Jedro

Šestmesečni objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela) je začel teči od dneva, ko je tožnik nastopil zaporno kazen v trajanju enega leta in dveh mesecev, subjektivni tridesetdnevni rok pa je začel teči od dneva, ko se je tožena stranka seznanila z dopisom, v katerem je navedeno, da tožnik prestaja zaporno kazen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2009, da je tožena stranka dolžna tožnika z dnem 20. 6. 2009 do 19. 20. 2009 vrniti na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialno zavarovanje, mu obračunati ter plačati predpisane prispevke za socialno zavarovanje ter odvesti predpisane davščine ter v delovno knjižico vpisati delovno dobo ter mu izplačati vsakokratni mesečni znesek neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu do plačila in ker je odpoved pogodbe tožniku nezakonita, mu priznati denarno odškodnino v višini 18-ih mesečnih bruto plač, ki jih je prejel pri toženi stranki, to je v skupnem znesku 63.540,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 2.933,96 EUR. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno razsojo sodišču prve stopnje. Tožnik se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Pogodbo o zaposlitvi lahko delavcu v imenu delodajalca odpove le zakoniti zastopnik oziroma od njega pisno pooblaščena oseba. Edino pooblastilo, ki je bilo posredovano tožniku, je pooblastilo za prevzem poslovne dokumentacije z dne 20. 5. 2009, ki ga je tožnik prejel po faksu v zapore v ... Tudi tega pooblastila tožnik nikoli ni prejel v izvirniku. Izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo predloženo nobeno pooblastilo tožene stranke, pooblastilo s katerim tožena stranka sedaj izkazuje, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opravil pooblaščenec v mejah pooblastila tožene stranke, je predrugačeno pooblastilo za prevzem poslovne dokumentacije. Tožnik je predlagal, naj se pritegne izvedenec grafolog, česar sodišče ni storilo. Argumenti sodišča, ko zaključuje, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi bilo dano drugo pooblastilo in da ne gre za predrugačitev pooblastila s tem, da je direktorica tožene stranke povedala, da je pooblaščenki podpisala več pooblastil, prvo že v mesecu aprilu 2009, ne držijo. Direktorica tožene stranke je torej vedela že v aprilu 2009 za tožnikovo prestajanje zaporne kazni in njeno trajanje. Direktorica namreč trdi, da je šele konec maja 2009 izvedela, da tožnik prestaja daljšo zaporno kazen. Pritožbi prilaga dokazila, za katera prej ni vedel in jih zato ni mogel predlagati, ne predložiti, ki pa so kot taka v direktnem nasprotju s tem, kar je tožena stranka v pravdi trdila. Iz podatkov ZPIZ-a je razvidno, da ga je tožena stranka odjavila iz delovnega razmerja že s 1. 4. 2009, to dejstvo pa dokazuje, da je tožena stranka že takrat vedela, da je tožnik na prestajanju zaporne kazni in kakšno kazen prestaja. B.B., ki je bil kontaktna oseba med tožnikom in toženo stranko, je izpovedal, da je povedal svojemu direktorju, ki je mož direktorice tožene stranke, da je tožnik v zaporu od 1. 4. 2009. Direktorica tožene stranke je že prej vedela, da je tožnik na prestajanju zaporne kazni, zato je bil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 18. 6. 2009 prekoračen prekluzivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. V zvezi z obstojem pooblastilnega razmerja tožena stranka poudarja, da ne razume, kaj želi s svojimi navedbami tožnik doseči. Glede roka za podajo odpovedi je bistveno vprašanje, kdaj je tožena stranka izvedela, kakšno zaporno kazen prestaja tožnik. Kot je razvidno iz datuma odjave, je bila le-ta opravljena 24. 7. 2009, torej po dnevu, ko je tožena stranka pridobila informacijo o trajanju zaporne kazni. To je izvedela šele na podlagi uradnega dopisa s strani Ministrstva za pravosodje, Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Opozarja na dejstvo, da je tožnik sam navedel, da ni obvestil tožene stranke o prestajanju kazni, ker je menil, da je to njegova osebna zadeva ter da bo lahko istočasno prestajal kazen ter opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker je bil tožnik zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela.

Med strankama je v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sporno, ali je imela pooblaščenka tožene stranke pooblastilo za podajo izredne odpovedi tožniku in ali je tožena stranka pri izdaji odpovedi upoštevala zakonske roke.

Le delodajalec je tisti, ki lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 111. člena ZDR). Kdo lahko nastopa v imenu delodajalca, določa 18. člen ZDR, v katerem je v 1. odstavku izrecno opredeljeno, da v primeru, če je delodajalec pravna oseba, kot to velja za konkretni primer, nastopa v primeru delodajalca njegov zastopnik določen zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pooblaščena oseba. Razen citirane zakonske določbe ZDR ne ureja zastopanja, zato se glede na določbe 1. odstavka 111. člena ZDR o uporabi splošnih pravil civilnega prava za opredelitev zastopnika delodajalca uporabljajo določbe zakona, ki ureja status delodajalca, glede zastopanja in pooblastila pa določbe 69. do 79. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Ob takšni ureditvi zastopanja delodajalca je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi v imenu tožene stranke pravno veljavno podpisala pooblaščenka na podlagi pooblastila danega s strani tožene stranke, kar je v svoji izpovedbi potrdila tudi direktorica tožene stranke M.K.. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izdala nepooblaščena oseba.

Na podlagi 4. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Po 2. odstavku 110. člena ZDR mora izredno odpoved podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je relevantno le, kdaj se je z odpovednim razlogom seznanil delodajalec (2. odstavek 110. člena ZDR v povezavi s 1. odstavkom 18. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožena stranka preko svoje pooblaščenke dne 17. 6. 2009 po soglasju tožnika s strani Ministrstva za pravosodje, obveščena, da tožnik prestaja kazen zapora v dolžini enega leta in dveh mesecev in da je tožnik šel na prestajanje kazni dne 2. 4. 2009. Razlog za izredno odpoved pogodbe delodajalca po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je, da bo delavec zaradi prestajanja kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je torej začel teči od dneva, ko je nastopil zaporno kazen, to je od 2. 4. 2009 dalje. Za potek subjektivnega roka pa je pomembno, da je bila tožena stranka z dopisom Ministrstva za pravosodje, Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij dne 17. 6. 2009 seznanjena s tem, da je tožnik prestaja kazen zapora v dolžini enega leta in dveh mesecev. Glede na navedeno je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika dana v prekluzivnem roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).