Jedro

Dokazno breme, da v času nakupa sporne nepremičnine ne bi obstajala več dejanska zakonska zveza, je na tistem, ki to trdi. V tem primeru sta to trdila toženca, zato onadva nosita dokazno breme o tem, da med njima ob nakupu sporne nepremičnine ni bilo (več) notranje komponente skupnosti oziroma medsebojne naklonjenosti ter posledično življenjske skupnosti. Pri tem je treba ob upoštevanju, da so določene formalnosti, ki jih zakon predvideva ob sklepanju in razvezi zakonske zveze, namenjene tudi varstvu pravnega prometa, vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze v razmerju do tretjih oseb, kar je tožnica, presojati z večjo mero zadržanosti in v skladu z načelom restriktivnosti. Toženca bi torej morala s stopnjo prepričanja dokazati, da je njuna življenjska in ekonomska skupnost razpadla že pred nakupom nepremičnine v Č., kar pa jima, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, ni uspelo.

Že dejstvo, da je bila za nepremičnino, ki predstavlja skupno premoženje tožencev, sklenjena kupoprodajna pogodba v obliki notarskega zapisa, ki je vsebovala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (priloga B21), pred sklenitvijo Sporazuma, toženca pa sta kljub temu v Sporazumu ugotovila, da njuno skupno premoženje ne obstaja, v povezavi z dejstvom, da sta Sporazum sklenila, ko je njuna življenjska skupnost še obstajala in ko sta vedela za obstoj dolga drugega toženca do tožnice po pravnomočni sodbi, s stopnjo prepričanja izkazuje namen tožencev izigrati upnike, konkretno tožnico, kar je v nasprotju z moralnimi načeli.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka, kolikor se nanaša na drugega toženca, spremeni tako, da se glasi: „Drugi toženec je dolžan solidarno s prvo toženko (obveznost prve toženke po izpodbijani sodbi, ki je v razmerju med tožnico in prvo toženko že pravnomočna) v roku 15 dni povrniti tožničine pravdne stroške v znesku 3.593,02 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56... s sklicem ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 1706/2017), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica in drugi toženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede parc. št. 0001 145/11 (ID ...), (II) dovolilo spremembo tožbe, (III) ugotovilo, da je „Sporazum zakoncev o delitvi skupnega premoženja“, ki sta ga toženca sklenila v notarskem zapisu opr. št. SV 000/2017 dne 15. 12. 2017 pri notarki I. C., brez pravnega učinka oziroma ničen, (IV) ugotovilo, da nepremičnina ID znak 0002 674/14 (ID ...) spada v skupno premoženje prve toženke in drugega toženca ter da znaša delež prve toženke na njej 6/10, delež drugega toženca pa 4/10, ter (V) tožencema naložilo, naj tožnici v roku 15 dni solidarno povrneta njene pravdne stroške v višini 9.151,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje drugi toženec1 iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naj naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključek sodišča, da nepremičnina parc. št. 0002 674/14 spada v skupno premoženje tožencev, je napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Za odločitev v tem sporu ni relevantno, ali je nepremičnina v Z. spadala v skupno premoženje tožencev, saj iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da parc. št. 0002 674/14 ni bila pridobljena iz kupnine za to nepremičnino. Dejstvo, da je prva toženka sredstva za nakup nove nepremičnine nakazala v krajšem obdobju po prejemu kupnine za nepremičnino v Z., ne pomeni, da je prišlo do transformacije premoženja v skladu z načelom realne subrogacije. Za uporabo tega načela je treba ugotoviti, ali je bila nepremičnina kupljena iz sredstev, ki predstavljajo skupno premoženje. Skupno premoženje namreč ni zgolj aktiva, kot je štelo sodišče, temveč tudi pasiva. Nepremičnina v Z. je bila prodana za 136.000,00 EUR, v zvezi z njo pa so obstajale neplačane obveznosti iz naslova bančnega kredita v višini 64.278,62 EUR in posojila v višini 70.000,00 EUR, kar je ugotovilo tudi sodišče. Ker je bilo treba plačati tudi davek in stroške sestave pogodbe, znesek kupnine ni zadoščal niti za pokritje navedenih dolgov. Dejstvo, da so bili določeni zneski za nakup obravnavane nepremičnine plačani po prejemu kupnine za nepremičnino v Z., tega dejstva ne more spremeniti. Prva toženka je po razpadu skupnosti skušala zaživeti s svojim kreditom, tudi sicer pa je denar vrstna stvar. Za uporabo načela realne subrogacije bi moralo sodišče najprej ugotoviti obseg skupnega premoženja, saj je lahko le presežek aktive nad pasivo predmet delitve med zakoncema. Tudi če bi drugi toženec prispeval k nakupu nepremičnine v Z., bi po poplačilu dolgov čista vrednost premoženja, pridobljenega s prodajo te nepremičnine, znašala nič, kar pomeni, da nova nepremičnina ni mogla biti financirana s sredstvi skupnega premoženja. Obseg skupnega premoženja oziroma njegova vrednost je tako nič. Pavšalne in neobrazložene so ugotovitve sodišča o obstoju življenjske skupnosti tožencev tudi po poletju 2017. Sodišče o tem ugiba na podlagi pavšalnih navedb tožnice in dejstva, da drugi toženec dolguje tožnici na podlagi pravnomočne sodbe 75.000,00 EUR. Sodišče ni ugotovilo dejstev, ki so potrebna za obstoj življenjske skupnosti. Kredit, ki je bil najet v januarju 2017, nima nobene zveze z nakupom predmetne nepremičnine, prav tako ni relevantno, kdaj bo zapadel zadnji obrok kredita, saj ob sklepanju pogodbe zveza še ni dokončno razpadla. Toženca sta ves čas živela na ločenih naslovih. Nobena od prič ni potrdila življenjske skupnosti tožencev. Dejstvo, da je bil drugi toženec do 19. 