Jedro

Tožena stranka je za očitano kršitev tožnika izvedela več kot 30 dni pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, po poteku prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

Tožnik je sorazmerno hitro našel novo zaposlitev, prav tako se zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnikovi prihodki niso toliko zmanjšali, da bi to utemeljevalo odškodnino v višini 10 plač, ki jo je sodišče prve stopnje vezalo tudi na tožnikovo dolžnost vzdrževanja štiričlanske družine. Kot primerno odškodnino je mogoče upoštevati znesek 7 plač tožnika, kar je tudi sicer primeren znesek glede na delovno dobo tožnika pri toženi stranki (21 let).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki III izreka tako, da se prisojena odškodnina zniža z zneska 60,451,80 EUR na znesek 42.316,26 EUR, višji zahtevek iz naslova odškodnine zaradi odpovedi reintegraciji, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zavrnjenega dela tožbenega zahtevka, pa se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 in aneks z dne 20. 4. 2009, ki jo je tožena stranka dne 5. 10. 2009 pod številko ... izdala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, še zlasti pa mu po odvodu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov na račun DURS izplačati razliko v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila, na račun pooblaščenega izvajalca prostovoljnega pokojninskega zavarovanja plačati vse zapadle obroke, premije od dneva izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila vse v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za odpoved ponovnemu nastopu dela v znesku 60.451,80 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje do plačila, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 2.921,88 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka) ter da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (V. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 60.451,80 EUR od 5. 10. 2009 do 18. 6. 2012 (VI. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, nerazumljiva in nasprotuje razlogom sodbe, ki so navedeni v 7. točki obrazložitve. Ni navedeno, katere pravice je priznala, dejstvo pa je, da tožeči stranki iz delovnega razmerja ne pripadajo pravica do regresa, pravica do dopusta, reintegracija itd.. Tudi glede izplačila razlike v plači ni bil med postopkom opravljen izračun prikrajšanja, tožena stranka se o njem ni izrekla, dejstvo pa je, da je v tožnikovi plači zajeta stimulacija, ki ni bila redna in ni osnova za izračun plačila. Opozarja, da so bile plače direktorjem znižane z Zakonom o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in v samoupravnih lokalnih skupnostih (ZPPOGD, Ur. l. RS, št. 11/2010 in 8/2011) in z Uredbo o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine sprejemljivih prejemkov direktorjev (Ur. l. RS, št. 34/2010). Tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Nadalje navaja, da obstaja nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe oziroma so ti nejasni glede ugotovitve, ali je tožena stranka tožeči pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali pa jo je podala po izteku 30 dnevnega prekluzivnega roka, ki je vezan na dejstvo ugotovitve razloga za izredno odpoved. Tožniku je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nevestnega opravljanja delovnih dolžnosti, organiziranja in nadzora izvajanja vzdrževalnih del na javnih prometnih površinah, še zlasti poškodb javnih prometnih površin, ki so bile navedene v četrti mapi evidentiranih novih odškodninskih zahtevkov in 73 neodpravljenih poškodb iz preteklosti, ki so bile že predhodno evidentirane v prvih treh mapah. Sodišče na 6. strani sodbe navaja, da je priča A.A. izpovedala, očitno v ponovljenem postopku, da je konec meseca avgusta odredila B.B. pripravo poročila o odpravljenih poškodbah na javnih prometnih površinah ter da se omenjeno poročilo nanaša na realizacijo odprave poškodb od avgusta 2008 do 11. 