Jedro

Ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki z domicilom v Republiki Sloveniji, obravnavano škodno razmerje nima tesnejše zveze z nekim drugim pravom od slovenskega. Tožeča stranka pa si je slovensko pravo utemeljeno izbrala kot zanjo ugodnejše pravo, saj je posledica (škoda iz obravnavanega škodnega dogodka) kot prebivalki Republike Slovenije nastala v Sloveniji, toženi stranki pa je bil kraj posledice znan, saj ji je bilo nedvomno znano, da ima tožnica bivališče v Republiki Sloveniji.

Zdravstvena ustanova, kjer je bila postavljena napačna diagnoza, ni nekdo tretji, ampak lečeča ustanova in morebitne njene napake pri zdravljenju ne morejo biti v škodo tožnice kot osebe na zdravljenju v smeri pretrganja vzročne zveze in s tem zgodnejšega nastopa roka, od katerega prične teči zastaranje odškodninske terjatve. Relevantno je, kdaj so bile posledice poškodbe znane subjektivno tožnici in iz takšnega stališča je pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 65/100 in da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo.

2. Zoper vmesno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev, v kolikor tožbenemu zahtevku po temelju ni ugodeno. Pritožuje se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v celoti. Navaja, da se od udeležencev takšnih izletov, kot je bil tu obravnavani, ne more in ne da zahtevati, da bodo vedeli, da lahko že pri sami vožnji z jeepi, ki po naravi stvari ni adrenalinska, od hotela do zbirališča za začetek izleta s štirikolesniki pride do hudih poškodb. Tako tudi tožnica ni mogla vedeti, da bo izlet adrenalinski, in to tudi ni splošno znano in ni bilo nobenih opozoril v tej smeri. Sodišče ne loči vožnje s terenskimi vozili od vožnje s štirikolesniki, kar oboje sodi v sklop izleta „J. S.“.V obravnavanem primeru je prišlo do poškodbe pri vožnji s terenskim vozilom, ki po mnenju tožeče stranke sama po sebi ni nevarna. Tožena stranka bi morala udeležence izleta opozoriti, da bo vožnja z jeepi, s katerimi so se peljali do zbirnega mesta, potekala po brezpotju ter z veliko hitrostjo in jih opozoriti na to, da bo vožnja nevarnejša, kot pa se to za takšno vrsto vožnje običajno pričakuje. Tožena stranka tega ni storila, zaradi opustitve takšne dolžne skrbnosti pa soprispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka ne obstaja. Tožeča stranka na nastanek škodnega dogodka ni mogla vplivati, zaradi česar ni mogoče govoriti o njenem soprispevku k nastanku škode. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo o sodni praksi – sodbi Višje sodišča v Celju Cp 557/2013. V navedeni zadevi je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, pri čemer je Višje sodišče v Celju po dejanski in pravni plati presojalo zelo podobno situacijo, kot je predmetna zadeva, in se postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka glede na to, da je imela na terenu svoje predstavnike, s hitrim vizualnim pregledom vozila preveriti, ali imajo jeepi v zadnjem delu vozila varnostne pasove in držala za roke, kar pa v predmetni zadevi, enako kot v citirani sodbi, ni bilo storjeno. Kot je navedla tožeča stranka, so bile klopi v vozilu, s katerim je bila opravljena vožnja, razrahljane, vozilo pa ni bilo opremljeno z varnostnimi pasovi oziroma so bili ti zavozlani, tako da jih ni bilo mogoče uporabiti. Prav tako v vozilu ni bilo nameščenih nobenih varnostnih držal, ki bi jih potnik lahko držal med vožnjo.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del vmesne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju ni utemeljen, vse s stroškovnimi posledicami, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče moralo pri odločanju o tožbenem zahtevku uporabiti egiptovsko, ne slovensko pravo, ker je škoda nastala v Egiptu in je tudi pogodba o izletu, na katerem je škoda nastala, bila sklenjena v Egiptu. Uporaba egiptovskega prava tako temelji na določbah Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja pri zastaranju tožbenega zahtevka, ker je bilo zdravljenje zaključeno novembra 2008, ko je bilo zaključeno zdravljenje v U., zaključen je bil bolniški stalež in tožnica je pričela delati s polovičnim delavnikom. Takrat je tožeča stranka subjektivno nedvomno vedela za obseg škode. Operativno zdravljenje v novembru leta 2009 ni nadaljevanje prvotnega zdravljenja v zvezi s škodnim dogodkom z dne 11. 6. 2008. Če bi bila tožnica operirana takoj po nezgodi, ne pa, da je to operacijo odklonila, bi bilo njeno zdravljenje očitno krajše in ne bi bilo potrebe po operaciji novembra leta 2009. O tem, da je zdravljenje v novembru 2009 in nadalje povzročila izključno tožnica s svojo predhodno odklonitvijo operacije, v izpodbijani sodbi ni razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Enako v izpodbijani sodbi ni potrebnih razlogov o tem, da so v U. postavili napačno diagnozo in tožnico napačno zdravili, kar je tudi lahko imelo za posledico operacijo v novembru 2009 in nadaljnje zdravljenje. Ob pravilni diagnozi in pravilnem zdravljenju v U. to nadaljnje zdravljenje ne bi bilo potrebno. Torej ni vzročne zveze med zdravljenjem po novembru 2008, ker je do tega zdravljenja prišlo po krivdi tožeče stranke oziroma tretjega. