Jedro

Ni podan razlog za izločitev po 5. točki 70. člena ZPP, če je sodnik, ki odloča v senatu na drugi stopnji, odločal v drugi zadevi med istima strankama na prvi stopnji.

Smisel poravnave je v tem, da stranki ne dosežeta v celoti tistega, za kar se v sporu zavzemata, ampak z medsebojnim popuščanjem pristaneta na manj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožene stranke krijejo same svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki (toženim strankam), da tožnici plača 24.514,52 EUR (5,874.659,00 SIT) in ji na neto znesek plač plača prispevke v osmih dneh pod izvršbo. Višji in drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženih strank delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in sicer tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo neto zneska 24.514,52 EUR. V delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od navedenega zneska pa je sodbo sodišča prve stopnje pustilo v veljavi. Spremenilo je tudi izrek o stroških postopka in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

2. Tožnica je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi z 2. in 14. točko drugega odstavka 339. člena in v zvezi s 5. točko prvega odstavka 70. člena ZPP. Navaja, da je med pravdnimi strankami obstajal spor o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki ga je rešilo sodišče prve stopnje v zadevi S 1354/93 v senatu pod predsedstvom predsednice senata K. D. (pravilno: K. D.). Ista sodnica je sodelovala tudi v senatu sodišča druge stopnje v tem delovnem sporu. Ker je odločitev v sporu S 1354/93 podlaga za ta delovni spor, to po mnenju revizije predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Nadalje meni, da je sodba sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju. V petem odstavku na 3. strani sodišče druge stopnje navaja, da pritrjuje sodišču prve stopnje, da je z izplačilom 11.000.000,00 SIT prišlo do dogovora, da se tožnica ne vrne na delo in da so s tem poplačane vse terjatve, v nadaljevanju pa, da je tožena stranka z izplačilom 11.000.000,00 SIT pristala na takojšnje izplačilo reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožnica pa je navedeni znesek sprejela in se odpovedala pravici do vrnitve na delo k toženi stranki. S tem postavi sklep, da se je tožnica odpovedala le reintegraciji, kar se ne sklada z izrekom, iz katerega izhaja, da se je odpovedala tudi razliki v plači. Sodba je tudi drugače nerazumljiva. Napačno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica s plačilom zneska 11.000.000,00 SIT odpovedala tako vračilu na delo kot izplačilom razlike v neto plačah. Ravno obratno, iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da se je tožnica odpovedala pravici vrnitve na delo in da ji je tožena stranka izplačala le del pripadajočih plač v višini 11.000.000,00 SIT, ne pa vseh. Revizija se sprašuje, zakaj je sodišče druge stopnje, če meni, da tožnica ni upravičena do izplačila razlike v plačah v višini 24.514,52 EUR, naložilo toženim strankam plačilo prispevkov od tega zneska. Izpodbijana sodba citira sodbi Višjega sodišča III Cp 843/2005 in sodbo VDSS Pdp 1565/2005 vsebinsko povsem drugače, kot se glasita. Iz teh dveh sodb izhaja, da v izvedenih dokazih ni podlage za ugotovitev, da bi se tožnica (upnica) s plačilom dogovorjenega zneska odpovedala ostalim terjatvam, razen vračila na delo. To, kar navaja sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, ne izhaja ne iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, ne iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. V postopku je podana tudi zmotna uporaba materialnega prava, saj se sodišče sklicuje na določilo 1050. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), pri tem pa samovoljno ugotavlja, da so stranke medsebojno popuščale in sklenile dogovor. Taka razlaga tega določila bi se torej lahko uporabila v vseh spornih razmerjih, v katerih bi ena od strank poravnala le del obveznosti, za ostali del pa bi se zahtevek zavrnil z navedbo, da terjatev ne obstaja več, ker upnik, čeprav ni podpisal poravnave, delno izpolnitev sprejema. Po stališču sodišča druge stopnje bi vse delne izpolnitve dolžnikov pomenile ugasnitev preostanka terjatev upnikov zgolj zato, ker bi delno izpolnitev upniki sprejeli. Tudi zaradi tega revizija predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Revizija je bila vročena pooblaščencu toženih strank, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če sodišče (druge stopnje) med postopkom ne bi uporabilo kakšne določbe tega zakona ali bi jo uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica očita sodišču druge stopnje napačno uporabo 5. točke 70. člena ZPP, ki določa, da sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. Višja sodnica svetnica K. D. ni sodelovala v isti zadevi v postopku pred nižjim sodiščem (ampak v drugem postopku med sicer istimi strankami), kar pomeni, da očitana bistvena kršitev ni podana.

7. Tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Revizija očita sodišču druge stopnje nejasnost in nerazumljivost sodbe ter zatrjuje, da je v nasprotju sama s sabo. Ta očitek ni utemeljen. Nasprotje naj bi bilo med navedbo o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med strankama prišlo do dogovora ter se je tožnica po plačilu 11.000.000,00 SIT strinjala, da se ne vrne na delo in da so s tem poplačane vse njene terjatve, in navedbo, da je tožena stranka pristala na takojšnje izplačilo 11.000.000,00 SIT iz naslova reparacije, tožnica pa je znesek sprejela in se odpovedala pravici do vrnitve na delo. Takega nasprotja ni, saj revizija obrazložitev sodišča citira nedosledno. V petem odstavku na tretji strani obrazložitve sodišče druge stopnje povzema ugotovitev sodišča prve stopnje in tudi samo zaključuje, da je tožena stranka pristala na takojšnje plačilo zneska 11.000.000,00 SIT, tožnica pa se je odpovedala vrnitvi na delo. Sodišče druge stopnje zaključka, da so bile s poravnavo poplačane vse terjatve (vključno s plačo) ni pripisalo sodišču prve stopnje, kot to zmotno navaja revizija, ampak je ta sklep napravilo samo. Zato je očitek, da je sodba nerazumljiva, neutemeljen. Lahko pa bi bila zaradi spremenjene dokazne ocene podana druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je revizija ne uveljavlja (na bistvene kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti).

8. Nejasnosti tudi ni v tem, da je sodišče druge stopnje pustilo v veljavi odločitev o plačilu prispevkov od zneska 24.514,52 EUR. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj so tožene stranke dolžne plačati prispevke le od tega zneska in da bi morale glede na to, da se je znesek poravnave glasil na 11.000.000,00 SIT (45.902,18 EUR), plačati prispevke od celotnega tega zneska. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek nad zneskom 24.514,52 EUR s prispevki od tega zneska zavrnilo, pritožbe pa v tem delu ni bilo, višjega zneska prispevkov tudi sodišče druge stopnje ni moglo naložiti v plačilo.

9. Preizkus izpodbijane sodbe tudi ni nemogoč iz razloga, ker naj bi sodišče druge stopnje napačno citiralo sodbo Višjega sodišča III Cp 843/2005 in sodbo sodišča prve stopnje. Sodbe Višjega sodišča III Cp 843/2005 ne povzema napačno, saj ugotavlja zgolj to, kar iz te sodbe dejansko izhaja, namreč da je bila izvensodna poravnava med strankami sklenjena. Sodbo sodišča prve stopnje prav tako povzema pravilno in sicer, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnica s sklenjeno izvensodno poravnavo ni odpovedala ostalim pravicam iz delovnega razmerja (plačilu prispevkov, vpisu delovne dobe v delovno knjižico).

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Sodišče druge stopnje svojo odločitev utemeljuje s 1050. členom OZ, ki določa, da osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega vprašanja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Ob dejanski ugotovitvi, da je bila poravnava sklenjena (čeprav ne pisno) in da sta se stranki dogovorili za takojšnje plačilo zneska 11.000.000,00 SIT v zameno za reintegracijo in reparacijo kot posledico nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je materialnopravna presoja sodišča druge stopnje pravilna. Tolmačenje, kot ga ponuja revizija, izničuje smisel poravnave. Ta je prav v tem, da stranke ne dosežejo v celoti tega, kar mislijo, da jim gre, ampak z medsebojnim popuščanjem pristanejo na manj. Zato se šteje, da je s poravnavo obveznost, ki je bila predmet dogovora, v celoti in ne le delno izpolnjena.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Odgovor na revizijo ni prispeval k rešitvi, zato tožene stranke na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP same krijejo stroške, ki so jim nastali v revizijskem postopku.