9. 2009. Poročilo B.B. je namreč z dne 14. 9. 2009. V nadaljevanju pa sodišče v razlogih navaja, da je direktor, pravilno priča A.A., na postavljeno vprašanje, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpovedal, da konec meseca julija 2009 in ko je izvedel za kršitve odredil B.B., da pripravi poročilo. Takšna izpoved priče pa ne izhaja iz prepisa zvočnega posnetka njegovega pričanja, zato obstaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zaslišanja oziroma izpovedi omenjene priče glede na zapisnik glavne obravnave, na kateri je bil izveden dokaz z zaslišanjem omenjene priče. Tožena stranka poudarja, da je že samo vprašanje predsednice senata omenjeni priči, ko je vprašala, kdaj ste ugotovili razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, neprimerno, saj vsebuje materialnopravne zaključke, ki so vezani na določena dejstva, katera je potrebno predhodno ugotoviti. Sodišče lahko pričo zaslišuje zgolj o dejstvih in ne o zaključkih, ki izhajajo iz takih dejstev in kateri predstavljajo materialnopravno stališče, ki ga je dolžno subsumirati zgolj in edino sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava. Ne glede na to, pa je očitno, da priča vprašanja ni razumela. A.A. je izpovedal, da je razloge za odpoved zaznal poleti 2009 in mislil, da je bilo to nekje konec julija, ko je nekatere stvari, ki so bile problematične na javnih površinah z vidika odškodninskih zahtevkov, vezano na razgovore z Zavarovalnico …., ko je bilo potrebno pripraviti plan ukrepov za odpravo poškodb na javnih površinah. Priča je v nadaljevanju pojasnjevala prioritete planov za odpravo poškodb in na koncu še pojasnila, da je bilo to v mesecu juliju, ko je opazila, da stvari ne gredo tako naprej, kot bi pač morale. Takšna izpoved pa ne daje materialnopravnega zaključka, da je tožena stranka takrat izvedela za obstoj utemeljenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Seveda pa je potem predsednica senata z neprimernim vprašanjem ponovno zavedla pričo, ko jo je vprašala: „In potem ste določili B.B., da napravi poročilo“. Priča je odgovorila: „Tako.“ in nato je predsednica senata, ki je več kot očitno izhajala že iz prvega zaslišanja tožnika z dne 11. 1. 2011, torej v postopku pred razveljavitvijo sodbe navajala: „tiste datume potem že vse vemo, kakšno je bilo poročilo?“. Nato je priča dejala, da „tisti datum je bil potem konec avgusta, poročilo pa je bilo pripravljeno sredi septembra, nekaj takega“. Postavljena vprašanja predsednice senata so bila nejasna, zavajajoča in ne dajejo zaključka glede ugotovitve dejstva, kdaj je tožena stranka izvedela za obstoj utemeljenih krivdnih razlogov, kot je to v razlogih navedlo in utemeljilo sodišče. Zaradi navedene nejasnosti je pooblaščenec tožene stranke na isti obravnavi postavil priči dodatno vprašanje, kot je razvidno na strani 4. zvočnega prepisa, kjer je priča jasno odgovorila, da je šele konec julija oziroma v avgustu odredila popravilo poškodb na javnih površinah, ki so navedene v izreku odpovedi, torej tiste, ki so zajete v 4 mapi in 73 neodpravljenih poškodb na javnih površinah (...), ki so bile že evidentirane v prehodnih treh mapah in razvidne iz seznama 73 poškodb (priloga B7). Tako se navedena priča, ki je bila v kritičnem času direktor tožene stranke, še sploh ni mogla seznaniti z obstojem utemeljenih odpovednih razlogov že poleti, julija 2009, kot to povsem zmotno zaključuje sodišče o razlogih sodbe na predzadnjem odstavku strani 6. Sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke v razlogih sodbe ni zavzelo stališča do izpovedi priče, da je bila tako imenovana 4. mapa poškodb javnih površin, izdelana šele poleti 2009 in kot je razvidno iz poročila o realizaciji odprave poškodb po evidenci odškodninskih zahtevkov z dne 14. 9. 2009, katerega je sestavil in podpisal B.B., da je prav tožnik predal novo 4. mapo evidentiranih novih odškodninskih zahtevkov C.C. dne 21. 8. 