Jedro

Revidentka je presegla dohodkovni cenzus, zato ni upravičena do državne štipendije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 28. 8. 2010 in 26. 10. 2010 in za priznanje pravice do državne štipendije v višini 366,4 EUR za čas od 1. 10. 2010 do 30. 9. 2011. Ugotovilo je, da tožnica presega dohodkovni cenzus na družinskega člana, zato ni upravičena do državne štipendije v skladu z določbami Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS 59/2007 in naslednji) in Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 45/2009) in je bila njena zahteva za priznanje pravice do državne štipendije pravilno zavrnjena.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Pravilnik v neskladju z Ustavo. Dohodek na družinskega člana je presegel cenzus za 2,23 EUR, tolerirati pa bi se moralo 1-odstotno odstopanje. Ne bi se smeli upoštevati njeni dohodki iz naslova obresti na hranilni vlogi. Šlo je za varčevanje za namen študija. Varčevala pa je le leta 2009 in istega leta je tudi zaprla varčevalni račun. Prejete obresti ne morejo predstavljati trajnega vira dohodka. Nesorazmerno ni upoštevana razdalja med krajem bivanja in krajem šolanja.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V drugem odstavku 13. člena ZŠtip je določeno, da se v primeru kandidatov za državno štipendijo iz enostarševskih družin državne štipendije dodelijo kandidatom, če izpolnjujejo splošne pogoje iz tega zakona in pri katerih povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge ne presega 70 % minimalne plače na družinskega člana v istem obdobju. Revidentka je vložila vlogo za priznanje državne štipendije 18. 8. 2010, zato je tožena stranka pri preverjanju upravičenosti do priznanja državne štipendije upoštevala dohodke na revidentkinega družinskega člana za leto 2009 (prvi odstavek 13. člena in 15. člen ZŠtip). Dohodkovni cenzus je v tem obdobju znašal 414,84 EUR, izračunani dohodek na družinskega člana pa 417,07 EUR. Revidentka je presegla povprečni mesečni dohodek na družinskega člana, zato ni upravičena do državne štipendije. Zakon ne določa 1-odstotne stopnje odstopanja glede na denarni znesek dohodkovnega cenzusa, zato so revidentkine navedbe o upoštevanju takšnega odstopanja neupoštevne.

8. Tožena stranka je pravilno upoštevala revidentkine dohodke iz naslova obresti na hranilni vlogi v letu 2009, saj je v drugi alineji prvega odstavka 16. člena ZŠtip določeno, da se v skupni dohodek družine štejejo tudi obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah.

9. Na podlagi petega odstavka 13. člena ZŠtip minister, pristojen za delo, glede na oddaljenost od kraja šolanja, v kateri ima upravičenec stalno prebivališče, podrobneje predpiše višino cenzusa v razponu od 66 do 68 % minimalne plače na družinskega člana za pridobitev državne štipendije. Glede na razmerje med prvim in drugim odstavkom 13. člena ZŠtip, v katerem prvi odstavek v razponu ureja dohodkovni cenzus za običajne družine, medtem ko drugi odstavek v višini 70 % minimalne plače ureja dohodkovni cenzus za enostarševske družine, je sklicevanje revidentke na Pravilnik brezpredmetno. Revidentka namreč že ima najbolj ugoden zakonski cenzus, ker živi v enostarševski družini, zato kriterij razdalje zanjo sploh ni uporabljiv.

10. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.