Jedro

Če so veljale kakršnekoli omejitve glede razpravljajoče sodnice na prvi stopnji za njeno odločanje v tej pravdi, se je to nanašalo na postopek pred sodiščem prve stopnje in ne na postopek pred pritožbenim sodiščem, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za predložitev predloga za obnovo postopka pritožbenemu sodišču.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti in pritožbi tožene stranke delno ter se sklep v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod I. točko izreka kot nedovoljenega zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka, vloženega dne 7. 10. 2013, pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka, vloženega dne 25. 4. 2014, v delu, kjer tožena stranka predlaga obnovo postopka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pod III. točko izreka je v preostalem delu, kjer tožena stranka predlaga obnovo postopka iz razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, odločilo, da se predlog tožene stranke za obnovo postopka, vložen dne 25. 4. 2014, predloži v odločanje višjemu sodišču, pod IV. točko izreka pa je odločitev o povrnitvi stroškov pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sklep sta se pritožili obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper odločitev pod III. točko izreka in tožena stranka zoper celotni sklep.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklep razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno, da ga spremeni tako, da predlog za obnovo postopka tudi v tem delu kot neutemeljenega zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje po prvem odstavku 401. člena ZPP lahko predlog za obnovo postopka po opravljenem naroku izjemoma pošlje višjemu sodišču, če se razlog za obnovo postopka nanaša edinole na postopek pred višjim sodiščem. Kot razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP tožeča stranka uveljavlja dejstvo, da naj bi razpravljajoča sodnica na prvi stopnji leta 2011 delala tudi na sodišču v I., kar pa po prepričanju pritožnice ni obnovitveni razlog. Gre namreč za očitek procesne kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne pa na postopek pred pritožbenim sodiščem. Torej sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odstop predloga pritožbenemu sodišču. Tudi sicer ni res, da bi razpravljajoča sodnica v tej pravdni zadevi odločala v času, ko je delala tudi na sodišču v I. Na sodišču v I. je namreč dobila v reševanje prvo zadevo 11. 4. 2012 (opr. št. N 3/2011), medtem ko je sodbo v tej pravdni zadevi, ki je pozneje postala pravnomočna, izdelala že 30. 3. 2012. 4. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je toženec predlagal obnovo postopka, ker je zvedel za novo dejstvo in pridobil možnost uporabe novega dokaza (obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP), in sicer, da je dne 4. 9. 2013 in nato uradno 11. 9. 2013 naključno izvedel, da je bila, v zvezi z leta 1985 izvedeno parcelacijo parcele št. 808, lastniku te parcele A. G. vročena tudi odločba o parcelaciji št. 45-5/24-83 z dne 18. 11. 1985 (priloga B59), ki predstavlja hkrati tudi nov dokaz. Za te svoje navedbe je predlagal tudi ustrezne dokaze v 4., 5. in 6. točki predloga. Tožeča stranka teh navedb toženca ni prerekala in predlaganih dokazov ni izpodbijala, torej teh dejstev ni potrebno dokazovati in se štejejo za resnična. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni podalo razlogov o navedbah tožene stranke v njenem predlogu za obnovo postopka v 4., 5. in 6. točki, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Nadalje pritožba zatrjuje, da iz razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotoviti, na podlagi česa bi toženec lahko zvedel za prej navedeno dejstvo in dokaz že v postopku na prvi stopnji, torej zakaj je šteti, da toženec v postopku ni bil zadosti skrben. Pri vprašanju skrbnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo standardov sodne prakse. Dejstvo je, da je pravni prednik tožnice, prvotni tožnik, sodeloval pri parcelaciji parcele št. 808 k. o. X in mu je bilo znano lastništvo te parcele in njena lega v naravi. Posledično temu ni mogel biti v dobroverni posesti na tu obravnavani nepremičnini, ob izostanku dobrovernosti pa bi bil njegov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen. Pritožba obsežno razpravlja o potrebni skrbnosti, ki jo od njega zahteva sodišče prve stopnje in toženec je prepričan, da sodišče prve stopnje skrbnosti, ki jo od njega zahteva, ni dovolj argumentiralo, tako, da se odločitev v tem delu ne more preizkusiti. Po prepričanju pritožbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo o številnih navedbah tožene stranke v njenem predlogu za obnovo postopka in pritožba te navedbe ponavlja, vse pa se nanašajo na vprašanje, zakaj je postopek parcelacije parcele št. 808 leta 1985 pomemben za odločitev v tej pravdi in torej tudi o predlogu za obnovo postopka. Izpostavi dejstvo, da je prvotni tožnik sodeloval pri tej parcelaciji in je vedel, da je lastnik celotne prvotne nepremičnine št. 808 k. o. X A. G., posledično čemur prvotni tožnik ni mogel biti dobroverni posestnik dela tega zemljišča. Izpostavlja trditve tožnice in njenega pravnega prednika o njuni dobroverni posesti spornega zemljišča, katere pa bi bile z odločbo iz priloge B59 ovržene. Nadalje, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o poteku meje na trditve tožnika, ne pa na uradno katastrsko mejo, ki bi jo prav tako potrdila odločba iz priloge B59. Tožena stranka se na zapisnik o parcelaciji parcele št. 808 (priloga B61) ne sklicuje zaradi dokazovanja katastrske meje, ampak zaradi izpodbijanja dobre vere pravnega prednika tožnice pri posesti sporne nepremičnine. Trdi, da je prestrogo stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec moral pribaviti zapisnik (priloga B61) in odločbo (priloga B59) že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je toženec takrat predložil preko 100 dokaznih listin, ta slednji dokaz pa je postal pomemben šele sedaj, ko v pravilnost toženčevih navedb sodišča niso prepričali do takrat predloženi dokazi. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec zahtevati izločitev razpravljajoče sodnice do konca glavne obravnave, ker tega do takrat zaradi nepoznavanja dejstev ni mogel zahtevati. V izpodbijanem sklepu tudi ni razlogov o prerazporeditvi spisa v nasprotju s 15. členom Zakona o sodiščih in 160. člena Sodnega reda, kar je prav tako bistvena kršitev določb postopka, saj je vprašljiva pravica do zakonitega sodnika.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zavrača njene pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena v celoti in pritožba tožene stranke delno.

