Jedro

V skupini dohodek tožničine družine se (pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za dodelitev državne štipendije) všteva tudi dohodek od obresti na denarne depozite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba Centra za socialno delo ... z dne 28. 8. 2010 in odločba Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 26. 10. 2010 ter se tožnici priznajo pravice do državne štipendije v višini 366,40 EUR za čas od 1. 10. 2010 do 30. 9. 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega obroka do plačila in sklenilo, da tožnica nosi svoje stroške postopka sama.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je že sam Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 45/09) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in je v posledici tega tožbeni zahtevek tožnice utemeljen. Pravilnik, ki določa kriterije za dodelitev štipendije oz. cenzusa je v nasprotju s splošnimi načeli Ustave RS, saj v neenakopravni položaj postavlja tiste udeležence, ki iz morebitnih občasnih ali kakršnihkoli drugih prejemkov prejmejo dohodek in se štipendija dodeljuje strogo po načelih matematičnega nominalizma. Tožnica je namensko varčevala za potrebe bodočega šolanja in zaradi tega sedaj ni upravičena do štipendije, saj ravno ta prihodek iz varčevanje preprečuje, da bi pridobila štipendijo, sam dohodek iz varčevanja pa ne zadošča za stroške šolanja. Tudi ostali kriteriji, ki so upoštevani, so v nesorazmerju s tistimi prosilci, kateri so od kraja šolanja oddaljeni 40 km, saj so ti kriteriji v točkovnem sistemu enaki za tiste dijake in študente, ki se šolajo iz kraja bivanja več kakor do 150 km, vendar jim pravica do štipendije ne pripada. Napačna je razlaga toženke, da enkratni prihodek iz obresti, katerega je tožnica prejela v letu 2009, kateri v letu 2010 več ne obstaja, pomeni trajni vir prihodka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 26. 10. 2010, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo ... z dne 28. 8. 2010, s katero je bila zavrnjena njena vloga za uveljavitev pravice do državne štipendije za šolsko leto 2010/2011. Zakon o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) v 1. odstavku 13. člena določa, da se državne štipendije dodelijo upravičencem, ki izpolnjujejo splošne pogoje iz tega zakona in pri katerih povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge ne presega 60 % minimalne plače v istem obdobju za tiste upravičence, ki se šolajo ali študirajo v kraju svojega stalnega prebivališča in od 60 do 65 % minimalne plače za tiste upravičence, ki se še šolajo ali študirajo izven kraja svojega stalnega prebivališča. Kateri dohodek se upošteva je določeno v 16. členu ZŠtip. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje tožnica sicer izpolnjuje splošne pogoje za dodelitev štipendije, ob tem, da je povprečna minimalna plača v letu 2009 znašala 592,65 EUR, cenzus za dodelitev državne štipendije za kandidate iz enostarševskih družin, v kateri živi tožnica, za šolsko oz. študijsko leto 2010/2011 znaša 414,84 EUR, skupni dohodki tožničine družine v letu 2009 znašajo 10.009,66 EUR oz. povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v letu 2009 pa 417,07 EUR in tako tožnica presega zanjo veljavni cenzus 414,84 EUR.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da se v skupni dohodek tožničine družine v letu 2009 upošteva tudi dohodek od obresti na denarne depozite v višini 88,37 EUR.

Sodnik je pri sojenju vezan na Ustavo in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam v pritožbi, da je uporabljeni Pravilnik v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in diskriminatoren do dijakov oz. študentov, kateri so od kraja šolanja oddaljeni več kakor 30 km. Na podlagi citiranega Pravilnika se upošteva tako oddaljenost od kraja šolanja kot tudi razvitost regije in dohodek na družinskega člana v primerjavi z minimalno plačo. Navedeno po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS. Določba 2. odstavka 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev subjektov pač pa, da tega ne sme početi samovoljno brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena je sklenilo, da tožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije stroške pritožbe sama.