Jedro

Sodobna pravna teorija se zaveda, da sodobno pojmovanje glede narave jezika ne dopušča strogega ločevanja med jezikovno metodo in drugimi metodami razlage. Jezikovni pomen namreč ni več tako ločen od pomenov, ki jih odstirajo drugi vidiki razlage, kajti šele kontekst jezika ali sobesedilo kot besedilo, v katero spada obravnavani del, določa njegov pomen. Zato jezikovna metoda razlage ne more biti več samostojna metoda, ampak je povezana tudi z drugimi metodami razlage, ki vsaj deloma njen absolutni pomen relativizirajo in ga povezujejo tudi z drugimi vidiki razumevanja (vsaj z logičnim, zgodovinskim, sistematičnim in namenskim vidikom razlage).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 2.498,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2016 do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 40,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da uveljavlja pravico do sodnega varstva oziroma poštenega sojenja. Izpodbijana sodba je od točke 17 do točke 31 praktično skoraj v celoti prepisana iz sodbe Okrajnega sodišča v ..., II P 1954/2016, z dne 5.9.2018, prej pa zgolj povzema navedbe strank. Pravilno razumevanje slovenskega jezika je pogoj za pravilno pravno razlago predpisa. Sodišče je spregledalo ugovor tožene stranke po 5. členu Splošnih pogojev za avtomobilsko zavarovanje (PG-ERG, A2/3), sicer prepis druge sodbe ne bi bil mogoč. Pooblaščenec se je obrnil na prof. dr. A. A., ki je pojasnil, kaj pomeni tekst splošnih pogojev. To tudi podrobno obrazloži. Zveza „vadbena vožnja“ lahko v dani strukturi stavka in danem kontekstu pomeni vožnjo v okviru športnih prireditev. Tudi prevod nemškega teksta pogojev avtomobilskega zavarovanja tožene stranke v Avstriji potrjuje pravilnost stališča tožeče stranke. Enaka je razlaga 5. člena splošnih pogojev avtomobilske odgovornosti, na katere se je v pravdi sklicevala tožena stranka. Druge okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (v kakšno vozilo se je usedel tožnik; okoliščine, ki se pomembno razlikujejo od vsakodnevne udeležbe v prometu; da se vozijo po dirkališču, hitra vožnja oziroma užitek in zabava pri njej; da ni šlo za običajno povprečno cesto), pa niso pomembne, saj niso izključene v zavarovalnih pogojih. Druge športne prireditve so le nadpomenka samostalnikov, navedenih pred veznikom ali. Če je karkoli dvoumno napisano, pa se razlaga v korist šibkejše stranke. Sodišče ni zaslišalo ne tožnika ne zavarovanca in je kar samo ugotovilo, kaj sta (naj bi) tam počela.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po ugotovitvah sodišče prve stopnje je bil tožnik v obravnavani zadevi sopotnik v osebnem vozilu Porsche 911, Turbo, in telesno poškodovan v prometni nesreči dne 10.10.2015 na cesti v N., imenovani N. Za navedeno vozilo je bilo sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri toženi stranki po polici št.000/0000. V navedeni zadevi je treba uporabiti določbo 3. točke 17. člena Zakona o obveznih zavarovanjih zavarovanjih v prometu (ZOZP2), ki se glasi: „Pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo oškodovanci, katerim je škoda nastala zaradi uporabe vozila na športnih prireditvah, za katere so bila izdana uradna dovoljenja, pri katerih je pomembno, da se doseže največja hitrost ali pri vadbenih vožnjah. Identična pa je tudi določba 7. točke 1. odstavka 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti ... (v nadaljevanju: splošni pogoji), ki se po 1. členu uporabljajo tudi v primeru, ko se z vozilom prevažajo osebe po volji njegovega lastnika oziroma uporabnika (sozavarovane osebe). Kritje po teh pogojih torej ni nič širše kot ga določa ZOZP.

6. Pritožba se v pretežnem delu ukvarja z jezikovnim pomenom določbe splošnih pogojev in sodišču prve stopnje očita nepravilno razumevanje slovenskega jezika.

7. Sodobna pravna teorija se zaveda, da sodobno pojmovanje glede narave jezika ne dopušča strogega ločevanja med jezikovno metodo in drugimi metodami razlage. Jezikovni pomen namreč ni več tako ločen od pomenov, ki jih odstirajo drugi vidiki razlage, kajti šele kontekst jezika ali sobesedilo kot besedilo, v katero spada obravnavani del, določa njegov pomen. Zato jezikovna metoda razlage ne more biti več samostojna metoda, ampak je povezana tudi z drugimi metodami razlage, ki vsaj deloma njen absolutni pomen relativizirajo in ga povezujejo tudi z drugimi vidiki razumevanja (vsaj z logičnim, zgodovinskim, sistematičnim in namenskim vidikom razlage).3

8. Res je, kar pravi pritožba, da je jezikovna razlaga tudi stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. V obravnavanem primeru se je bilo zato treba vprašati, kakšen je pomen besede „vadbena vožnja“ z ozirom na sobesedilo, v katerem se pojavlja v ZOZP in splošnih pogojih.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je vožnja na dirkališču v N. vadbena vožnja, ki je v bistvenem podobna dirki ali avtomobilski športni prireditvi, torej takšna, kjer je bistveni element vadba v čim hitrejši vožnji. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine konkretne vožnje, za katere pritožba neutemeljeno meni, da niso pravno pomembne. Pravilno je tako upoštevalo, da gre za dirkalno progo, ki jo javnost lahko uporablja, da je proga oblikovana kot sklenjena neskončna zanka, ki ni namenjena temu, da bi po njej osebe potovale iz kraja v kraj, ampak predvsem vožnji sami, kot obliki zabave, užitka ali športa, da je v slabem vremenu zaprta, da udeleženec plača vsak prevožen krog, da je proga namenjena preizkusu sposobnosti voznika in vozila, da je upravljavec proge sicer določil, da veljajo običajna cestnoprometna pravila, a hkrati tudi navedel, da se ta pravila redno kršijo in da so na progi pogoste nesreče, da je proga rezervirana za udeležence, ki vozijo po progi s (praviloma) hitrimi športnimi avtomobili (v obravnavanem primeru je šlo za Porsche 911 Turbo), namen vožnje pa je doseganje čim večje hitrosti. Glede na opisane značilnosti proge in izvajanja storitve so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani elementi športne prireditve, saj je proga namenjena preizkusu lastnih sposobnosti obvladovanja vožnje in ima upravljavca, ki je določil pravila udeležbe. Namen predmetne ureditve v ZOZP in splošnih pogojih je izključitev zavarovalnega kritja zaradi izrednega (povečanega) rizika, ki ga predstavlja uporaba vozila na športnih prireditvah, pri katerih je pomembno, da se doseže največja hitrost ali pri vadbenih vožnjah. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da tožnik nima pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

10. Tožeča stranka tudi neutemeljeno navaja, da sodišče ni zaslišalo ne tožnika ne zavarovanca in da je samo iz svojega ugotovilo, kaj sta (naj) bi tam počela. Tožeča stranka namreč ni podala navedb o tem, da bi sama ali voznik uporabljala sporno progo izven namenov, za katere se sicer uporablja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), enako velja za stroške odgovora na pritožbo, ki ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni (1. odst. 155. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami 3 Povzeto po: dr. Marko Novak: Pravna argumentacija v praksi, Planet GV, Ljubljana 2010, str. 88