato je prišlo do preteka časa in do posledice, ki jo predvideva zakon: do zastaranja pregona. V postopku, ki je bil uveden zaradi prekrška. Torej ni bilo ugotovljeno, da tožnik ni odgovoren za očitani prekršek. Ustavitev postopka sama po sebi (na primer zaradi tega, ker je nastopilo zastaranje pregona) pa tožniku ne daje pravice do povrnitve škode.

Tožnik tudi ni dokazal, da bi ga organ tožene stranke šikaniral in protipravno obravnaval, le krivde ni ugotovil in ni izrekel kazni za prekršek. To pa ne povzroči objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, kot želi prikazati tožnik. Zgolj dejstvo, da je pregon zastaral, ne kaže na protipravnost. Za nastanek odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moral tožnik dokazati krivdno ravnanje njenega organa, dokazati bi moral, da so mu uslužbenci tožene stranke namenoma ali vsaj zaradi hude malomarnosti povzročili škodo.

Le-to jim tožnik očita v zvezi z zaseženjem avtomobila. Toda tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da bi med postopkom zahteval vračilo avtomobila. Republiški senat za prekrške je dne 1.6.1994 razveljavil prvo odločbo in je postala pravnomočna odločitev o tem, da se tožniku vrne vozilo, ker tožnikova pritožba proti pravi odločbi ni mogla biti v njegovo škodo. Prav tako tožnik ni trdil in ni izkazal, da bi med postopkom zahteval, naj mu organ prve stopnje omogoči zavarovati vozilo pred propadanjem ali da bi na primer po določilih Carinskega zakona (CZ, Uradni list, št. 1-3/95 z ustreznimi novelami do 31/2000) in 94. člena Pravilnika o notranjem poslovanju organov za postopek o prekrških (Uradni list SRS, št. 18/86) zahteval hrambo pri drugem organu, pa bi mu carinski organ to odrekel. Tudi glede vračila po pravnomočnosti odločbe z dne 5.7.1996, ko mu je bila v razumnem roku vrnjena zlatnina, ni pojasnil, zakaj ni prevzel avtomobila tedaj in zakaj mu je bil vrnjen šele v septembru 19-97 oziroma tožnik ni dokazal, da bi zahteval vozilo že prej, pa bi mu organ tožene stranke to zavrnil. Tako se izkaže, da tožnik ni dokazal, da bi tožena stranka oziroma njen organ ravnal protipravno. Ker je protipravnost eden od elementov, ki morajo biti kumulativno podani, da nastane odškodninska obveznost, ni materialnopravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zato tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pred sodiščem prve in druge stopnje ni podan.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.