Jedro

Z izplačilom 11.000.000,00 SIT je tožena stranka pristala, da tožnici takoj izplača reparacijo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožnica je navedeni znesek prejela in se odpovedala pravici do vrnitve na delo k toženi stranki. Ker je šlo za dopustno razpolaganje strank glede plačila neto prejemkov iz delovnega razmerja, tožnica ni upravičena do vtoževanega zneska, ki predstavlja razliko med izplačanim zneskom in popolno reparacijo, do katere bi bila upravičena, če ne bi pristala na izvensodno poravnavo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. a) Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati neto znesek 24.514,52 EUR (5.874.659,00 SIT), v roku 8 dni, pod izvršbo.“, s e z a v r n e. b) Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko na neto znesek plač v višini 24.254,72 EUR (5.812.402,00 SIT) plačati prispevke, v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Stranki sami krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 407,79 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje, do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnici neto znesek 24.514,52 EUR (5.874.659,00 SIT) in ji na neto znesek plač v višini 24.254,72 EUR (5.812.402,00 SIT) plačati prispevke, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Višji in drugačen tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo (2. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 3.277,26 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo, svoje stroške postopka pa nosi sama (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je o predmetnem zahtevku sodišče že odločilo s sodbo opr. št. III Pd 1334/2003 z dne 26.10.2005, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 1565/2005 z dne 29.9.2006 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz sklepa pritožbenega sodišča izhaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, s kakšnim namenom je tožena stranka izplačala tožeči stranki 11.000.000,00 SIT, oziroma ali navedeni znesek predstavlja odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, reparacijo ali pa je bil tožeči stranki izplačan na kakšni drugi pravni podlagi ter pojasnilo, da naj sodišče prve stopnje v novem sojenju ob ugotovitvi, da je v 11.000.000,00 SIT že vključena reparacija, višino in datum izplačila upošteva pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V novem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo iz razloga, ker je ugotovilo, da 11.000.000,00 SIT predstavlja odškodnino, do katere je tožnica upravičena zaradi prikrajšanja pri prejemkih, ki bi jih prejela, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo in pri vpisu delovne dobe v delovno knjižico, skratka pri vseh pravicah, ki bi tožnici iz naslova delovnega razmerja pripadale. Takšen zaključek je materialno pravno napačen, sodba pa je v tem delu sama s seboj v nasprotju. Sodišče namreč pravilno povzema potek sklepanja izvensodne poravnave med pravdnima strankama: tožena stranka je tožeči stranki ponudila 10.000.000,00 SIT in sprejem nazaj na delo ali pa 11.000.000,00 SIT, pod pogojem, da je ne sprejme nazaj na delo, na ta dopis je tožeča stranka odgovorila z dopisom z dne 22.9.2003, v katerem je toženi stranki sporočila, da se je odločila za izplačilo 11.000.000,00 SIT in odpoved službi. Tožeča stranka je torej predlagala izvensodno poravnavo z izplačilom 11.000.000,00 SIT in odpovedi službi. Upoštevaje stališče prvostopnega sodišča pa pridemo do zaključka, da med pravdnima strankama poravnava sploh ni bila sklenjena, saj je tožena stranka sedaj dolžna plačati celoten znesek, kot da poravnave sploh ne bi bilo. Poleg tega sodišče izrecno zapiše, da ne verjame izpovedbi tožnice, da je nakazani znesek 11.000.000,00 SIT štelo kot odškodnino, da se ne vrne nazaj na delo, ker je takšen znesek odškodnine občutno previsok. Če torej 11.000.000,00 SIT ne predstavlja odškodnine zaradi odpovedi reintegracijskemu zahtevku, lahko ta znesek predstavlja zgolj kombinacijo neizplačanih plač in odpovedi reintegracijskemu zahtevku. Opozarja, da je smisel poravnave ureditev vseh odprtih vprašanj med strankama. Sodišče navaja, da iz listin ne izhaja, da se je tožeča stranka s plačilom 11.000.000,00 SIT odpovedala vsem drugim terjatvam, razen tistih iz naslova vrnitve na delo. Kljub taki navedbi pa sodišče nikjer ne opredeli višine odškodnine, ki naj bi jo tožeča stranka prejela zgolj iz naslova odpovedi reintegracije. Sodišče v bistvu pravi, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena poravnava, saj je tožena stranka tožeči stranki sedaj dolžna plačati enako, kot če do dogovora o izplačilu 11.000.000,00 SIT sploh ne bi nikoli prišlo. Zato tožena stranka ponovno opozarja na definicijo poravnave, kot jo podaja 1050. člen Obligacijskega zakona. Gre za odpravljanje spora oziroma negotovosti glede kakšnega pravnega razmerja, pomeni vzajemno popuščanje, željo prekiniti spor oz. odpraviti negotovosti in določitvi vzajemne pravice in obveznosti. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili glede plačila 11.000.000,00 SIT in odpovedi vrnitvi na delo. Povzelo je korespondenco med strankama, iz katere nedvomno izhaja, da se je poravnava nanašala na plačilo neto zneskov plač, do katerih bi bila tožnica upravičena, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo in na odpoved tožnice glede vrnitve na delo. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila poravnava sklenjena, je mogoče šteti, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 1050. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št.83/2001, s spremembami; v nadaljevanju: OZ), ki določa, da osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Z izplačilom 11.000.000,00 SIT je torej tožena stranka pristala na to, da tožnici takoj izplača reparacijo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožnica pa je navedeni znesek tudi takoj prejela ter se odpovedala pravici do vrnitve na delo k toženi stranki. Ker je šlo za dopustno razpolaganje pravdnih strank glede plačila neto prejemkov iz delovnega razmerja, tožnica ni upravičena do vtoževanega neto zneska 24.514,52 EUR (5.874.659,00 SIT), ki predstavlja razliko med že izplačanim zneskom 11.000.000,00 SIT in popolno reparacijo, do katere bi bila tožnica upravičena, če ne bi pristala na izvensodno poravnavo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju sicer upoštevalo navodila pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 1565/2005 z dne 29.9.2005, da naj ugotovi, na kaj se je plačilo zneska 11.000.000,00 SIT nanašalo, in ugotovilo, da se tožnica s sklenjeno izvensodno poravnavo ni odpovedala ostalim pravicam iz delovnega razmerja (plačilu prispevkov, vpisu delovne dobe v delovno knjižico). Vendar je glede na ugotovitev, da je bila sklenjena izvensodna poravnava, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi Višje sodišče v Ljubljani v izvršilni zadevi opr. št. III Cp 843/2005 z dne 23.3.2005 (priloga A4), zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da je tožnica upravičena do plačila razlike neto plače oziroma ostalih neto prejemkov (regresa za redni letni dopust) iz delovnega razmerja. V tem primeru bi bila ugotovitev o sklenjeni izvenosodni poravnavi nelogična, saj sodišče prve stopnje samo zaključi, da se znesek 11.000.000,00 SIT ni mogel nanašati zgolj na odpoved pravici do vrnitve na delo. Zaradi navedenega je bilo potrebno v tem obsegu pritožbi tožene stranke ugoditi in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP delno spremeniti izpodbijano sodbo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo neto zneska 24.514,52 EUR (5.874,659,00 SIT).