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri ni angažiralo predlaganega izvedenca medicinske stroke, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka tudi sicer ni soodgovorna za v tej pravdi vtoževano škodo. Do škode je namreč prišlo med prevozom s terenskim vozilom od hotela do zbirnega mesta, kjer naj bi se izlet s štirikolesniki šele pričel. Fakultativni izlet je namreč pomenil vožnjo s štirikolesniki po puščavi in z obiskom beduinov. Do poškodbe tožnice torej ni prišlo med samim izletom, kar je bilo med pravdo ugovarjano, to ni bilo prerekano, torej je bilo priznano. V tej smeri izpodbijana sodba nima razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgrešena je ugotovitev sodišča, da so bili varnostni pasovi v terenskem vozilu neuporabni in da se tožnica zato ni pripela. Tožnica namreč ne izpove, da bi bili pasovi neuporabni, ampak, da jih sploh ni videla in se zato tudi ni skušala pripeti. Tožena stranka je v postopku dokazala nasprotno, torej da pasovi v avtomobilu so bili in da so bili uporabni. Tožena stranka pri tem izletu ni nastopala v smislu drugega odstavka 892. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj ni bila organizator tega izleta in ta izlet ni bil predmet pogodbe št. 1399 z dne 4. 6. 2008 med pravdnima strankama. Fakultativnega izleta namreč pogodba ni zajemala, niti ga tožeča stranka ni naročila, niti plačala na podlagi citirane pogodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo dokaze v zvezi s predmetnim izletom, saj so bili potniki izrecno opozorjeni od predstavnice tožeče stranke v ... B. M. o udeležbi na lastno odgovornost. Tudi iz Splošnih pogojev jasno izhaja, da tožena stranka ni organizator, niti posrednik v zvezi s storitvami, ki se dodatno opravijo na destinaciji, temveč je le informator. Tudi sicer je bila tožena stranka pri izbiri izvajalca fakultativnega izleta dovolj skrbna. P. je znana ter renomirana agencija v Egiptu, kar je v svojem mnenju ugotovil tudi izvedenec za področje turizma. Tožena stranka že vrsto let svoje potnike informira o tu obravnavanem izletu, ki ga organizira prej citirana agencija sama ali po svojem podizvajalcu H. Čeprav se je doslej tega izleta udeležilo že veliko število gostov, reklamacij ali škodnih dogodkov nikoli ni bilo. Zato tožena stranka ni bila dolžna še posebej preverjati podizvajalca H. Dolžnost tožene stranke je bila občasno preveriti izvajalca izleta, nikakor pa ne pred vsakim posameznim izletom. To svojo dolžnost je tožena stranka izvrševala, saj so se njeni predstavniki izletov občasno udeleževali tudi sami. Pri tem tožena stranka nikoli ni opazila, da bi bila vozila neustrezna ali nevarna ali da ne bi imela vgrajenih varnostnih pasov, niti da vozniki ne bi bili ustrezno usposobljeni. Od toženke tudi ni mogoče pričakovati, da bi ugotavljala izpravnost varnostnih pasov pred vsakim posameznim izletom in od nje tudi ni pričakovati preverjanja usposobljenosti voznikov. Pritožba graja tudi odločitev o višini soprispevka tožeče stranke k škodnemu dogodku, saj je tožnica vedela, da lahko zaradi neuporabe pasu glede na način vožnje v Egiptu, ki ji je bil pred škodnim dogodkom poznan, pride do poškodbe, vendar vožnje ni odklonila, niti se z varnostnim pasom ni skušala pripeti. Ob takih okoliščinah bi ob pravilni uporabi materialnega prava znašal soprispevek tožnice vsaj 75%.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača njene pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje, v kolikor jo sama ne izpodbija s pritožbo, in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Ko pritožba tožene stranke ob pravilni uporabi ZMZPP zatrjuje uporabo egiptovskega prava pri odločitvi o tožbenem zahtevku v tej pravdi, svoj predlog argumentira s krajem škodnega dogodka in krajem sklenitve pogodbe o izletu „J. S.“, kar vse je bilo v E., ne pove določbe ZMZPP, na podlagi katere bi bilo potrebno uporabiti egiptovsko pravo. Takšne določbe o izključni uporabi tujega prava ne pozna niti pritožbeno sodišče, niti ni bila znana, glede na njegove razloge v izpodbijani vmesni sodbi, sodišču prve stopnje. Torej je sodišče prve stopnje v 6. točki izpodbijane vmesne sodbe pravilno pojasnilo, zakaj ni podlage za uporabo egiptovskega prava. V odgovor pritožbi naj pritožbeno sodišče opozori še na določbo 30. člena ZMZPP, po kateri se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo, kjer je bilo dejanje storjeno, če pa je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti (prvi odstavek); če pravo, določeno po prvem odstavku, nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se uporabi to pravo (drugi odstavek). Očitno je, da ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki z domicilom v Republiki Sloveniji, tu obravnavano škodno razmerje nima tesnejše zveze z nekim drugim pravom od slovenskega. Tožeča stranka pa si je slovensko pravo utemeljeno izbrala kot zanjo ugodnejše pravo, saj je posledica (škoda iz obravnavanega škodnega dogodka) kot prebivalki Republike Slovenije nastala v Sloveniji, toženi stranki pa je bil kraj posledice znan, saj ji je bilo nedvomno znano, da ima tožnica bivališče v Republiki Sloveniji.

