Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede parc. št. 1893... (I. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka) ter ugotovilo, da je „Sporazum zakoncev o delitvi skupnega premoženja“, ki sta ga toženca sklenila v notarskem zapisu, št. SV 950/2017 z dne 15. 12. 2017, brez pravnega učinka oziroma ničen (III. točka izreka), da nepremičnina ID znak 1890 ... spada v skupno premoženje prve toženke in drugega toženca ter da znaša delež prve toženke na njej 6/10, delež drugega toženca pa 4/10 (IV. točka izreka). Tožencema je naložilo, naj tožnici v roku 15 dni povrneta 9.151,20 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega toženca delno ugodilo glede odločitve o stroških postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga drugi toženec predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko se ob ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (glede razlogov sodbe v zvezi s transformacijo premoženja po načelu realne subrogacije) ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb glede potrebe po upoštevanju pasive pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)? 2) Ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je v okoliščinah obravnavanega primera za ugotovitev obsega skupnega premoženja treba upoštevati samo aktivo ne pa tudi pasive skupnega premoženja? 3) Ali je sodišče druge stopnje bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in svojo dolžnost opredelitve do pritožbenih navedb (22. člen Ustave), s tem ko se ni opredelilo do za odločitev upoštevnih pritožbenih trditev o obstoju okoliščin, ki se nanašajo na obdobje po času, v katerem je sodišče ugotovilo obstoj življenjske skupnosti, in ki lahko dokazujejo prenehanje življenjske skupnosti tožencev? 4) Ali je sodišče druge stopnje bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je svojo odločitev utemeljilo izključno na okoliščinah, ki se nanašajo na čas od prodaje nepremičnine v B. in se torej sploh ne nanašajo na obdobje med prodajo nepremičnine v B. in nakupom nepremičnine v C.? 5) Ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je v okoliščinah obravnavanega primera tudi po vložitvi razvezne tožbe še vedno mogoče govoriti o obstoju življenjske in ekonomske skupnosti in pridobivanju skupnega premoženja? 6) Ali je pritožbeno sodišče bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in si prišlo samo sebi v nasprotje, ko je na eni strani ugotovilo, da sta toženca s sklenitvijo sporazuma želela prikazati, da skupno premoženje ne obstaja, po drugi strani pa samo ugotovilo, da je vrednost premoženja po plačilu dolgov dejansko zanemarljiva?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da v pritožbi ni trdil le, da se seštevek dolgov in kupnina iz nepremičnine v B. ne ujemata, ampak tudi, da skupnega premoženja zakoncev ne predstavlja samo aktiva, ampak tudi pasiva. Neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, pomenijo pasivo skupnega premoženja in jih je pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja treba upoštevati. Predmet delitve je lahko le presežek aktive nad pasivo (prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 93/2007, II Ips 55/2004, II Ips, 296/2016, in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 649/98). Sodišče druge stopnje je prezrlo vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino in upoštevanje pasive skupnega premoženja in se do njih ni opredelilo, kar pomeni kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev je utemeljena samo na aktivi skupnega premoženja, kar je očitno napačno. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da transformacija premoženja ni dokazana, saj je bila vrednost presežka pri prodaji nepremičnine v B. enaka nič, nato pa svojo odločitev o obstoju skupnosti v času nakupa nepremičnine v C. nekritično utemeljilo na dejstvih, ki se nanašajo le na čas do prodaje nepremičnine v B. Glede na to, da transformacija premoženja ni dokazana, so vsa dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo v zvezi z obstojem skupnosti pred prodajo te nepremičnine, povsem nepomembna, saj je ključno vprašanje obstoja skupnosti ob nakupu nepremičnine v ... Sodišče druge stopnje se je opredelilo le do pritožbenih navedb, da toženca pred nakupom nepremičnine v C. nista živela skupaj in da si drugi toženec nepremičnine pred nakupom ni ogledal oziroma se na njej nahajal. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da je toženec v pritožbi zatrjeval še vrsto drugih dejstev, ki dokazujejo, da je skupnost tedaj trajno prenehala. Tako je trdil, da je prva toženka za drugega toženca 19. 11. 2017 prenehala plačevati prispevke, 23. 11. 2017 je prodala nepremičnino, 15. 12. 2017 je bil sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja, vložena je bila razvezna tožba. Sodišče se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo in jih ni dokazno ocenilo, čeprav gre za odločilna dejstva pri ugotavljanju prenehanja življenjske skupnosti konec leta 2017. Gre za kršitev pravice do izjave po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališče pritožbenega sodišča, da je tudi po vložitvi razvezne tožbe še vedno mogoče govoriti o obstoju življenjske skupnosti in pridobivanju skupnega premoženja, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in višjih sodišč (prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 169/2007, in odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3348/2012, VSL II Cp 1104/2010). Toženca sta z vložitvijo razvezne tožbe izrazila jasno voljo za prenehanje skupnosti, postopek je bil zaključen z razvezo, ki jo tudi sodišče šteje za čas dejanskega prenehanja skupnosti. Sam čas izdaje odločbe ni odvisen od volje strank; trenutek prenehanja skupnosti ne more biti odvisen od tega, ali gre za spor z upnikom. Sodišči sta ugotovili, da tožnica ni dokazala obstoja skupnosti tožencev po razvezi. Zato je jasno, da ne gre za fiktivno razvezo in je za trenutek razpada življenjske in ekonomske skupnosti, ki je imel za posledico prenehanje nastajanja skupnega premoženja, treba upoštevati vložitev tožbe za razvezo. Nepremičnina je bila pridobljena 29. 12. 2017, torej po dejanskem razpadu skupnosti, ureditvi vseh premoženjskih razmerij in tudi po vložitvi razvezne tožbe, zato ne more predstavljati skupnega premoženja. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da glede nepremičnine v B. presežka ni in je delež drugega toženca enak nič. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta toženca s sklenitvijo sporazuma o delitvi premoženja želela prikazati, da skupno premoženje ne obstaja, je tako povsem nerazumljiva in v nasprotju z ugotovitvijo istega sodišča, da je po poplačilu ugotovljenih kreditov prvi toženki ostalo le 1.721,38 EUR, kar je manj od davka, ki ga je morala plačati ob prodaji. Omenjeni znesek sam po sebi negira obstoj skupnega premoženja tožencev. Tudi v primeru, ko bi bila nepremičnina prodana po deležih, tožencu po poplačilu dolgov iz kupnine ne bi ostalo nič od skupnega premoženja, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o ničnosti sporazuma. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).