Jedro

Ker toženec v predlogu za dopustitev revizije ni izkazal, da je pravočasno ugovarjal, da vrednost spornega predmeta ni navedena, Vrhovno sodišče šteje, da vrednosti spornega predmeta ni bila navedena, kar pa ima za posledico, da nobena od strank nima pravice do revizije.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje s kmečkimi vozili ter z avtomobili, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, še posebej pa je dolžan opustiti postavljanje ovir na obstoječo cesto. Tožencu je naložilo, da mora odstraniti železna vrata s služeče nepremičnine. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije. V predlogu navaja, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni opredelila vrednosti spornega predmeta, da je na to opozarjal tako v odgovoru na tožbo, kot tudi v pripravljalnih vlogah, vendar sodišče o vrednosti spornega predmeta ni nikoli odločilo. Navedel je, da je tožeča stranka plačala sodno takso za tožbo v višini 73,89 EUR, iz česar izhaja, da je vrednost spornega predmeta od 4.105 EUR do 8.210 EUR. Toženec tako meni, da je predlog za dopustitev revizije dovoljen.

3. Predlog ni dovoljen.

4. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 367. členu določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, če pa revizija po tej določbi ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom tega zakona dopusti sodišče (dopuščena revizija). Če zakon določa, da revizije ni, ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2000 EUR, sodišče revizije ne more dopustiti. Za ugotavljanje vrednosti izpodbijanega dela zahtevka veljajo pravila iz členov od 39. do 45. ZPP.

5. Tožnik mora v primeru, ko ne uveljavlja denarnega zahtevka, že v tožbi navesti vrednost spora. Če tožnik tega ne stori, sodišče na podlagi 45. člena ZPP postopa po določbah 108. člena ZPP, torej po določbah, ki veljajo za nepopolne vloge. Toženec si v takšnem primeru lahko zagotovi revizijo tako, da v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari ugovarja, da tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta. V primeru, ko toženec izkaže, da je res v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da vrednost spornega predmeta ni bila navedena, da pa se sodišče prve stopnje na ta ugovor ni odzvalo, mora to upoštevati Vrhovno sodišče, ko odloča o dopustnosti predloga za dopustitev revizije ali revizije. V nasprotnem primeru namreč prikrajša toženca za pravno sredstvo in s tem tudi krši ustavno pravico do enakega varstva pravic (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-184/95).

6. Vrhovno sodišče pa tako lahko ravna le v primeru, ko toženec v predlogu za dopustitev revizije ali v reviziji izkaže, da je res pravočasno ugovarjal, da vrednost spornega predmeta ni navedena. Ker toženec tega v predlogu za dopustitev revizije ni izkazal, Vrhovno sodišče šteje, da vrednosti spornega predmeta ni bila navedena, kar pa ima za posledico, da nobena od strank nima pravice do revizije (primerjaj pravno mnenje VS RS z dne 16. 12. 1993, objavljeno v Poročilu 2/93, stran 12). Vrhovno sodišče je zato nedovoljen predlog za dopustitev revizije zavrglo.