11. 2017 zavarovan preko prve toženke, tudi ne potrjuje obstoja skupnosti v času nakupa obravnavane nepremičnine. Drugi toženec je bil zavarovan že v letu 2016, ko sta toženca ponovno poskušala zaživeti skupaj, ureditev zavarovanja ob reševanju vseh ostalih zadev v zvezi z razvezo in razmerij z otrokoma pa ni ravno prednostna stvar. Sodišče je napačno kot odločilen datum štelo datum izdaje sodbe, s katero je bila zakonska zveza formalno razvezana, saj od vložitve razvezne tožbe ni več mogoče govoriti o pridobivanju skupnega premoženja (prim. VSL sodba in sklep I Cp 3348/2012). Predmetna nepremičnina je bila pridobljena 29. 12. 2017, kar je po dejanskem razpadu življenjske skupnosti in po vložitvi razvezne tožbe, drugi toženec pa k njenemu nakupu ni prispeval nič. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je bil sporazum sklenjen z namenom oškodovanja tožnice. Sodišče je spregledalo, da je prva toženka, ki ji je pripadlo celotno premoženje, nase prevzela vse obveznosti iz naslova dolgov, ki so bili povezani z nepremičnino v Z.. Dogodki pred letom 2017 nimajo nobene zveze s sporazumom, zato zaključek o njegovi ničnosti na njih ne more temeljiti. Sodišče je povsem posplošeno in neobrazloženo zaključilo, da bi drugemu tožencu glede na prispevek na nepremičnini pripadel znaten delež, posledično pa je z odpovedjo premoženju želel preprečiti izvršbo na svojem deležu. Napačna, neobrazložena in v očitnem nasprotju s predloženimi listinami je tudi odločitev sodišča o prispevku drugega toženca k skupnemu premoženju v višini 40 %. Sodišče je po nepotrebnem ugotavljalo višino deleža na nepremičnini v Z., ne pa na sporni nepremičnini. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi drugi toženec plačal katerikoli obrok kredita. Iz podatkov o obdavčljivih dohodkih drugega toženca izhaja, da je bil njegov soprispevek k skupnemu premoženju zanemarljiv. Sredstva, ki jih je prispeval drugi toženec, niso zadostovala niti za kritje osnovnih življenjskih potreb. Drugi toženec je opravljal priložnostna dela, vendar pa njegov dohodek v višini od 300,00 do 700,00 EUR ni bil reden. Dohodki prve toženke pa so bili redni in vsaj 3 do 4 krat višji od prihodkov drugega toženca. Zaključek sodišča, da prva toženka ni mogla plačevati vseh stroškov, je pavšalen, brez podlage v ugotovljenih dejstvih. Pavšalen pa je tudi zaključek, da mati prve toženke ni mogla imeti prihrankov oziroma pomagati prvi toženki. Navedenega zaključka ni mogoče utemeljiti na trenutni brezposelnosti matere prve toženke. Ker drugi toženec ni skrbel niti za gospodinjstvo, niti se ni pretirano posvečal varstvu in vzgoji otrok, je njegov delež na skupnem premoženju največ 20 %. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče je odmerilo tožnici previsoke nagrade za zastopanje na narokih in za sestavo pripravljalnih vlog. Sodišče je tudi napačno upoštevalo, da znaša vrednost spornega predmeta 75.000,00 EUR. Ta namreč po spremembi tožbe znaša 36.000,00 EUR. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je odvetnica zastopala tožnico po odločbi o brezplačni pravni pomoči, zaradi česar je tožnica upravičena le do povračila ½ pravilno odmerjenih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo drugega toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo drugemu tožencu.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila izpodbijana sodba drugemu tožencu vročena 15. 7. 2019, pritožbo pa je vložil 26. 8. 2019. Ker v skladu s tretjim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v zadevah, ki niso nujne, kar je obravnavana, procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo, je bila pritožba drugega toženca vložena pravočasno, tj. znotraj tridesetdnevnega pritožbenega roka. Tožnica sicer meni, da je navedeni pritožbeni rok tekel tudi v času sodnih počitnic v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZS, ker je bila znotraj tega pravdnega postopka izdana tudi začasna odredba, ki še vedno velja. Navedeno stališče je napačno. Pritožbeni rok bi namreč na podlagi drugega odstavka 83. člena ZS tekel zgolj v primeru, če bi šlo za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi oziroma zoper drug sklep, izdan v zvezi s predlagano začasno odredbo.2 Glede obsega skupnega premoženja