2009. Tako se tudi iz tega razloga tožena stranka v sanaciji teh poškodb objektivno ni mogla seznaniti prej kot 14. 9. 2009, ko je prejela poročilo B.B. Nerazumljivo je zakaj sodišče ni pojasnilo teh dokazov v razlogih sodbe, ko je docela in povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, kdaj se je tožena stranka seznanila z obstojem utemeljenih razlogov, oziroma kdaj je izvedela za kršitve delovnih obveznosti tožnika. Ker je iz seznama 73 poškodb razvidno, da je direktor tožene stranke šele 31. 7. 2009 odredil odpravo poškodb v roku 14 dni v zvezi z odpravo slednih pa je B.B. podal poročilo šele 14. 9. 2009, saj je bilo vmes v avgustu še neurje, je več kot očitno, da se je tožena stranka lahko seznanila z obstojem navedenih razlogov za odpoved najprej šele 15. 9. 2009, ko je prejela navedeno poročilo in ne že v mesecu juliju 2009 kot to zmotno zaključuje sodišče. Sodišče ni pravilno razumelo priče, ki je tudi povedala, da je šele konec julija oziroma v avgustu odredila izvedbo, torej popravilo poškodb na javnih površinah. Nadalje navaja, da je priča A.A. na posebno vprašanje izpovedala, da je izvedela, da napake niso bile odpravljene, šele na podlagi članka v …. 1. 9. 2009, ko so bile postavljene narobe obrnjene metle v poškodovana vozišča in se je priča takrat spraševala in zahtevala odpravo teh poškodb in šele na osnovi poročila B.B. videla, kako stvari stojijo. Na posebno vprašanje priče je še izpovedala, da je omenjeno poročilo prejela v sredini septembra. V nasprotju z izpovedbo priče A.A. je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se je le-ta seznanila z razlogi julija in ko je izvedela za kršitve je odredila B.B. pripravo poročila, ker tega priča ni takoj izpovedala. Povedala je, da je konec julija zaznala, da so nekatere stvari problematične na javnih prometnih površinah z vidika odškodninskih zahtevkov in da je bilo potrebno pripraviti plan ukrepov (prvi odgovor na strani 2. zvočnega prepisa). To pa pomeni, da je na podlagi navedenega pričanja priča terjala odpravo poškodb na javnih površinah v 4. mapi in tistih iz seznama 73 poškodb. Da pa te poškodbe niso bile sanirane, kar je predmet očitka delovnih obveznosti, je priča izvedela šele 15. 9. 2009 iz poročila B.B. Glede očitane kršitve v zvezi z gradbenimi dnevniki pa se tožniku očita opustitev nadzora nad izvrševanjem vodenja evidenc – gradbenih dnevnikov, ki je imela za posledico, da od podrejenih ni zahteval, da o izvršenem rednem vzdrževanju javnih prometnih površin vodijo evidenco, kot to določa zakon o cestah in podzakonski predpisi. Navedena kršitev je časovno trajala vse od aprila 2009 in do prejema poročila B.B., kateri je v zadnji alinei zapisal, da bo potrebno izvesti organizacijo in izvajanje pregledniške službe skladno s pravilnikom. Tudi priča A.A. je izpovedala, da je bil tožnik dolžan nadzirati izpolnjevanje gradbenih dnevnikov. Tožeča stranka je predložila gradbene dnevnike za obdobje od 6. 4. do 7. 8. 2009, pri čemer pa stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z navedenimi kršitvami seznanila ob izdaji vsakega računa, nima opore v izvedenih dokazih, temveč gre zgolj za sklepanje sodišča. Glede na pogodbo o rednem vzdrževanju javnih prometnih površin, katero je toženo stranka sklenila z Mestno občino ..., se gradbeni dnevniki niso predlagali k izdanim računom, tožnik pa je bil po opisu delovnega mesta in glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi vsekakor zadolžen, med drugim tudi za izvajanje zakonskih predpisov iz strokovnega področja in kontrolo. Prav kršitev teh delovnih obveznosti se mu očitata v zvezi z nepravilnim vodenjem gradbenih dnevnikov. Tožniku se ne očita opustitev zakonitosti poslovanja ali neposredno izpolnjevanje gradbenih dnevnikov, kot to napačno utemeljuje sodišče prve stopnje, da ni podana tožnikova odgovornost za očitano kršitev, ker slednja naj ne bi izhajala iz opisa del in nalog njegovega delovnega mesta.