8. Da v tej pravdi vtoževana terjatev ni zastarala in da ugovor tožene stranke v tej smeri ni utemeljen, je sodišče prve stopnje z obširnimi, prepričljivimi in na dokazih temelječimi razlogi pojasnilo v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. V dopolnitev teh razlogov je v odgovor pritožbi pojasniti, da se je sodišče prve stopnje v tem delu opredelilo do vseh pravnorelevantnih navedb strank in torej ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ko je namreč tožnica odklonila operacijo v Egiptu in je zahtevala zdravljenje (vključno z eventuelno operacijo) v Sloveniji, s tem na potek zdravljenja ni vplivala, saj je nedvomno bila takoj prepeljana iz Egipta v Slovenijo in se je torej dejansko zdravljenje njene poškodbe pričelo šele v U. Če pa je zdravljenje v U. potekalo ob napačni diagnozi in je to terjalo nadaljevanje zdravljenja z operativnim posegom v novembru leta 2009, na to tožnica ni imela vpliva, saj diagnoze ni postavila sama, ampak lečeča zdravstvena ustanova. Prav tako z zaključkom zdravljenja v U. v novembru leta 2008 zdravljenje še ni bilo zaključeno, torej vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni bila prekinjena, vsekakor pa tožnici v novembru leta 2008 še niso bile znane vse škodne posledice njene poškodbe v smislu poteka zdravljenja in nevšečnosti v zvezi z njim, kar vse je prepričljivo utemeljilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi. U., kjer je bila postavljena napačna diagnoza, ni nekdo tretji, kot smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, ampak lečeča ustanova in morebitne njene napake pri zdravljenju ne morejo biti v škodo tožnice kot osebe na zdravljenju v smeri pretrganja vzročne zveze in s tem zgodnejšega nastopa roka, od katerega prične teči zastaranje odškodninske terjatve. Relevantno je, kdaj so bile posledice poškodbe znane subjektivno tožnici in iz takšnega stališča je pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje.

9. Da je do nezgode prišlo med vožnjo z jeepom na relaciji od hotela do prestopa k vožnji s štirikolesniki, je nesporno in sodišče prve stopnje se res ni izrecno opredelilo, da je to sestavni del celotnega izleta „J. S.“ in ne le transfer iz hotela do pričetka izleta, kar je vožnja s štirikolesniki. Vendar iz vsebine celotne obrazložitve v izpodbijani vmesni sodbi, ko sodišče prve stopnje podaja razloge v zvezi z izletom „J. S.“, nedvoumno izhaja, da je vožnja z jeepom iz hotela do štirikolesnikov sestavni del izleta in je torej s tem odgovorjeno tudi na ugovor, da naj to ne bi bil del izleta. Sledi, da pritožbeni trditvi o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni slediti niti v tem delu. V odgovor pritožbi še, da je ugovor v tem delu tudi sicer nesmiseln in samemu sebi v namen. Sam izlet se je namreč imenoval „J. S.“, torej že iz njegovega imena izhaja vožnja z jeepom po brezpotjih po puščavi in ni razumske utemeljitve, zakaj bi izlet predstavljal le vožnjo s štirikolesniki, če pa je že v naslovu izleta izrecno navedena vožnja z jeepi.

