Jedro

Zmotno je stališče tožene stranke, da sodišče nanjo prelaga obveznost, ki bi jo moral nositi Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, saj je bil le-ta v zavezi le za povrnitev nadomestila za bolniški stalež za tisto polovico delovnega časa, v katerem je bila tožnica v delovnem razmerju. V zadevi je bistveno dejstvo, da je tožničin delodajalec odločbo tožene stranke realiziral in s tožnico sklenil ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Okoliščina, da je bila tožnica po navedenem datumu v bolniškem staležu ne more vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke št. 24 4080775 z dne 16. 1. 2008 in št. I-4080775 z dne 15. 2. 2008 ter tožnici, kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 15. 10. 2007 do 30. 9. 2008. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dneh od dneva izdaje sodbe izda odločbo s katero bo odločila o odmeri, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamičnega mesečnega izplačila, do plačila. Ugotovilo je, da je tožničin delodajalec toženi stranki posredoval pogodbo o zaposlitvi, iz katere je razvidno, da je tožnica sklenila delovno razmerje s polovičnim delovnim časom od 15. 10. 2007 ter v skladu z omejitvami, ki jih je določila tožena stranka v svoji odločbi z dne 25. 9. 2007. Kljub dejstvu, da je bila tožnica od 1. 10. 2007 do 15. 10. 2007 začasno nezmožna za delo za polni delovni čas, od 16. 10. 2007 do 30. 9. 2008 pa začasno nezmožna za delo štiri ure dnevno, kar pomeni, da ni pričela z delom, ki ustreza njeni delovni zmožnosti, je presodilo, da je v spornem obdobju upravičena, poleg nadomestila za bolniški stalež za 4 ure, tudi do izplačila delne invalidske pokojnine za preostale 4 ure dnevno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica v spornem obdobju upravičena do izplačila delne invalidske pokojnine, saj je bila oškodovana, ker je prejela le nadomestilo za skrajšani (4 urni) delovni čas. Glede na to, da je imela v pogodbi o zaposlitvi določen nastop dela z dnem 15. 10. 2007, ji od tega dne dalje gredo v skladu z drugim in četrtim odstavkom 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) tudi pravice in obveznosti iz naslova zavarovanja za skrajšan delovni čas, torej tudi delna invalidska pokojnina.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz določbe 159. člena ZPIZ-1 izhaja, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Kaj pomeni dejanski pričetek dela s krajšim delovnim časom ni mogoče razumeti v smislu 9. člena ZDR, saj pravica do izplačila delne invalidske pokojnine ni pravica iz delovnega razmerja, temveč pravica iz obveznega invalidskega zavarovanja, ureditev le-te pa je prepuščena specialnemu zakonu – ZPIZ-1. Tožnica do 1. 10. 2008 ni pričela delati krajši delovni čas od polnega in tako priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega do tedaj ni uresničila, zaradi česar ji pred tem datumom ni mogoče priznati pravice do izplačila delne invalidske pokojnine. Odločitev, da je tožnica od 16. 10. 2007 začasno nezmožna za delo zgolj 4 ure na dan in ne več 8 ur kot pred tem datumom, je po mnenju tožene stranke rezultat stališča Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) in ne odraz dejanskega zdravstvenega stanja tožnice, zato tožena stranka ne more prevzeti obveznosti, ki jo je dolžan nositi ZZZS. Meni, da je stališče v izpodbijani sodbi napačno glede na stališče Vrhovnega sodišča zavzeto v sodbi VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009. 4. Na podlagi 374. člena Zakona o pravdnem postopku (Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. V skladu z določbo petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Določba 159. člena pa določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Delna invalidska pokojnina odmerjena po prvi alineji tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1 se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

9. Tožnica je bila z določbo toženca 24 4080775 z dne 25. 9. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, pretežno sedeče delo s polovico delovnega časa od 12. 9. 2007 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo ter da je delodajalec dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Tožnica ima z delodajalcem od 15. 10. 2007 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z omejitvami iz citirane odločbe. Od 1. 10. 2007 do 15. 10. 2007 je bila začasno nezmožna za delo za polni delovni čas, od 16. 10. 2007 do 30. 9. 2008 pa začasno nezmožna za delo štiri ure dnevno.

10. Iz ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je ZZZS odločil, da je tožnica od 30. 10. 2007 do zaključka bolniškega staleža upravičena do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela za polovico polnega delovnega časa. Tožnica je izčrpala pravno varstvo pri ZZZS, kjer je uveljavljala izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za polni delovni čas, vendar je le-ta njeno zahtevo zavrnil, glede na to, da je bila v bolniškem staležu za čas njene delovne obveznosti. Tožena stranka pa je tožnici priznala pravico do delne invalidske pokojnine šele od zaključka bolniškega staleža dalje t. j. od 1. 10. 2008. Bistvo spora je vprašanje, ali je tožnica upravičena do izplačila delne invalidske pokojnine za obdobje od 15. 10. 2007 do 30. 9. 2008. 11. Zmotno je stališče revidenta, da tožnici v obravnavanem primeru ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine, kar naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 159. člena ZPIZ-1. Tožnica je z delodajalcem sklenila novo pogodbo o zaposlitvi zaradi razporeditve v skladu z omejitvami, ki jih je določila tožena stranka. V tej pogodbi o zaposlitvi je bil kot datum nastopa dela določen 15. 10. 2007, kar pomeni, da je tožnica navedenega dne pravico iz naslova invalidskega zavarovanja realizirala. ZDR v drugem odstavku 9. člena določa, da se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. Pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja se začnejo uresničevati z datumom nastopa dela tudi v primeru, če delavec tega dne iz opravičenih razlogov ne začne delati (četrti odstavek).

12. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da sodišče nanjo prelaga obveznost, ki bi jo moral nositi ZZZS, saj je bil le-ta v zavezi le za povrnitev nadomestila za bolniški stalež za tisto polovico delovnega časa, v katerem je bila tožnica v delovnem razmerju. Tožničina delovna obveznost je namreč od 15. 10. 2004 znašala le 4 ure, zato je ZZZS tožnici na podlagi 29. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju izplačal nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela le za 4h. V zadevi je bistveno dejstvo, da je tožničin delodajalec odločbo tožene stranke realiziral in s tožnico sklenil ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Okoliščina, da je bila tožnica po navedenem datumu v bolniškem staležu ne more vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, saj bi bili v takem primeru delavci, ki zaradi bolezni niso zmožni nastopiti delo po pogodbi o zaposlitvi v slabšem položaju od tistih, ki bi bili delo zmožni nastopit. Tudi sicer 158. člen ZPIZ-1 določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, torej tudi bolniškega staleža. 13. Revizija sicer pravilno povzema sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009. Vendar gre v obravnavani zadevi za drugačno dejansko stanje in obravnavano pravno vprašanje, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. V navedenem judikatu je bil obravnavan položaj zavarovanca, ki je bil v času od dokončnega priznanja pravic do skrajšanega delovnega časa iz naslova invalidskega zavarovanja pa do trenutka, ko je lahko te pravice realiziral, v bolniškem staležu za polni delovni čas. Tožnica v spornem obdobju ni bila v bolniškem staležu za polni delovni čas, temveč za skrajšani, 4 urni delovni čas. Poleg tega je pridobljeno pravico na podlagi dokončne odločbe že realizirala z dnem 15. 10. 2007. Zato je pravilna odločitev sodišč nižje stopnje, da je na podlagi 93. in 159. člena ZPIZ-1 v spornem obdobju upravičena do delne invalidske pokojnine.

14. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo in ugodili tožbenemu zahtevku. Zato je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.