Jedro

Ker v zvezi s tožnikovimi opustitvami tožena stranka oziroma njen direktor glede sanacije poškodb od meseca junija 2009 dalje ni zvedela nič novega, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je s tem v zvezi ugotovila razlog za izredno odpoved že v mesecu juniju 2009, ko je takšno stanje ugotavljal njen direktor in da je bila zato sporna izredna odpoved dne 5. 10. 2009 podana po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka, ki je prekluzivnega značaja. Kako naj bi tožnikov zagovor vplival na ugotovitev razloga za izredno odpoved, tožena stranka v postopku pred sodiščem dejansko niti ni pojasnila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka dne 5. 10. 2009. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, zlasti pa mu je dolžna izplačati razliko plače (glede na to, da je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja registriral samostojno dejavnost kot s.p., že po dobrem mesecu pa se je zaposlil pri drugem delodajalcu). Namesto vrnitve na delo pa je tožniku na njegov predlog prisodilo odškodnino v znesku 60.451,80 EUR, za naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je tožena stranka glede očitkov, da tožnik, kot vodja sektorja tehničnih storitev – pomočnik direktorja pri toženi stranki ni pravočasno poskrbel za sanacijo poškodb na javnih prometnih površinah v mestu M. in da je opustil nadzor podrejenih glede ustrezne evidence opravljenih del, zamudila 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v pretežni meri kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razen da je višino odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi znižalo na višino sedmih tožnikovih plač v skupnem znesku 42.316,26 EUR.

3. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno gradilo svoje zaključke zgolj na izpovedbi direktorja tožene stranka v zvezi z neprimernim vprašanjem predsednice senata, kdaj je ugotovil razloge za sporno izredno odpoved, namesto da bi upoštevalo tudi njegovo izpovedbo na obravnavi v prvem postopku, da se je s tožnikovimi kršitvami seznanil na podlagi poročila z dne 14. 9. 2009. Ker se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, je podana tudi kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je direktor tožene stranke šele v juliju oziroma avgustu odredil popravilo poškodb na javnih površinah, ki so bile evidentirane v treh mapah na podlagi odškodninskih zahtevkov občanov in da je bila šele v mesecu avgustu sestavljena tudi četrta mapa o evidenci poškodb na podlagi novih odškodninskih zahtevkov. Iz poročila delavca G., podanega na zahtevo direktorja dne 14. 9. 2009, izhaja, da večino poškodb še tudi dne 12. 9. 2009 ni bilo saniranih. V zvezi z zaključkom sodišča, da naj bi bil direktor tožene stranke že sproti seznanjen s pomanjkljivo dokumentacijo o izvedbi posameznih del, ko je podpisoval račune, sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da podpisovanje računov s strani direktorja iz listin ne izhaja. Sodišče je zmotno presodilo, da subjektivni rok za odpoved ni pričel teči šele od zagovora tožnika, v katerem le-ta odgovornosti za očitane kršitve ni priznal. 4. V odgovoru je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji navaja revizijske razloge zgolj glede odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitve v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in pravicami iz delovnega razmerja posebej ne izpodbija oziroma glede te odločitve revizijskih razlogov ne navaja. Zato sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen. Že sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da zaključek sodišča, da je direktor tožene stranke že konec meseca junija 2009 izvedel, da tožnik, kot odgovorni delavec za tehnično področje, ni pravočasno poskrbel za sanacijo poškodb na javnih prometnih površinah, ne temelji zgolj na njegovi izpovedbi, temveč tudi na dejstvih, da glede samega ravnanja tožnika iz poročila delavca A. G., podanega na zahtevo direktorja dne 14. 9. 2009, in iz zagovora tožnika z dne 17. 9. 2009 v zvezi s tem ne izhajajo nobena nova dejstva. Za dokazni zaključek, da je bil direktor že v mesecu juniju na podlagi analize odškodninskih zahtevkov občanov seznanjen, da tudi stare poškodbe na javnih prometnih površinah še vedno niso sanirane in da tožnik svojega dela v zvezi s tem naj ne bi ustrezno opravil, je tako sodišče navedlo ustrezne in utemeljene razloge. Iz poročila z dne 14. 9. 2009 izhaja samo to, da večina poškodb ni odpravljenih, vloge tožnika v zvezi s tem pa poročilo sploh ne obravnava. Iz tožnikovega zagovora pa izhaja le to, da šteje očitke za pavšalne in da odgovornosti za nepravočasno sanacijo poškodb ne prevzema. V zvezi z drugo očitano kršitvijo pa revizija ne navaja, s katero listino je v nasprotju ugotovitev sodišča, da je direktor tožene stranke podpisoval račune, ki so bili sestavljeni na podlagi dokumentacije o opravljenih delih.

9. Na podlagi drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) mora delodajalec podati delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

10. Sodišče ni ugotovilo, da bi direktor tožene stranke v mesecu juniju 2009, ko je izvedel, da številne poškodbe javnih prometnih površin, za katere je bila zadolžena tožena stranka, niso sanirane, tožniku podal dodatni rok za organizacijo in izvedbo sanacije teh poškodb in tega nobena stranka tudi ni zatrjevala. Iz sporne izredne odpovedi je razvidno, da se je tožniku očitala nepravočasna sanacija teh poškodb v zadnjih šestih mesecih. Noben konkretni očitek tožniku se izrecno ne nanaša na njegove opustitve v mesecu avgustu in septembru 2009. Ker v zvezi s tožnikovimi opustitvami tožena stranka oziroma njen direktor glede sanacije teh poškodb od meseca junija 2009 dalje ni zvedela nič novega, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je s tem v zvezi ugotovila razlog za izredno odpoved že v mesecu juniju 2009, ko je takšno stanje ugotavljal njen direktor in da je bila zato sporna izredna odpoved dne 5. 10. 2009 podana po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka, ki je prekluzivnega značaja. Kako naj bi tožnikov zagovor vplival na ugotovitev razloga za izredno odpoved, tožena stranka v postopku pred sodiščem dejansko niti ni pojasnila. Podobno to velja za drugo očitano kršitev ob ugotovitvi, da je bil direktor ob izdaji računov o opravljenih delih sproti seznanjen o pomanjkljivi dokumentaciji, ki je bila podlaga za pripravo računov.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.