V zvezi s tožbenim zahtevkom na plačilo prispevkov iz delovnega razmerja za sporno obdobje, torej za čas od 15.2.1993, ko je bila tožnica kot trajno presežni delavec na čakanju, do 31.10.2003, ki je bil v pogajanjih določen kot skrajni rok za izplačilo zneska 11.000.000,00 SIT (znesek je bil po podatkih v spisu nakazan tožnici 29.10.2003 - prilogi A2 in B5; pregled prometa na računu tožnice oziroma tožene stranke), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se sklenjena poravnava nanje ni nanašala ter da prispevki za tožnico še niso bili plačani. Ker po Zakonu o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, s spremembami; v nadaljevanju: ZPSV) delodajalci plačujejo prispevke za socialno varnost od bruto plač in od bruto nadomestil plač za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, ki bremenijo delodajalce, ter gre pri plačilu prispevkov za zakonsko obveznost, ki se ji stranke ne morejo odpovedati, je tožnica upravičena do obračuna in plačila prispevkov.

Pri tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da iz izvedenskega mnenja imenovanega sodnega izvedenca S.L. (list. št. 104 - 116) izhaja, da bi morali biti za tožnico obračunani prispevki od skupnega zneska 38.734,27 EUR (9.282,282 SIT). Ta znesek kljub dejstvu, da je bila tožnica od 15.2.1993 do 23.9.1993 razporejena na čakanje in prejemala 70% nadomestilo plače, od 23.9.1993 do 22.9.1994 pa prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti na Republiškem zavodu za zaposlovanje, pri čemer so ji bili prispevki za prve tri mesece obračunani od bruto zneska 35.373,10 SIT in naslednjih 9 mesecev od zneska 30.319,80 SIT, nesporno bistveno presega znesek 24.254,72 EUR (5.812.402,00 SIT), kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato pritožba tožene stranke glede odločitve o dolžnosti plačila prispevkov ni bila utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa sodišče druge stopnje v skladu s 359. členom ZPP ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti izpodbijane sodbe tako, da bi toženo stranko zavezalo k obračunu in plačilu prispevkov od višjega zneska, in sicer od 38.734,27 EUR (9.282,282 SIT), kot je to ugotovil sodni izvedenec. Tožnica se namreč zoper zavrnilni del sodbe (2. točko izreka), torej tudi zoper odločitev o višjem tožbenem zahtevku iz naslova plačila prispevkov, ni pritožila, zato pritožbeno sodišče v navedeno odločitev ni smelo poseči. Pritožbeno sodišče je zneske, ki se glasijo na tolar, po uradni dolžnosti preračunalo na zneske, ki se glasijo na euro, na podlagi določbe 4. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS št. 114/2006) in ob upoštevanju uredbe Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11.7.2006 s spremembo uredbe (ES) št. 1866/98 o menjalnih razmerjih med euro in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (UL L št. 195 z dne 15.7.2006, str. 1). Po citirani uredbi znaša menjalno razmerje za 1 euro 239,640 tolarjev.

Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje je mogoče šteti, da je tožničin uspeh 50%. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje njen uspeh na 50%, ji je dolžna tožeča stranka v skladu s 2. odst. 165. člena ZPP povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče glede na navedeni uspeh s pritožbo in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (600 točk) po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003) odmerilo v znesku 407,79 EUR.

Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato glede na 155. člen ZPP sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.