6. Tožnica je kot upnica drugega toženca vložila tožbo na podlagi 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), v skladu s katerim lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi deleže dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da nepremičnina ID zank: parcela 0002 674/14 (v nadaljevanju nepremičnina v Č.) spada v skupno premoženje tožencev, ugodilo z utemeljitvijo, da je bila navedena nepremičnina pridobljena s sredstvi, ki izvirajo iz skupnega premoženja tožencev, dodatno pa je še navedlo, da je bila nepremičnina pridobljena z delom v času, ko je življenjska in ekonomska skupnost tožencev še vedno obstajala.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila nepremičnina v Č. pridobljena s sredstvi, ki izvirajo iz skupnega premoženja, ki ga drugi toženec s pritožbo graja, temelji na ugotovitvi, da je bila kupnina v znesku 36.000,00 EUR za nepremičnino v Č. v celoti pokrita iz kupnine za nepremičnino v Z., ki je predstavljala skupno premoženje tožencev. Pri tem iz 23. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je kupnina za nepremičnino v Z., ki jo je prva toženka prodala M. R., znašala 136.493,60 EUR (M. R. je prvi toženki na njen bančni račun po ugotovitvah sodišča prve stopnje skupaj nakazala 72.214,98 EUR, s prodajo navedene nepremičnine pa je bil poplačan tudi kredit iz leta 2017 v znesku 64.278,62 EUR, ki je predstavljal skupno premoženje tožencev). V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje presojalo višino deležev tožencev na skupnem premoženju (točka 43), pa je ugotovljeno, da so bili z denarjem od prodaje nepremičnine v Z. poravnani že omenjeni kredit v višini 64.278,62 EUR, kupnina za nepremičnino v Č. v višini 36.000,00 EUR ter posojilo F. K. v višini 70.000,00 EUR. Ob upoštevanju, da vsota navedenih treh zneskov znaša 170.278,62 EUR, kar je 33.785,02 EUR več, kot je po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašala kupnina za nepremičnino v Z., so razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je utemeljen zaključek, da je bila kupnina v znesku 36.000,00 EUR za nepremičnino v Č. v celoti pokrita iz kupnine za nepremičnino v Z. in da zato nepremičnina v Č. ob upoštevanju načela realne subrogacije predstavlja skupno premoženje tožencev, nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Preizkus izpodbijane sodbe zato v tem delu ni mogoč, zaradi česar je podana uradoma upoštevna absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Kljub navedeni procesni kršitvi je izpodbijana odločitev, da nepremičnina v Č. predstavlja skupno premoženje tožencev, pravilna. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je bila nepremičnina v Č., ki jo je prva toženka kupila 30. 11. 2017, pridobljena z delom v času, ko je življenjska in ekonomska skupnost tožencev, ki sta se razvezala 7. 3. 2018, še vedno obstajala, zaradi česar predstavlja njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Dokazno breme, da v času nakupa sporne nepremičnine ne bi obstajala več dejanska zakonska zveza, je na tistem, ki to trdi.3 V tem primeru sta to trdila toženca, zato onadva nosita dokazno breme o tem, da med njima ob nakupu sporne nepremičnine ni bilo (več) notranje komponente skupnosti oziroma medsebojne naklonjenosti ter posledično življenjske skupnosti.4 Pri tem je treba ob upoštevanju, da so določene formalnosti, ki jih zakon predvideva ob sklepanju in razvezi zakonske zveze, namenjene tudi varstvu pravnega prometa, vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze v razmerju do tretjih oseb, kar je tožnica, presojati z večjo mero zadržanosti in