7. Po izrecni določbi prvega odstavka 401. člena ZPP pošlje sodišče prve stopnje po naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka zadevo višjemu sodišču, da izda odločbo, če se razlog za obnovo postopka nanaša edinole na postopek pred višjim sodiščem. Sodišče prve stopnje je pod III. točko izreka izpodbijanega sklepa odločilo o predlogu za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, vloženega dne 25. 4. 2014. Pravilno opozarja pritožba tožeče stranke, da se okoliščina, ko naj bi razpravljajoča sodnica v letu 2011, ko naj bi reševala to pravdno zadevo pri Okrajnem sodišču v P., obenem izvrševala tudi sodniško dolžnost pri Okrajnem sodišču v I., kar je potrditvah tožene stranke obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, ne nanaša na postopek pred višjem sodiščem. Če so namreč veljale kakršnekoli omejitve glede razpravljajoče sodnice na prvi stopnji za njeno odločanje v tej pravdi, se je to nanašalo na postopek pred sodiščem prve stopnje, ne na postopek pred pritožbenim (višjim) sodiščem. Torej sodišče prve stopnje ni imelo podlage v 401. členu ZPP za predložitev predloga za obnovo postopka, kot je to odločilo v III. točki izreka izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama pravdnih strank v tem delu ugodilo, izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tem delu predloga za obnovo postopka, naj ima v vidu, po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljive, argumente pritožbe tožeče stranke, da predstavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP le dejstvo ali dokaz, ki se nanaša na pravno pomembno dejstvo z vidika uporabe materialnega prava pri meritornem odločanju o tožbenem zahtevku.

8. V preostalem delu je pritožba tožene stranke neutemeljena in je sodišče prve stopnje o vseh svojih preostalih odločitvah v izpodbijanem sklepu, čeprav pritožba temu na široko in obširno oporeka ter zatrjuje izostanek številnih razlogov oziroma zmotnost podanih, podalo argumentirane razloge v zadostnem obsegu, tako, da je pravilnost odločitev z njimi možno preveriti. Glede na obširnost pritožbenih razlogov je pritožbi na kratko odgovoriti, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o svojih posameznih odločitvah pravilno opredeljevalo o potrebnih za odločitev pravno pomembnih dejstvih in je s tem, ko je utemeljilo dejstvo za posamezno odločitev, posredno odgovorilo na trditve tožene stranke v predlogu za obnovo postopka, ki so bile nasprotujoče stališčem sodišča za njegovo odločitev. Tako je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa dovolj prepričljivo in pravilno pojasnilo, da bi tožena stranka ob potrebni in pričakovani skrbnosti lahko že v rednem postopku navajala dejstva v zvezi z vročitvijo odločbe o parcelaciji iz priloge B59 A. G. in to odločbo kot dokaz tudi predložila. Pri tem je dodati, da je na toženi stranki riziko in sama nosi posledice, če je ocenila, da bodo za potrditev določenega dejstva zadostovale podane navedbe in predloženi dokazi, pa se je pozneje izkazalo, da temu ni tako. V takem primeru se iz tega razloga ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov v postopku za obnovo postopka. Poleg tega, kar je sodišče prve stopnje argumentirano in zlasti pravilno pojasnilo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v prvem predlogu za obnovo postopka zatrjevani obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP ne bi mogel imeti za posledico ugodnejše odločitve o tožbenem zahtevku za toženo stranko. Iz povedanega sledi, da se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati o navedbah tožene stranke v 4., 5. in 6. točki njenega prvega predloga za obnovo postopka.

9. Svojo odločitev pod II. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo v 10. točki obrazložitve in pritožbeno sodišče tudi tem razlogom brez pomislekov v njihovo pravilnost v celoti sledi. Da mora izločitev razpravljajočega sodnika stranka zahtevati do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, je to izrecna zahteva določbe drugega odstavka 72. člena ZPP. Kasnejša zahteva za izločitev, kar je sodišče prve stopnje prav tako pravilno pojasnilo, je neupoštevna, četudi je stranka za razlog izločitve izvedela šele po končani obravnavi; je pa neizločitev sodnika kljub obstoju izločitvenega razloga lahko upoštevna v drugih kršitvah določb postopka, povzročenih zaradi neizločitve in če so te upoštevne kot obnovitveni razlog.

10. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, v preostalem delu pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje o njih lahko odločilo glede na končni uspeh strank v postopku.