Glede prisojene odškodnine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pa tožena stranka meni, da sodba ni izvršljiva, saj je bil tožnik v vmesnem času zaposlen pri drugem delodajalcu, prisojena odškodnina, ki naj bi predstavljala bodočo prihodnjo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, pa je znatno visoka, upoštevajoč dejstvo, da bi tožnik, v kolikor bi bil zaposlen pri toženi stranki še naprej prejemal za približno 50 % nižjo plačo od tiste, ki jo je prejemal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je tožena stranka mnenja, da sodišče ni ugotavljalo okoliščin za odškodnino po 118. členu ZDR, ki vplivajo na odmero odškodnine (osebnih okoliščin, socialnega stanja itd.) saj omenjena odškodnina ne predstavlja nadomestila za izgubo zaslužka ali drugo premoženjsko škodo po sodbi sodišča. To je torej odškodnina za bodočo ocenjeno škodo in nadomešča reintegracijo ter pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi izgube zaposlitve. Sodišče ni upoštevalo zaposlitvenih možnosti tožnika oziroma časa, ki je potekel od njegove zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj je bil v bistvu vseskozi zaposlen in s tem v zvezi ni trpel nobene premoženjske ali nepremoženjske škode. Tožnik sicer ni dokazal nastanka škode zaradi odpovedi, v kolikor bi bila ta nezakonita. Pavšalne navedbe o težki situaciji in zaposljivosti pa so v nasprotju z dejstvom, da se je takoj zaposlil. Sodišče ni upoštevalo njegove izobrazbe, saj kot magister znanosti in sodni izvedenec iz področja gradbeništva zlahka dosega primerljive dohodke s plačo, kot jo je prejemal, vendar sodišče teh okoliščin ni ugotavljalo, še manj pa upoštevalo pri odmeri odškodnine. Tudi ni upoštevalo osebnih okoliščin, njegovega siceršnjega ekonomskega stanja ter ekonomskega stanja delodajalca, ki je bistveno slabše zaradi splošne gospodarske recesije na področju nizkih gradenj.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede višine odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju priče A.A., in med samim prepisom. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbo priče, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka, zato ni nasprotja med tem, kar izhaja iz zapisa in ugotovitvami sodišča. Sodišče prve stopnje je sprejelo jasen dokazni zaključek, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, zato tudi v tem delu sodbi ni mogoče očitati, da so razlogi v nasprotju sami s seboj. Pritožbene očitke v tej smeri je torej mogoče razumeti kot nestrinjanje tožene stranke z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča. Glede tega pa je v nadaljevanju obrazloženo, zakaj je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Prav tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv in bil nasprotoval razlogom sodbe, ki so navedeni v 7. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč potem, ko je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, ugodilo tožnikovemu opisnemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Takšna obveznost je določljiva, dolžnik pa lahko eventualne ugovore glede višine denarnih zahtevkov, med drugim tudi glede višine stimulacije plače, uveljavlja v izvršilnem postopku. Zato ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da naj bi bila tožnikova plača, v kolikor bi še bil zaposlen pri toženi stranki, nižja zaradi ZPPOGD in Uredbe o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine sprejemljivih prejemkov direktorjev. Ker pa je sodišče prve stopnje sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, oziroma omejilo pravice iz delovnega razmerja na čas do odločitve sodišča prve stopnje, je povsem jasno, da se opisni izrek glede pravic iz delovnega razmerja ne nanaša na reintegracijo.

V skladu s 2. alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, torej da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 2. odstavku 110. člena ZDR mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Glede prve kršitve pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je bila tožniku dne 5. 10. 2009 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, po kateri naj ne bi pravočasno poskrbel oziroma ker je opustil, zaradi nevestnega opravljanja delovnih dolžnosti, organiziranje in nadzor izvajanja vzdrževalnih del na javnih prometnih površinah, je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku prepozno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Sodišče prve sodbe je v novem sojenju sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 361/2011 z dne 7. 10. 2011. Upoštevalo je izpoved priče A.A., takratnega direktorja tožene stranke, ki je pojasnil, da je ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi konec julija 2009 in ko je izvedel za kršitve, je B.B. odredil pripravo poročila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka iz poročila B.B. o stanju javnih prometnih površin z dne 14. 9. 2009, in iz zagovora tožnika, ni izvedela ničesar novega, zato je štelo, da se je s kršitvami seznanila koncem julija 2009. Ker je bila odpoved podana 5. 10. 2009, je pravilno sklepalo, da je bila odpoved podana prepozno. Pritožba v zvezi z ugotavljanjem tega pravno pomembnega dejstva neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da so bila vprašanja predsednice senata priči nedopustna, ker naj bi že vsebovala pravne zaključke glede pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na izpoved priče so torej protispisne navedbe v pritožbi, da se priča poleti, julija 2009, sploh ni mogla seznaniti z obstojem utemeljenih odpovednih razlogov. Prav tako na drugačno odločitev ne vplivajo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do tako imenovane 4. mape poškodb javnih površin. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se tožena stranka na podlagi poročila z dne 14. 9. 2009 ni seznanila z novimi dejstvi, ki bi vplivala na tek roka za podajo izredne odpovedi. Tožena stranka tudi ne pojasni, v čem naj bi t. im. 4. mapa vplivala na izpoved direktorja, da je za kršitve vedel že konec julija 2009, saj naj bi bila po njegovi izpovedbi sestavljena na podlagi odškodninskih zahtevkov s strani oškodovancev. Zato je neutemeljena pritožba, s katero tožena stranka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede prve kršitve, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno.

