Jedro

Če je delavec v času od dokončnega priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom pa do trenutka, ko lahko to pravico realizira, v bolniškem staležu, mu gre nadomestilo iz tega naslova za polni delovni čas. V spornem primeru pa tožnica ni bila v bolniškem staležu za poln delovni čas, temveč za krajši (4 urni) delovni čas, zaradi česar je bila za ostale 4 ure upravičena do izplačila delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo tako, da je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 16. 1. 2008 in odločbo št. ... z dne 15. 2. 2008 ter tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 15. 10. 2007 do 30. 9. 2008. Tožencu je naložilo, da je dolžan v roku 30 dni od dneva izdaje sodbe izdati odločbo, s katero bo odločil o odmeri, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamičnega mesečnega izplačila, pa do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na dejstvo, da je odločba toženca št. ... z dne 24. 9. 2007, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa od 12. 9. 2007 dalje, postala pravnomočna dne 15. 10. 2007 ter na dejstvo, da iz pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 izhaja, da sta tožnica in delodajalec sklenila delovno razmerje s polovičnim delovnim časom od 15. 10. 2007 dalje. Po stališču toženca pa je bistveno, da je bila tožnica neprekinjeno v bolniškem staležu od 18. 9. 2007 do 1. 10. 2008 zaradi posledic bolezni in da dne 15. 10. 2007 dejansko ni nastopila dela. Toženec poudarja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica za polovico delovnega časa invalidsko upokojena. Tožnici so bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pa pravice do delne pokojnine iz naslova pokojninskega zavarovanja. S tem v zvezi se toženec sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009. Po mnenju toženca je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožnica pridobila pravico do nadomestila iz invalidskega zavarovanja za krajši delovni čas (pravilno: pravico do delne invalidske pokojnine) že z dokončnostjo odločbe z dne 25. 9. 2007, to je s 15. 10. 2007 in sicer za tisto polovico časa, za katerega naj bi bila po mnenju sodišča s to odločbo delno invalidsko upokojena in da je zato Zavod za zdravstveno zavarovanje v zavezi le za povrnitev nadomestila za bolniški stalež, to je za tožničino odsotnost z dela zaradi bolezni za tisto polovico delovnega časa, v katerem je tožnica še v delovnem razmerju. Z navedeno odločbo je toženec tožnici priznal le pravico do dela z omejitvami s krajšim delovnim časom, ki je temeljna pravica iz invalidskega zavarovanja, ne pa tudi pravice do delne invalidske pokojnine, saj je bilo v odločbi izrecno navedeno, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Glede na navedeno toženec ne more avtomatično nositi obveznosti za izplačevanje delne invalidske pokojnine od pravnomočnosti odločbe dalje, saj ni izpolnjen osnovni pogoj, to je dejanski nastop dela v skladu z odločbo z dne 24. 9. 2007. Toženec se sklicuje na določbo 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je delodajalec tožnico razporedil v skladu z odločbo toženca, vendar toženec vztraja pri stališču, da tožnica dejansko dela na drugem delu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa ni nastopila s 15. 10. 2007, pač pa šele, ko je zaključila bolniški stalež. Do dejanskega nastopa dela z omejitvami s polovico polnega delovnega časa v skladu z odločbo z dne 24. 9. 2007, je bila tožnica začasno zadržana z dela zaradi bolezni, kar pomeni, da je njena delovna obveznost kljub odločbi toženca o ugotovljeni invalidnosti znašala še poln delovni čas in je bila zato upravičena do polnega denarnega nadomestila s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Če je zavarovanec v času od dokončnega priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom iz naslova invalidskega zavarovanja pa do trenutka, ko lahko te pravice realizira v bolniškem staležu, mu gre tudi nadomestilo iz tega naslova za poln delovni čas. Nadomestilo mu izplačuje delodajalec od 31. dne zadržanosti dalje v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 444/2007 in tudi iz sodbe VIII Ips 251/2006. Toženec se sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica meni, da je pritožba neutemeljena in da se z njo poskuša vzpostaviti pravno prakso, ki ni skladna z veljavno zakonodajo. Toženec se je po mnenju tožnice neupravičeno poskušal izogniti svoji obveznosti in jo prevaliti na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Toženec v tem postopku (kot v vrsti drugih postopkov) neutemeljeno vztraja na tem, da nastopi pogoj za izplačilo nadomestila iz naslova priznanja pravice do skrajšanega delovnega časa oziroma delne invalidske pokojnine šele po tem, ko zavarovanec „dejansko“ prične delo s krajšim delovnim časom, pri čemer pa samovoljno šteje, da to ni čas upravičenega bolniškega staleža. Slednje stališče pa je v celoti zmotno in tudi v nasprotju z nameni delovnopravne ter socialno zdravstvene zakonodaje. Toženec tudi spregleda določila Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZDR), ki jasno ureja vprašanje, kaj in kdaj se šteje za nastop dela. Tožnica je z delodajalcem tako kot veleva odločba toženca, sklenila pogodbo za krajši delovni čas. Od 15. 10. 2007 dalje njena delovna obveznost znaša le polovičen delovni čas, kar pomeni, da ji je bil toženec dolžan izplačevati nadomestilo iz invalidskega zavarovanja (pravilno: delno invalidsko pokojnino) za krajši delovni čas, preostali del pa je bil dolžan izplačati Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je svojo obveznost v tem delu tudi izvršil. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 15. 2. 2008, v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 16. 1. 2008, s katero je toženec odločil, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine od 15. 10. 2007 dalje. Iz obrazložitve omenjene odločbe izhaja, da tožnica še ni predložila potrdila o zaključeni upravičeni zadržanosti od dela iz zdravstvenih razlogov, saj bolniški stalež še vedno traja, vendar le za štiri ure dnevno od 16. 10. 2007 dalje.