v skladu z načelom restriktivnosti.5 Toženca bi torej morala s stopnjo prepričanja dokazati, da je njuna življenjska in ekonomska skupnost razpadla že pred nakupom nepremičnine v Č., kar pa jima, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, ni uspelo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da dvom v resničnost navedenih trditev tožencev predstavlja že okoliščina, da sta toženca, dokler je bila predmet tožbenega zahtevka nepremičnina v Z., ki je bila pridobljena v letu 2013, zatrjevala, da je njuna skupnost razpadla že v letu 2012 (in da zato navedena nepremičnina ne predstavlja njunega skupnega premoženja), kar jima po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni uspelo dokazati. Po modifikaciji tožbe, po kateri je predmet tožbenega zahtevka nepremičnina v Č., pa sta začela zatrjevati, da je njuna življenjska skupnost prenehala poleti 2017 oziroma pred nakupom nepremičnine v Č., čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta toženca po tem, ko je v aprilu 2017 postala pravnomočna sodba, po kateri je drugi toženec dolžan plačati tožnici 75.000,00 EUR z obrestmi, naredila vse, da bi bilo navzven videti, da nepremičnina v Z. ne predstavlja njunega skupnega premoženja. V ta namen sta že po prodaji nepremičnine v Z. (kupoprodajna pogodba je bila sklenjena 23. 11. 2017) dne 15. 12. 2017 sklenila Sporazum zakoncev o delitvi skupnega premoženja (v nadaljevanju Sporazum), po katerem navedena nepremičnina predstavlja posebno premoženje prve toženke. Poleg tega sta toženca s prodajo skupnega premoženja hotela preprečiti morebitno izvršbo, o čemer vsem je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu z življenjskim izkustvom, sklepalo na podlagi časovnega zaporedja dogodkov oziroma dejanj tožencev. Takšno skupno, usklajeno ravnanje tožencev po pravnomočnosti omenjene sodbe je gotovo ena od okoliščin, ki kaže na to, da je v tistem času (po poletju 2017 oziroma konec leta 2017) še vedno obstajala življenjska skupnost tožencev. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo kot okoliščine, ki kažejo na obstoj življenjske skupnosti tožencev še v času nakupa nepremičnine v Č., da se je tožencema v letu 2016 rodil otrok, da sta oba 24. 1. 2017 sklenila kreditno pogodbo za plačilo njune nepremičnine z ročnostjo 29 let in da je prva toženka za drugega toženca še do 19. 11. 2017 plačevala prispevke za zdravstveno zavarovanje. Ker iz navedenih okoliščin izhaja, da sta toženca v letu 2016 in v prvih mesecih 2017 še živela v življenjski skupnosti, kar priznava tudi drugi toženec v pritožbi, bi morala toženca navesti in dokazati prepričljiv/e razlog/e za razpad njune življenjske skupnosti po tem obdobju. Takšnih prepričljivih razlogov sodišče prve stopnje ni ugotovilo, drugi toženec pa v pritožbi tudi ne trdi, da jih je navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da toženca v relevantnem obdobju nista živela skupaj ter da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi si tudi drugi toženec ogledal nepremičnino v Č. oziroma da bi se na njej kdaj nahajal, ne more imeti odločilne teže, ob dejstvu, da sta toženca hotela navzven dajati vtis, da je njuna življenjska skupnost prenehala pred nakupom nepremičnine v Č., o čemer je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na podlagi že zgoraj navedenega zaporedja dogodkov. Okoliščina, da toženca nista skupaj živela v stanovanju na naslovu K., pa ne more imeti nobene teže tudi zato, ker je bila najemna pogodba za navedeno stanovanje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sklenjena po razvezi zakonske zveze tožencev.

