Jedro

Za pravilno materialnopravno opredelitev vloge organizatorja potovanja v zvezi z izletom kot posamezno turistično storitvijo v okviru tega potovanja je ključna ugotovitev: 1) kakšna je bila vloga (zlasti njegove aktivnosti) organizatorja potovanja v zvezi s tem izletom in 2) koga je potnik subjektivno dojemal za organizatorja izleta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.578,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 65/100, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pridržalo odločitev o stroških za končno odločbo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo in Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Revizijske razloge bo sodišče povzelo v odgovoru nanje.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožena stranka je turistična agencija, ki je za tožečo stranko organizirala enotedensko potovanje oziroma letovanje v Hurgado v Egipt z odhodom dne 7. 6. 2008. Na tem potovanju se je tožnica dne 11. 6. 2008 udeležila izleta „...“ iz dodatne ponudbe tožene stranke, ki je potekal tako, da so udeležence najprej s terenskim vozilom (jeepom) odpeljali iz hotela do zbirnega mesta v puščavi, od koder bi se nato s štirikolesniki odpeljali naprej po puščavi. Po približno 15 minutni divji in nekontrolirani vožnji s terenskim vozilom je voznik zapeljal preko jame, zaradi česar je tožnico vrglo z zadnjega sedeža. Tožnica je z glavo udarila v strop avtomobila, nato pa priletela nazaj na sedež, od koder jo je odbilo na tla avtomobila. Tožnica je pri tem utrpela močan udarec v glavo in hudo poškodbo hrbtenice (kompresijski zlom korpusa vretenca L1). Tožnica med vožnjo ni bila pripeta z varnostnim pasom, ker so bili le-ti neuporabni. Ker tožnica ni zavrnila vožnje s takšnim vozilom, ji je sodišče pripisalo 35% soprispevek k nastanku škode.

6. Glavna značilnost turističnega aranžmaja je, da je za ustrezno izvedbo aranžmaja kot celote odgovoren organizator tega turističnega aranžmaja (v nadaljevanju organizator potovanja). Ključni in obenem sporni vprašanji v obravnavani zadevi sta zato sledeči: ali je sploh podana pasivna legitimacija tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici oziroma ali je bil sporni izlet „...“ vključen v turistični aranžma in (podredno) ali je tožena stranka pri izbiri izvajalca vožnje z jeepi ravnala kot skrben organizator potovanja v smislu drugega odstavka 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Tožena stranka tudi v reviziji vztraja, da je tekom postopka dokazala, da je bil organizator izleta lokalna agencija A., njegov izvajalec pa B. Pravi, da je sama tožnico zgolj informirala o možnosti izleta in ji pomagala pri prijavi na izlet, predstavnica tožene stranke pa je denar, ki ga je pobrala od potnikov za izlet, v celoti izročila lokalni agenciji. Sporni izlet ni bil predmet Pogodbe o organizaciji potovanja št. 1399 z dne 4. 6. 2008, ki sta jo sklenili pravdni stranki, toženo stranko pa bi bilo moč opredeliti za organizatorja spornega izleta le, če bi bil ta izlet del izpolnitve po pogodbi o organiziranju potovanja in bi se ga zavezala izvesti tožena stranka (sama ali po podizvajalcu) proti plačilu. V obravnavanem primeru pa pogodba spornega izleta ni zajemala niti ga tožeča stranka ni naročila in plačala na podlagi te pogodbe. Tožnica je pogodbo o organizaciji izleta sklenila neposredno z lokalno agencijo, tožena stranka pa se v razmerju do tožnice ni z ničemer zavezala k izvedbi sporne storitve. Tožena stranka meni, da se jo z nalaganjem odgovornosti za ravnanje drugega v zvezi s storitvami, glede katerih sama ni organizator ali soorganizator, temveč se za storitve odločajo potniki sami in sami, resda ob pomoči tožene stranke, vstopajo v pogodbena razmerja z lokalnimi izvajalci turističnih storitev, spravlja v nesorazmerno težak položaj. Ker sta sodišči toženo stranko napačno in neutemeljeno šteli za organizatorja izleta, sta zmotno uporabili materialno pravo.

