Jedro

Terjatve tožnikov, ki so navadni sosporniki, so samostojne in neodvisne druga od druge, zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo sodno takso glede na vrednosti zahtevkov, ki jih tožniki uveljavljajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožečih strank zoper plačilni nalog z dne 2. 2. 2011 plačilo sodne takse v višini 114,00 EUR, 51,00 EUR in 93,00 EUR zavrnilo.

2. Proti temu sklepu se pritožujejo tožeče stranke iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno svojo odločitev oprlo na 16. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) v zvezi s členom 41 ZPP. Taksno odmero pa v primeru, ko se v istem postopku na isti stopnji pojavlja več spornih predmetov določa specialna določba prvega odstavka 20. člena ZST, po njej pa je v prvi vrsti sešteti vrednosti vseh spornih predmetov in takso odmeriti od seštevka. Prvostopna odločitev je zmotna tudi v primeru, če se upošteva določba 41. člena ZPP, saj je tudi po prvem odstavku 41. člena ZPP relevanten seštevek vrednosti vseh zahtevkov. Da je temu tako potrjuje tudi načelo ekonomičnosti, ki ga zasleduje zakonodajalec v ZPP. Namesto, da posameznik, ki uveljavlja več zahtevkov sodišče in sebe obremeni z več tožbami je tudi stroškovno nagrajen tako z nujno nižjo takso za postopek in nujno nižjimi stroški zastopanja. Enako velja tudi za primer več oseb, kateri zahtevki slonijo vsaj na bistveno istovrstni dejanski in pravni podlagi. Zato se v primeru sosporništva po 191. členu ZPP kot vrednost spornega predmeta vedno jemlje seštevek posameznih vrednosti zahtevkov. Če bi bilo točno stališče sodišča prve stopnje bi taksa za tožbo bremenila prav vsakega od tožnikov samostojno, torej prvo tožnika AH od vrednosti 1.686,12 EUR, OH od enake vrednosti, VK od vrednosti 240,87 EUR, IK od vrednosti 240,87 EUR, FK od vrednosti 939,41 EUR, VK od vrednosti 939,41 EUR, česar pa sodišče prve stopnje s taksnimi nalogami ne zasleduje. Tožniki predlagajo spremembo sklepa tako, da se njihovemu ugovoru ugodi in se prvostopne taksne naloge razveljavi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je zavrnilo ugovor tožečih strank zoper nalog za plačilo sodnih taks, navedenih v izreku sklepa, zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, jih sprejema ter glede na pritožbene navedbe dodaja:

5. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZST se za ugotavljanje vrednosti zahtevkov oziroma predmeta, če je ta ocenljiv uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače. V obravnavanem primeru so terjatve tožnikov, ki so navadni sosporniki samostojne in neodvisne druga od druge, zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo sodno takso glede na vrednosti zahtevkov, ki jih tožniki uveljavljajo. Tako je prvo in drugo tožeči stranki, ki uveljavljata od tožene stranke nerazdelno plačilo 1.686,12 EUR odmerilo sodno takso od tega zneska, tretje in četrto tožeči stranki, ki uveljavljata od tožene stranke nerazdelno plačilo 240,87 EUR, je odmerilo takso od te vrednosti, peto in šesto tožeči stranki, ki uveljavljata nerazdelno plačilo 939,41 EUR je odmerilo od te vrednosti in sedmo tožniku, ki uveljavlja plačilo 846,67 EUR je sodno takso odmerilo od te vrednosti, upoštevaje določbo 16. člena ZST in taksno tarifo tar. št. 1111 za postopek na splošno. Odmera sodne takse od seštevka vrednosti vseh zahtevkov skupaj, za kar se zavzema pritožba ob sklicevanju na prvi odstavek 20. člena ZST-1 v obravnavanem primeru ne pride v poštev iz razlogov, ki jih je že navedlo sodišče prve stopnje v razlogih sklepa. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se v primeru sosporništva po 191. členu ZPP kot vrednost vedno jemlje seštevek posameznih vrednosti zahtevkov, saj to ne velja v primeru navadnega sosporništva po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP, za katerega gre v tem primeru (tako za formalno kot materialno sosporništvo).

6. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče ob tem, ko ob uradnem preizkusu (člen 350/II ZPP) ni našlo uradno upoštevnih procesnih kršitev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (člen 365 točka 2 ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožniki niso uspeli s pritožbo, trpijo sami svoje pritožbene stroške.