10. Drugi toženec nadalje ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem, da od vložitve razvezne tožbe v nobenem primeru ni več moč govoriti o pridobivanju skupnega premoženja. Iz VSL odločbe I Cp 3348/2012 z dne 10. 7. 2013, na katero se sklicuje drugi toženec, res izhaja, da je ena izmed okoliščin, ki kaže na razpad življenjske skupnosti, prav vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze, kar pa še ne pomeni, da ta okoliščina nujno, v vseh primerih, torej tudi v takšnih, kot je obravnavani, ko sta toženca hotela navzven prikazati, da je njuna življenjska skupnost prenehala že pred razvezo zakonske zveze, izključuje obstoj življenjske skupnosti. Poleg tega je šlo v tisti zadevi za spor med bivšima zakoncema, v obravnavanem primeru pa gre za spor med upnikom in bivšima zakoncema, v katerih je treba vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze, drugače kot v sporih med zakoncema, obravnavati, kot že pojasnjeno, restriktivno. To pa še dodatno utrjuje sklep, da vložitev razvezne tožbe v obravnavanem primeru sama po sebi ne izključuje obstoja življenjske skupnosti tožencev in njunega pridobivanja skupnega premoženja.

11. Ker torej tožencema ni uspelo dokazati, da njuna življenjska in ekonomska skupnost v času nakupa nepremičnine v Č. ni več obstajala, prav tako pa jima po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni uspelo dokazati, da je prvi toženki denar za navedeno nepremičnino dala njena mati6, kar bi pomenilo, da je bila nepremičnina kupljena z njenim posebnim premoženjem7, je ob dejstvu, da sta oba toženca v času trajanja njune zakonske zveze delala, pa čeprav drugi toženec večino časa le na črno, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila nepremičnina v Č. pridobljena z delom tožencev v času njune življenjske skupnosti in da zato predstavlja njuno skupno premoženje.