10. Tožnica, zaslišana kot pravdna stranka, res izpove, kot opozarja pritožba, da varnostnih pasov niti ni videla (glej 17. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 29. 8. 2013), vendar pritožba očitno (vede ali nevede) spregleda, da je tožnica pred tem izrecno tudi izpovedala, da so bili kot neki pasovi, zvezani skupaj, nekje pretrgani, bili so kot neka kita, kar skupaj so bili zvezani (pri tem pokaže, da so pasovi viseli z višine) kot eni trakovi (glej 3. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 29. 8. 2013). Torej se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na del izpovedbe tožnice, ko varnostne pasove potrdi in opiše, zlasti ker svojo dokazno oceno v tem delu, kateri argumentaciji pritožbeno sodišče brez pomislekov sledi, opre tudi na prepričljive izpovedbe prič B. J. (mož tožnice) ter V. in S. O. (oba udeleženca istega izleta), vse razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Da je toženo stranko obravnavati kot organizatorja izleta, iz katerega izvira tu obravnavani škodni dogodek, v smislu drugega odstavka 892. člena OZ, je sodišče prve stopnje obširno, prepričljivo in logično pojasnilo z razlogi v 17., 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe in pritožbenemu sodišču v odgovor pritožbi v tem delu ni potrebno ničesar dodajati. Ponovno naj opozori le na določbo prvega odstavka 894. člena OZ, po kateri so določila pogodbe o organiziranju potovanja, s katerimi bi bila odgovornost organizatorja izključena ali zmanjšana, nična, posledično čemur se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na izključitev ali omejitev njene odgovornosti (v splošnih pogojih, katalogih, po njenem predstavniku ali kakorkoli drugače) v zvezi s fakultativnimi izleti, kot je bil tu obravnavani.

12. Po izrecni določbi drugega odstavka 892. člena OZ odgovarja organizator potovanja (izleta) tudi za škodo, ki je potniku nastala ob izvršitvi potovanja, ko je izvršitev zaupal tretjim osebam, razen če dokaže, da je pri izbiri osebe, ki je storitev opravila, ravnal kot skrben organizator potovanja. Da se prej določena skrbnost izbire razteza tudi na podizvajalca, na katerega je tretji prenesel izvedbo potovanja, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 21. točki izpodbijane vmesne sodbe. Tožena stranka ni dokazala, da bi pri izbiri podizvajalca izleta H. ravnala kot skrben organizator potovanja, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo z razlogi, podanimi v 21., 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijane vmesene sodbe in pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene prvega sodišča niti v tem delu. Vse pritožbene navedbe o solidnosti in neoporečnosti tretjega – glavnega izvajalca izleta P. so torej brezpredmetne, kar enako velja za navedbe o doslej brezhibno, brez reklamacij izvedenih izletih, ker je za odločitev o zahtevku v tej pravdi relevanten izlet, iz katerega izvira tu obravnavani škodni dogodek.

13. Pritožbeno sodišče sprejema za pravilno tudi odločitev, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, podanih v 27. točki izpodbijane vmesne sodbe, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem ob škodnem dogodku doprinesla k nastanku in višini škode v deležu 35 %. Da gre pri safari izletu za splošno znano adrenalinsko vožnjo, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zlasti pa je bilo tožnici po njeni lastni izpovedbi znano, da so ceste v Egiptu slabe, vozniki pa vozijo hitro, kar še toliko bolj pogojuje uporabo varnostnih pasov za varno vožnjo. Kljub tožničinemu pristanku za vožnjo brez pripetja z varnostnim pasom je stopnja odgovornosti tožene stranke za škodne posledice ustrezno višja, vse ob upoštevanju ugotovljenih opustitev potrebnih ukrepov kot organizatorja izleta, katerega izvedbo prepusti tretjemu. Sodišču prve stopnje se pri določanju sokrivde ni bilo potrebno opredeljevati o sodbi Višjega sodišča v Celju Cp 557/2013, ker pri odločanju o pritožbi v tej isti zadevi vprašanje doprinosa oškodovanca k višini škode ni bilo izpostavljeno in obravnavano.

14. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.