Jedro

Pojem protipravnosti odločitve upravnega organa je potrebno razlagati v povezavi s splošnimi elementi civilnega delikta.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 4.583.605,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku te sodbe, in mu povrniti pravdne stroške.

V posledici takšne odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 92.644,00 SIT v 15 dneh. V sodbi se sodišče sklicuje na 12. čl. Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kake druge dejavnosti državnega organa stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Določbe o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ pri opravljanju svojih funkcij pa vsebuje tudi 172. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče prve stopnje je za utemeljitev svoje odločitve uporabilo tudi 17.poglavje Zakona o prekrških (ZP), kjer so določeni pogoji za povrnitev škode osebam, ki jim je neupravičeno izrečen varnostni ukrep. Iz sodbe izhaja, da ima tožena stranka prav, ko trdi, da njeno ravnanje ni protipravno, saj so bili predmeti z odločbo odvzeti v postopku zaradi prekrška, zakar obstaja podlaga v zakonu. Zgolj dejstvo, da je postopek tekel tako dolgo, da je nastopilo zastaranje, samo po sebi ne kaže na protipravnost. V spornem postopku zaradi prekrška je prvostopenjski organ trikrat odločal ter pri tem vsako odločbo izdal v razumnem roku, kar kaže na to, da carinarnica pri izdaji odločbe ni neutemeljeno namerno ali hudo malomarno zavlačevala. Tožniku so bili vsi predmeti in varščina vrnjeni 21.8.1996, torej v razumnem roku, le osebno vozilo mu je bilo vrnjeno šele v septembru 1997, kar gre lahko le v breme tožnika. Iz tožbenih navedb ni razvidno, zakaj že prej ni odšel po svoje vozilo, čeprav mu je bilo to omogočeno, na podlagi zgolj pavšalne trditve, da mu tožena stranka vozila ni želela prej vrniti, pa o zahtevku glede škode ni mogoče odločiti.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po njegovem mnenju gre za zmotno uporabo materialnega prava, saj se sodišče ni spuščalo v ugotavljanje dejanskega stanja in je zato ostalo nerazčiščeno. Po mnenju pritožnika je pomembno dejstvo, da je carinarnica v postopku o prekršku začasno zasegla tožnikove predmete in da je bil na koncu z odločbo Republiškega senata za prekrške postopek ustavljen. Na to nesporno dejstvo bi moralo sodišče uporabiti subsidiarno določila Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj se po mnenju pritožnika tudi v postopku o carinskih prekrških subsidiarno uporablja ta zakon. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je neutemeljeno stališče izpodbijane sodbe o tem, da obstaja razlika med ustavitvijo postopka zaradi zastaranja in ustavitvijo, ker prekršek ni storjen. Če je postopek ustavljen zaradi zastaranja pomeni, da pristojni organ ni uspel razčistiti, ali je obdolženec kriv ali ne, kar se je izkazalo tudi v tožnikovem primeru. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje še na 17. poglavje ZP. Že dejstvo, da so bili tožniku predmeti zaseženi in mu bili na koncu vrnjeni, ne da bi bil obsojen za kakršnokoli protipravno dejanje, pomeni, da je šlo pri njem za nezakonit zaseg oziroma odvzem njegovih stvari, kar je pogoj za odškodninsko odgovornost. Sodišče bi po mnenju pritožnika zato moralo ugotoviti le višino škode in odločiti o tožbenem zahtevku. Čeprav se sodišče sklicuje tudi na določilo 26. člena Ustave Republike Slovenije ter določila ZOR, je odločilo v nasprotju s temi določili. Odločilo pa je tudi v nasprotju z ZKP, ki regulira odškodninsko odgovornost za povzročeno škodo in se subsidiarno uporablja v postopku o prekršku.

Tožnik je še v pritožbenem roku poslal dopolnitev pritožbe, v kateri še enkrat izrecno opozarja na določilo 26. člena Ustave Republike Slovenije. Trdi, da mu je državni organ zasegel avtomobil in blago in mu vse to vrnil po nekaj letih. Tožnik ni bil spoznan za krivega, zato je bil postopek državnega organa neupravičen, kar pomeni, da je bil po mnenju pritožnika protipraven, saj nihče nima pravice kar tako zadržati komu drugemu tolikšno količino blaga in jo toliko let držati, ne da bi za vse to odgovarjal. Iz vseh teh razlogov predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pritoženega razloga bistvene kršitve postopka ni obrazložil, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do kakšne bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP (1977), saj je glede na prehodno določbo 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS 26/99) v obravnavani zadevi uporabilo še določila tega zakona. Ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve postopka, zaključuje, da je ta pritožbeni razlog neutemeljeno uveljavljen.

Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje glede pravnega temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilno in popolno ugotovilo. Odločilne dejanske okoliščine, na katere je tožnik opiral svoj zahtevek, niso bile sporne. Nesporno je dejstvo, da je carinarnica v postopku o prekršku začasno zasegla predmete ter jih skupaj z varščino vrnila tožniku 21.8.1996, razen osebnega vozila, katero je bilo vrnjeno septembra 1997, čeprav že iz odločbe carinarnice z opr. št. P-362/92 z dne 27.7.1992 izhaja, da bi tožnik lahko prevzel vrnjeno osebno vozilo, saj ni bilo pogojev za odvzem.

Tožnik kakšne konkretne protipravnosti ravnanja delavcev tožene stranke ni zatrjeval. Le v primeru, da bi delavci tožene stranke ravnali pri zasegu predmetov protipravno, bi se toženi stranki lahko naprtila odškodninska odgovornost. Pri toženi stranki gre namreč za odgovornost za krivdno ravnanje delavcev, v takem primeru pa je treba takšno ravnanje v vsakem primeru konkretno ugotoviti. Tožnik ni trdil, da bi delavci tožene stranke namerno napačno uporabili materialne in procesne predpise, da bi ga izigrali, ampak očitno zmotno meni, da je odškodninska odgovornost države za ravnanje njenih delavcev podana čim je v končni fazi bil postopek ustavljen. Takšno tožnikovo naziranje pa je zmotno. Konkretni posamični upravni akt Carinarnice je bil izdan v skladu z določbami Carinskega zakona in Zakona o prekrških, zato predpostavka civilnega delikta, ki se nanaša na protipravno ravnanje osebe ali organa, ki izvršuje službo ali kakšno drugo dejavnost, ni izpolnjena. Pritožniku je bila s tem, ko mu je bila omogočena pritožba zoper odločbo carinarnice, zagotovljena ustavno določena pravica do pravnega sredstva. Le-ta omogoča pritožniku vpliv na pravilnost odločitev organov, ki jih izdajajo.

Pritožnik zamenjuje pojma nepravilnosti in nezakonitosti odločitev organov, ki jih izdajajo. V konkretnem primeru odločba upravnega organa ni bila nezakonita oziroma protipravna, saj je upravni organ spoštoval zakonsko določena pooblastila, bila pa je po mnenju Republiškega senata za prekrške nepravilna. Pravni temelj odškodninske odgovornosti države tako ni izpolnjen. Pojem protipravnosti upravnega organa je potrebno razlagati v povezavi s splošnimi elementi civilnega delikta, zato pritožba zmotno meni, da bi pravna podlaga v konkretni zadevi lahko bile določbe ZKP, ki urejajo povračilo škode, nastale v zvezi s kazenskim postopkom. Ta pravila ne morejo biti niti subsidiarno uporabna, saj gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti, ki je urejena v posebnem zakonu.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku zmotno uporabilo določila 17. poglavja ZP, saj pogoji za uporabo le-tega niso bili izpolnjeni, kar pa za samo odločitev ni bistveno. Pritožnik namreč ni bil kaznovan z zaporom oz. mu denarna kazen ni bila spremenjena v kazen zapora ter mu ni bil izrečen varstveni ali vzgojni ukrep. Izpolnjen tudi ni bil nadaljni pogoj 245. čl. ZP, to je sprememba ali razveljavitev pravnomočne odločbe. Odločba Carinarnice niti ni postala pravnomočna, niti ni bila spremenjena ali razveljavljena. Pomembno je to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da elementi civilnega delikta skladno z določbo 26. člena Ustave Republike Slovenije in določba 172. člena ZOR niso izpolnjeni.

Glede teh dveh pravnih podlag, ki edino prihajata v poštev v tej odškodninski zadevi, pa je pravilno odločilo, da tožnik ni v postopku dokazal protipravnega ravnanja delavcev tožene stranke, zato njegov zahtevek že po temelju ni utemeljen ter se sodišču prve stopnje iz tega razloga ni bilo potrebno v nadaljevanju ukvarjati z višino postavljenega zahtevka. Ker na podlagi povedanega pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).