Glede ničnosti Sporazuma

12. Pravilna je tudi, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, odločitev sodišča prve stopnje, da je Sporazum (priloga B6) na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z drugim odstavkom 39. člena OZ ničen, ker ga toženca nista sklenila z namenom, da bi uredila njuna medsebojna premoženjska razmerja, temveč z namenom, da bi tožnici preprečila izvršbo na njuno skupno premoženje.

13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki bodisi niso izpodbijane bodisi jih drugemu tožencu s pritožbo ni uspelo izpodbiti, izhaja: - da sta se toženca v Sporazumu dogovorila, da med njima ne obstaja skupno premoženje in da nepremičnina Z. spada v posebno premoženje prve toženke; - da je nepremičnina v Z. v resnici predstavljala skupno premoženje tožencev, saj sta jo pridobila v času njune življenjske skupnosti z delom, pri čemer ni bistveno, kdo je kredit, ki sta ga oba najela za nakup nepremičnine, dejansko plačeval; - da je v času sklenitve Sporazuma še vedno obstajala življenjska skupnost tožencev; - da tudi nepremičnina v Č. predstavlja skupno premoženje tožencev, pri čemer je delež drugega toženca na njem 4/108; - da je bila kupoprodajna pogodba glede nepremičnine v Č. sklenjena dva tedna pred sklenitvijo Sporazuma, do vpisa lastninske pravice na prvo toženko v zemljiški knjigi pa je prišlo dva tedna zatem; - da sta se toženca v času, ko sta sklepala Sporazum, zavedala, da lahko tožnica kot upnica drugega toženca poseže na njuno skupno premoženje v izvršbi.

14. Navedene ugotovitve utemeljujejo sklep, da sta toženca s sklenitvijo Sporazuma želela prikazati, da njuno skupno premoženje ne obstaja in s tem preprečiti tožnici izvršbo nanj. V trenutku sklenitve Sporazuma sicer še ni prišlo do prenosa lastninske pravice na nepremičnini v Č. na prvo toženko, vendar pa to ne more imeti odločilne teže pri presoji ničnosti Sporazuma. Že dejstvo, da je bila za navedeno nepremičnino, ki predstavlja skupno premoženje tožencev, sklenjena kupoprodajna pogodba v obliki notarskega zapisa, ki je vsebovala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (priloga B21), pred sklenitvijo Sporazuma, toženca pa sta kljub temu v Sporazumu ugotovila, da njuno skupno premoženje ne obstaja, v povezavi z dejstvom, da sta Sporazum sklenila, ko je njuna življenjska skupnost še obstajala in ko sta vedela za obstoj dolga drugega toženca do tožnice po pravnomočni sodbi, s stopnjo prepričanja izkazuje namen tožencev izigrati upnike, konkretno tožnico, kar je v nasprotju z moralnimi načeli. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da se je prva toženka s Sporazumom zavezala, da bo sama poravnala dolgove, povezane z nepremičnino v Z., tega zaključka ne more omajati.