V zvezi z drugo kršitvijo pogodbenih obveznosti, ki se očitajo tožniku, in sicer, ker naj bi opustil oziroma od svojih podrejenih delavcev ni zahteval, da o izvršenem rednem vzdrževanju javnih prometnih poročil vodijo evidence, iz katere bi moralo biti razvidno, kdaj in katera dela so bila opravljena, obseg in trajanje teh del, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni niti izpolnjeval niti podpisoval dnevnikov. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da tožnik ni odgovoren za očitano kršitev, saj iz opisa del in nalog (priloga B 12) ne izhaja takšna tožnikova obveznost. Zato je zaključilo, da je izredna odpoved iz tega razloga nezakonita. Prav tako je pravilno ugotovilo, da so bile evidence dela po izpovedi direktorja tožene stranke podlaga za obračun, ki je bil izstavljen Mestni občini ..., pa tudi ostalim lokalnim skupnostim. Ker je sodišče prve stopnje nadalje pravilno razlogovalo, da je skrb za zakonitost poslovanja naloga direktorja, in ker je le ta podpisoval račune, je pravilno sklepalo, da se je z domnevno nepopolno sestavljenimi gradbenimi dnevniki direktor seznanjal sproti in izvedel za vsakega posebej, nazadnje dne 7. 8. 2009 (datum zadnjega dnevnika v spisu), kar je več kot 30 dni pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je tudi glede te kršitve ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana prepozno, po poteku prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Zaradi ugotovljene povezave med evidenco opravljenih del in obračunom, ki je bil izstavljen lokalnim skupnostim na njeni podlagi, ni utemeljena pritožbena navedba, ki izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da se je direktor tožene stranke ob izdaji vsakega računa posebej seznanil tudi z vsebino opravljenega dela, ter da je za nepravilnosti v evidencah izvedel najkasneje ob podpisu računa. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Če sodišče v skladu z 1. odstavkom 118. člena ZDR ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 2. odstavka 118. člena ZDR lahko odloči enako, tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko odloči enako kot v prejšnjem odstavku, tudi ne glede na predlog delavca.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je prisojeni znesek odškodnine iz 1. odstavka 118. člena ZDR v višini 10 plač tožnika previsok, oziroma da ne upošteva vseh okoliščin, ki vplivajo na njeno odmero. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal pri toženi stranki 21 let, vendar pa je tudi ugotovilo, da se je takoj po prenehanju dela samozaposlil, kasneje pa tudi zaposlil pri drugem delodajalcu. Čeprav se te ugotovitve sodišča prve stopnje nanašajo na tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas od julija 2009 do februarja 2010, iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik sorazmerno hitro našel novo zaposlitev in da se zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnikovi prihodki niso toliko zmanjšali, da bi to utemeljevalo odškodnino v višini 10 plač, ki jo je sodišče prve stopnje vezalo tudi na tožnikovo dolžnost vzdrževanja štiričlanske družine. Čeprav so sicer ugotovitve sodišča prve stopnje glede osebnih okoliščin bolj skromne, pa vendar dajejo zadostno podlago za sklepanje o tem, da je prisojen znesek previsok, ter da je mogoče kot primerno odškodnino upoštevati znesek 7 plač tožnika, kar je tudi sicer primeren znesek glede na delovno dobo tožnika pri toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZDR sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine znižalo iz 60,451,80 EUR na 42.316,26 EUR, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. V preostalem, glede nespremenjenega dela sodbe, pa pritožbo tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker torej glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritožbeni razlogi niso podani niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), razen v delu odločitve o odškodnini po 118. členu ZDR, v katerem je pritožbi delno ugodilo, delno pa zavrnilo, kot je navedeno zgoraj.

Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe. Odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 155. členom ZPP.