Tožnica je bila z odločbo toženca, opr. št. ... z dne 25. 9. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: pretežno sedeče delo s polovico polnega delovnega časa od 12. 9. 2007 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo ter da je delodajalec dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela (A/5) izhaja, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo za poln delovni čas od 1. 10. 2007 do 15. 10. 2007. Od 16. 10. 2007 dalje pa je bila začasno nezmožna za delo za štiri ure dnevno (A/4). Tožnica in njen delodajalec sta dne 3. 1. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi. V 2. členu je kot datum nastopa dela določen 15. 10. 2007 (A/6). Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je z odločbo, opr. št. ... z dne 10. 4. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 3. 2008 odločil, da je tožnica od 30. 10. 2007 dalje do zaključka bolniškega staleža upravičena do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela za polovico polnega delovnega časa. Toženec pa je z odločbo, opr. št. ... z dne 3. 11. 2008 tožnici priznal pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2008 dalje (od zaključka bolniškega staleža dalje).

V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do izplačila delne invalidske pokojnine tudi za obdobje od 15. 10. 2007 do 30. 9. 2008. ZPIZ-1 v 93. členu med drugim določa, da ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Kdaj pa se delna invalidska pokojnina začne izplačevati, je določeno v 159. členu ZPIZ-1. Po tej določbi se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Glede nastopa dela je potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 9. člena ZDR, kjer je določeno, da pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, se začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavca prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi in mu izročiti fotokopijo prijave v 15 dneh od nastopa dela. Skladno s 4. odstavkom 9. člena ZDR se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja začnejo uresničevati z datum nastopa dela tudi v primeru, če delavec tega dne iz opravičenih razlogov ne začne delati.

Toženec v pritožbi sicer pravilno opozarja, da gre v primeru delne invalidske pokojnine za pravico iz invalidskega zavarovanja in da navedena pravica nikakor ne pomeni, da je tak zavarovanec za del delovnega časa invalidsko upokojen. Na omenjeno opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009. Glede pravice do delne invalidske pokojnine pa je pritožbeno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da zavarovanec pridobi navedeno pravico ob izpolnitvi pogojev, določenih v 93. členu ZPIZ-1, medtem ko se mu delna invalidska pokojnina izplačuje potem, ko so izpolnjeni pogoji, določeni v 159. členu ZPIZ-1. Ker je delodajalec izpolnil zakonsko obvezo, da obdrži delovnega invalida na delu in ga premesti na delovno mesto primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti oziroma mu zagotovi delo s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1), je pri odločitvi potrebno upoštevati pogodbo o zaposlitvi, kjer je kot datum nastopa dela določen 15. 10. 2007. Ob dejstvu, ki očitno med strankama ni sporno, da je bila tožnica po odločitvi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije od 16. 10. 2007 dalje začasno nezmožna za delo za 4 ure dnevno in ne več za 8 ur dnevno, pa to pomeni, da je bila za preostale 4 ure dnevno upravičena do izplačila delne invalidske pokojnine, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. Glede tega pritožbeno sodišče opozarja na že citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009, kjer Vrhovno sodišče RS pojasnjuje, da če je delavec v času od dokončnega priznanja pravice do skrajšanega delovnega časa iz naslova invalidskega zavarovanja pa do trenutka, ko lahko to pravico realizira v bolniškem staležu, mu gre tudi nadomestilo iz tega naslova za polni delovni čas. Nadomestilo mu izplačuje delodajalec od 31. dne zadržanosti dalje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da če je bolniški stalež podan za poln delovni čas (8 ur dnevno), mu nadomestilo za ta čas izplača Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V spornem primeru pa tožnica ni bila v bolniškem staležu za poln delovni čas, temveč za skrajšani (4 urni) delovni čas. Glede na tako dejansko stanje pa je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča v spornem obdobju upravičena do izplačila delne invalidske pokojnine. Tožnici torej od datuma nastopa dela skladno z že citiranim 2. in 4. odstavkom 9. člena ZDR gredo tudi pravice in obveznosti iz naslova zavarovanja za skrajšan delovni čas.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.