Glede deležev na skupnem premoženju

15. Pravilna in zadostno obrazložena je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da predstavlja delež prve toženke na skupnem premoženju 6/10, drugega toženca pa 4/10. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje za zaključek, da je drugi toženec prispeval k nastanku skupnega premoženja v višini 40 %, ni imelo opore v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin sicer ugotovilo, da je imel drugi toženec v obdobju od 2010 do 2017 zelo nizke obdavčljive dohodke, med tem, ko je prva toženka v tem obdobju, ko je bila redno zaposlena, mesečno zaslužila skupaj s prehrano in prevozom okrog 1.000,00 EUR, vendar pa je tudi ugotovilo, da je drugi toženec takrat delal na črno, pri čemer je sam v drugem postopku navedel, da prejema iz tega naslova približno 800,00 EUR mesečno (priloga B15). Drugi toženec v pritožbi sicer navaja, da je prejemal (zgolj) od 300,00 EUR do 700,00 EUR mesečno, pa še to neredno, kar je zaslišan kot stranka izpovedal v tej pravdi, vendar temu glede na to, da je v drugem postopku navedel drugače ter da sta toženca sodišče tudi glede drugih okoliščin zavajala, ni bilo mogoče slediti. Ob upoštevanju tudi, da se je drugi toženec s prvo toženko dogovoril, da ji bo plačeval preživnino za oba otroka v višini 300,00 EUR, kar kaže na to, da prejema precej višje dohodke, kot skuša prikazati v tej pravdi, ter da prva toženka s svojo plačo ne bi mogla kriti vseh stroškov gospodinjstva, stroškov preživljanja otrok, najemnin in mesečno odplačevati 539,00 EUR kredita, kar kaže na to, da je moral tudi drugi toženec s svojimi sredstvi občutno prispevati k plačilu skupnih stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil finančni prispevek tožencev enak. Sodišče prve stopnje sicer višine stroškov, ki sta jih imela toženca v času zakonske zveze, ni ugotavljalo, vendar pa je lahko že na podlagi splošno znanih dejstev o njihovi višini naredilo sklep, da jih prva toženka s svojo plačo ne bi mogla sama kriti. Da je drugi toženec pomagal prvi toženki pri odplačevanju kredita, kar drugi toženec zanika še v pritožbi, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedbe prve toženke in njene mame D. Č. Sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni sledilo prvi toženki, da ji je pri nakupu nepremičnin, ki so oziroma spadajo v skupno premoženje tožencev, finančno pomagala njena mati, ob dejstvu, da toženca nista predložila nobenih listinskih dokazov (npr. bančnih izpiskov), ki bi s stopnjo prepričanja dokazovali, da je mati prve toženke razpolagala z znatnimi finančnimi sredstvi9 in da jih je nakazovala/izročala prvi toženki. Izpovedbi prve toženke in njene mame o tem po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne zadoščata, sploh glede na to, da sta toženca v tem sporu navajala neresnice o več okoliščinah.

16. Ker je bil torej finančni prispevek tožencev k nastanku skupnega premoženja enak in ker je prva toženka, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, v večini skrbela za vzgojo otrok ter za celotno gospodinjstvo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delež prve toženke na skupnem premoženju za 10 % višji od deleža drugega toženca, pritožbeno zavzemanje drugega toženca za še višji delež prve toženke pa ni utemeljeno.

Glede stroškov postopka

17. Drugi toženec pravilno opozarja, da je treba pri odločitvi o stroških upoštevati, da je tožnico v tem postopku zastopala odvetnica, ki ji je bila dodeljena z odločbo o brezplačni pravni pomoči (odločba Bpp 1706/2017 z dne 22. 6. 2017 - priloga A3). Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je namreč odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo (le) v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Glede na navedeno je tožnica upravičena do nagrad v višini polovice zneskov, ki bi ji pripadali po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), in ne v celotni višini, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

18. Drugi toženec nadalje delno utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje tožničine stroške za zastopanje na narokih in za sestavo vlog odmerilo v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno za naroke, opravljene dne 6. 12. 2018, 5. 2. 2019, 26. 3. 2019 in 7. 5. 2019, priznalo po 600 točk, saj jo šlo za naroke, na katerih se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi (tar. št. 20/2 OT).10 Gre pa tožnici nagrada za naroke dne 8. 5. 2018, 11. 9. 2018 in 25. 10. 2018 (le) v višini 300 točk za vsakega in ne v priznani višini 1.200 oziroma 600 točk, glede na to, da naroki zaradi njihove preložitve niso bili opravljeni (tar. št. 20/3 OT).