8. V zvezi z odgovorom na prvo sporno vprašanje, torej ali sta sodišči prve in druge stopnje toženo stranko materialnopravno pravilno opredelili za organizatorja izleta, revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je za pravilno rešitev tega vprašanja ključna ugotovitev, 1) kakšna je bila vloga (zlasti njegove aktivnosti) organizatorja potovanja v zvezi s tem izletom in 2) koga je potnik subjektivno dojemal za organizatorja izleta. Na primer, če je posamezni izlet objavljen na oglasnih deskah organizatorja potovanja v hotelu ali v njegovih katalogih in reklamnih letakih ali ponujen s strani njegovega turističnega vodnika na kraju samem ter temu tudi plačan, lahko potnik predpostavlja, da je organizator potovanja tudi organizator izleta, ki ga oglašuje oziroma ponuja ter da je ta izlet del ponudbe in vključen v celovit turistični aranžma. S tega vidika je tudi pomembno, ali je bil izlet ponujen ali rezerviran že doma (torej vnaprej) ali šele na kraju potovanja. Odgovornost organizatorja potovanja pa na primer ne bo podana v primeru, ko bo potnik potovalno storitev rezerviral in plačal neodvisno, povsem v lastni režiji, pogosto tudi ob drugem času, pri lokalni turistični agenciji, tudi če te storitve zadevajo isto potovanje ali počitnice, kakor tudi ne v primeru, ko bo organizator potovanja potnike zgolj na splošno informiral o nadaljnjih potovalnih storitvah ali o posamezni lokalni turistični agenciji, ki neodvisno od katerekoli rezervacije ponuja posamezne turistične storitve. Za opredelitev vloge organizatorja pa ni pomembno, kako organizator sam opisuje svojo pravno naravo poslovne dejavnosti v zvezi s posamezno turistično storitvijo, temveč je važna dejanska pravna narava njegove dejavnosti.

9. V obravnavanem primeru iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da tožena stranka potnikov ni zgolj informirala o možnosti izleta, kot skuša to ponovno prikazati v reviziji, temveč je pri njegovi izvedbi aktivno sodelovala, saj je izbrala tretjo osebo za izvedbo tega izleta, izlet vnaprej ponudila v pozdravnem pismu pred začetkom potovanja kot del njene ponudbe, za potnike uredila vse potrebno v zvezi z izletom in tudi pobrala plačila za račun te tretje osebe. S tem je tožena stranka objektivno navzven dajala vtis, da gre pri spornem izletu za del njene ponudbe v okviru turističnega aranžmaja potovanja v Egipt. Ravno tako je sodišče ugotovilo, da ga je tudi tožeča stranka sama subjektivno tako dojemala. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno presodili, da se izlet v obravnavanem primeru šteje za turistično storitev kot del turističnega aranžmaja počitnic v Egiptu in da je zato tožena stranka kot organizator potovanja odgovorna tudi za ustrezno izvedbo te turistične storitve. V takšnem primeru se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti z morebitnimi pogodbenimi določili o izključitvi in omejitvi njene odgovornosti za škodo, ki nastane potniku ob izvršitvi izleta, na podlagi prvega odstavka 894. člena OZ ne more razbremeniti, kot sta to toženki pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje. Dejstvo, da se je tožnica poškodovala na vožnji z jeepom od hotela do zbirnega mesta, kjer bi se pričela vožnja s štirikolesniki po puščavi, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more imeti bistvenega pomena in pri tem pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da se ta vožnja z jeepom šteje za sestavni del izleta.

10. V zvezi z drugim spornim vprašanjem, ali se je tožena stranka uspela razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo, je sodišče prve stopnje presodilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je pri izbiri izvajalca izleta ravnala kot skrben organizator potovanja v smislu drugega odstavka 892. člena OZ, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Pogodba o organiziranju potovanja je v našem domačem pravu urejena v določbah OZ ter z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki je v razmerju do OZ specialne narave. Na ravni Evropske unije pa to materijo ureja Direktiva Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (v nadaljevanju Direktiva). Glede na to, da je tožnica v obravnavani zadevi nastopala kot potrošnica, je kot pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke kot organizatorja potovanja potrebno uporabiti tudi določbe ZVPot. Prvi odstavek 57.g člena ZVPot glede odškodninske odgovornosti organizatorja potovanja zgolj na splošno določa, da organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo povzroči potrošniku zaradi delne ali popolne neizpolnitve pogodbe v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo obligacijska razmerja, razen če ni s tem zakonom določeno drugače. Poleg splošnega načela o odgovornosti organizatorja za organizacijo turističnega aranžmaja, določenega v 890. členu OZ, so pomembna še druga pravila za posebne primere odgovornosti, ki jih ureja OZ, med katere sodi tudi določilo 892. člena OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost organizatorja potovanja v primerih, ko so razlogi za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja na strani tretje osebe, ki so ji bile naročene storitve zaupane. Drugi odstavek navedenega člena, na katerega sta svojo odločitev oprli tudi sodišči prve in druge stopnje, določa odgovornost organizatorja potovanja, ki je posamezne storitve zaupal tretjim osebam, le za skrbnost pri izbiri (culpa in eligendo) in gre torej za njegovo krivdno odgovornost. Odgovarja namreč le, če ne dokaže, da je pri izbiri oseb ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Direktiva pa razbremenitve odgovornosti iz tega razloga ne omogoča in določa strožjo odgovornost organizatorja potovanja(1). Revizijsko sodišče je zato že zavzelo stališče, da je potrebno določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot razlagati in uporabiti skladno z Direktivo in sicer tako, da izvzema napotitev na pravila OZ, kolikor zadeva uporabo ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 892. člena OZ v korist organizatorja potovanja, s čimer se v razmerju do potrošnika zagotavlja odgovornost organizatorja potovanja za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja, neoziraje se na to, ali je pri izbiri osebe, ki ji je izvajanje storitev zaupal in je povzročila nastanek škode, ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo(2). Torej tudi če bi tožena stranka uspela dokazati, da je pri izbiri izvajalca izleta ravnala z dolžno profesionalno skrbnostjo, se svoje odgovornosti (še) ne bi uspela razbremeniti. Iz tega razloga se vse revizijske navedbe v smeri, da je zmoten zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožena stranka pri izbiri izvajalca izleta ni bila dovolj skrbna, izkažejo za nerelevantne.