19. Sodišče prve stopnje je tožnici ob upoštevanju OT pravilno priznalo nagrado za tožbo v višini 1.200 točk, za prvo pripravljalno vlogo v višini 1.200 točk, za drugo pripravljalno vlogo v višini 900 točk ter za tretjo, šesto in sedmo pripravljalno vlogo po 600 točk. Gre za potrebne stroške (155. člen ZPP), saj tožnica v navedenih vlogah ni zgolj ponavljala svojih navedb, kot zatrjuje drugi toženec, temveč je podala nove navedbe ter/ali odgovarjala na navedbe tožencev. Je pa sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo nagrado v višini 600 točk za peto pripravljalno vlogo, namesto pravilno v višini 50 točk, saj je šlo zgolj za dokazni predlog (tar. št. 19/4 OT).

20. Ob upoštevanju navedenih stroškov, ki skupaj znašajo 7.800 točk, in ostalih stroškov v skupni višini 1.90011, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici, njihove odmere pa drugi toženec ne graja, znašajo odvetniški stroški tožnice skupaj 9.700 točk, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv pa 4.850 točk. Temu je treba prišteti še materialne stroške v višini 58,50 točk (2 % oziroma 1 % - 11. člen OT) ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znaša 3.593,02 EUR.

21. Drugi toženec pa ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo, da vrednost spornega predmeta znaša 75.000,00 EUR, namesto pravilno 36.000,00 EUR. V primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, za kar gre v tem primeru, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Ker je tožnica ob vložitvi tožbe navedla, da znaša vrednost spornega predmeta 75.000,00 EUR, drugi toženec pa takšni vrednosti med postopkom ni nasprotoval (tretji odstavek 44. člena ZPP), je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo, da znaša vrednost spornega predmeta 75.000,00 EUR, pa čeprav je med postopkom prišlo do spremembe tožbe.

22. Ker je tožnica na podlagi odločbe sodišča prve stopnje opr. št. Bpp 1706/2017 upravičenka do brezplačne pravne pomoči, je treba pri odločitvi o pravdnih stroškov upoštevati tudi materialnopravno določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), skladno s katero je stranka glede na doseženi uspeh v pravdi dolžna izvesti plačilo iz naslova povrnitve pravdnih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije, ki jo je sodišče prve stopnje spregledalo, se je pa nanjo po uradni dolžnosti oprlo pritožbeno sodišče. Odločitev

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, da je drugi toženec dolžan solidarno s prvo toženko plačati pravdne stroške tožnice v znesku 3.593,02 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen)

24. Tožnica in drugi toženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Drugi toženec zato, ker je s pritožbo uspel le v majhnem delu, pa še to le glede odločitve o stroških, ki so stranska terjatev, tožnica pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji, zaradi česar ne gre za potreben strošek (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Pritožbo je vložila tudi prva toženka, vendar jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21. 11. 2019, ki je že pravnomočen, štelo za umaknjeno, ker tožnica zanjo ni plačala sodne takse. 2 Takšno stališče izhaja tudi iz VSC sklepa Cp 504/2018, na katerega se sicer sklicuje tudi tožnica, a ga napačno tolmači. 3 Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 3348/2012 z dne 10. 7. 2013 (evidenčna številka: VSL0074031). 4 Ibidem. 5 Primerjaj VSL sklep I Cp 3252/2016 z dne 17. 5. 2017, 6 O tem več pri obrazložitvi te sodbe glede deležev tožencev na skupnem premoženju. 7 Da bi bila nepremičnina pridobljena (izključno) s kakšnim drugim posebnim premoženjem tožencev, toženca nista zatrjevala, še manj dokazala. 8 O deležu drugega toženca na skupnem premoženju, več v nadaljevanju obrazložitve te sodbe. 9 Prva toženka je izpovedala, da ji je mati dala kar 40.000,00 EUR za nakup nepremičnine v Č. 10 Dne 6. 12. 2018 opravljen narok je bil prvi narok, zaradi česar bi bila tožnica upravičena do nagrade zanj v višini 1.200 točk, vendar je tožnica priglasila zgolj 600 točk, na njen predlog pa je sodišče vezano. 11 Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo še: 50 točk za posvet s stranko, 600 točk za predlog za začasno odredbo, 1.200 točk za odgovor na ugovor in 50 točk urnine.