11. Izpodbijanje zaključka o tožničinem 35 % prispevku k nastali škodi od revizijskega sodišča terja preizkus pravilne uporabe določbe 244. člena OZ, ki določa, da če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša. Morebitni soprispevek se pri odmeri odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo posledično upošteva skladno z določbama prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ. Izhodišče pravil o soprispevku je stališče, da mora vsakdo v prvi vrsti tudi sam skrbeti za lastno varnost. Zato povzročitelju škode ni mogoče naprtiti odškodnine za škodo, ki je posledica oškodovančeve opustitve ukrepov za lastno varnost in mora to škodo oškodovanec trpeti sam. Ravnanje oškodovanca ovrednotimo kot prispevek v smislu navedene določbe takrat, ko ima znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Glede na zgoraj povzete relevantne dejanske ugotovitve je v konkretnem primeru tožnica nedvomno ravnala tvegano, ko se je odločila za vožnjo z vozilom, ki ni imelo ustreznih varnostnih pasov, kljub temu, da je vedela, da so tamkajšnje ceste slabe, vozniki pa izredno hitri ter da gre za adrenalinski izlet. Vendar je kljub temu k nastanku škodnega dogodka odločilno prispeval voznik jeepa zaradi svoje neprimerne vožnje in dejstvo, da vozilo ni imelo ustreznih varnostnih pasov, torej odločilni vzrok za nastanek škodnega dogodka izvira iz sfere tožene stranke. Zato je odločitev sodišča druge stopnje, da tožnici ni mogoče pripisati več kot 35 % soodgovornosti za nastalo škodo, materialnopravno pravilna.

12. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te sodbe. Tožnici pa mora povrniti stroške njenega odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče ji je glede na revizijsko sporno vrednost predmeta priznalo 1.578,68 EUR (tožnici pripada nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 3300; 1.274,00 EUR in ne priglašenih 1.574,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Revizijsko sodišče tožnici ni priznalo priglašenega pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje (tar. št. 6000) v znesku 15 EUR. Po tar. št. 6000 ZOdvT se tovrsten strošek ne priznava v pavšalnem znesku, temveč glede na dejansko število fotokopij, poslanih faksov oziroma izročenih datotek in sicer 0,15 EUR za prvih 50 strani in 0,10 EUR za vsako nadaljnjo stran. Ker tožnica tega stroška ni določno opredelila, saj ni navedla števila kopij oziroma datotek niti ga ni izkazala, do njegove povrnitve ni upravičena. Toženka je dolžna plačati vse odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če toženka v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžna tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): V primeru škode, ki bi nastala potrošniku zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe, se organizator potovanja in/ali turistični agent ekskulpira svoje odgovornosti samo, če neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe ni mogoče pripisati nobenemu od njiju niti kateremu drugemu izvajalcu storitev, ker: je napake, ki nastanejo pri izpolnjevanju pogodbe, mogoče pripisati potrošniku; je takšne napake mogoče pripisati tretji stranki, ki ni povezana z zagotavljanjem pogodbenih storitev in so nepredvidljive ter se jim ni mogoče izogniti; so neuspehi posledica višje sile, opredeljene v členu 4(6), drugi pododstavek (ii), ali zaradi dogodka, ki ga organizator potovanja in/ali turistični agent ali izvajalec storitev kljub skrbnemu ravnanju niso mogli predvideti ali preprečiti (drugi odstavek 5. člena Direktive).

Op. št. (2): Sodba VSRS II Ips 228/2013 z dne 30. 7. 2015.