Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi za znesek 8.825,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2011 dalje do plačila v celoti obdržalo v veljavi in odločilo o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, saj sta se pravdni stranki v letu 2011 ustno dogovorili za izvedbo solarnega sistema in podporo ogrevanju. Tožnik je s soglasjem toženca opravil vsa dogovorjena in tudi dodatna dela (zamenjava bojlerja zaradi higienskih razlogov in premajhne kapacitete) po računu 05/011, ki jih predhodno ni mogel predvideti, bila pa so potrebna za normalno delovanje sistema. Sodišče ni sledilo navedbam toženca glede nedelovanja sistema v zvezi z dogrevanjem vode. Tožnik je toženca opozoril, da bi potreboval tri kolektorje, vendar je toženec vztrajal pri vgradnji zgolj dveh. Toženec je zatrjeval, da mu je to napako odpravil drugi izvajalec, vendar pa za to ni predložil dokazov. Navedbo, da sistem kot celota ne deluje, pa je tožnik podal prepozno, šele na drugem naroku, zato se sodišče in izvedenec s tem nista smela ukvarjati. Nenazadnje pa je toženec s tem, ko je predračun poslal kot prilogo k vlogi za pridobitev subvencije Eko sklada, le-tega tudi sprejel, zato ga mora plačati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da materialno procesno vodstvo sodišča v smislu konkretizacije napak v delovanju sistema ni bilo potrebno, saj bi toženec kot laik lahko vedel, kakšne napake naj bi bile na sistemu, na prekluzijo pa je bil na prvem naroku tudi ustrezno opozorjen. Tudi tožnik ga je opozoril, da ni uveljavljal odprave napak v jamčevalnih rokih in da ni izkazal zneska plačila drugemu izvajalca (900,00 EUR), zato opozorilo sodišča ni bilo potrebno. Toženčeve trditve podane po prvem naroku, da sistem ni pravilno deloval, ker nima tople vode v oblačnem vremenu, pa so bile prepozne, zato je bil pravilno zavrnjen predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. Ugotovljeno je bilo, da sta se pravdni stranki spomladi 2011 dogovorili za izvedbo solarnega sistema, obnovo in predelavo kurilnice in da naj bi približna cena del znašala 10.000,00 EUR. Kasnejša cena je bila višja, in sicer skupno 13.253,65 EUR, ker so bila potrebna dodatna dela, ki jih je tožnik izvedel s soglasjem toženca. Predračun 08/2011 je bil izdan po izvedbi dodatnih del in jih je tako vključeval, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga je toženec sprejel, če ga je priložil vlogi za subvencijo. Zato mora toženec plačati tudi dodatna dela, ki so navedena v predračunu, in se ne more več sklicevati na prvotno približno dogovorjeno ceno. Poleg tega nobena pravdna stranka ni zatrjevala, da gre pri ceni 10.000,00 EUR za izračun z izrecnim jamstvom po 643. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nadalje je pojasnilo, da toženec tekom postopka ni podal konkretiziranih trditev, da je terjatev tožnika zaradi materialnopravnega pobota z njegovim odškodninskim zahtevkom zaradi nepridobljene subvencije prenehala, niti ni uveljavljal tega zahtevka v procesni pobot. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da toženec ni pridobil subvencije po lastni krivdi, ker Eko skladu ni priložil potrdila o plačilu računa. Tožnik pa je toženca že leta 2010, ko je na staro peč namestil gorilnik, tudi opozoril, da so se pogoji za pridobitev subvencije spremenili in da je morda ne bo dobil. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja: (1) ali lahko sodišče zavrne predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja, če pravdna stranka navaja, da je mnenje izkustveno napačno, ker izvedenec delovanja sistema ogrevanja na ogledu ni preizkusil; (2) ali ima podjemnik v smislu 643. člena OZ pravico do plačila za dodatna dela, ki jih naročniku ne predstavi kot dodatna dela, in ali je dogovor, da investicija ne bo stala bistveno več kot 10.000,00 EUR (100 EUR gor dol), lahko dogovor z izrecnim jamstvom (prvi odstavek 643. člena OZ); in (3) če ne gre za dogovor po prvem odstavku 643. člena OZ, ali mora podjemnik v smislu tretjega odstavka 643. člena OZ specificirati višino prekoračitve izračuna in ali pridobi že pravico do plačila prekoračitve, če samo pavšalno obvesti naročnika, da bo prišlo do po višini neopredeljene prekoračitve. Navaja, da o navedenih vprašanjih sodne prakse ni. Meni, da je izpodbijana odločitev nepravična, ker se je toženec zastopal sam, sodišče pa ni izvajalo materialno procesnega vodstva in ni upoštevalo njegovih navedb o nedelovanju sistema ter v zvezi s tem izvedencu ni postavilo vprašanj oziroma ni sledilo pravočasnemu predlogu toženca za dopolnitev izvedenskega mnenja. O tem pa izpodbijani sodbi tudi nimata razlogov. Nadalje navaja, da sta pravdni stranki dogovorili nespremenljivo ceno. V pravdi je tožnik zatrjeval, da je v tem znesku zajel „najnujnejše“. Toženec pa je na te navedbe odgovoril, da „najnujnejše“ ni delovalo, zato so bila druga dela nujna za samo delovanje sistema in po definiciji niti ne gre za dodatna dela. Poleg navedenega tožnik toženca ni obvestil, da izvaja dodatna dela, ki jih namerava posebej zaračunati. Uveljavlja tudi nasprotje med listinskimi dokazi in razlogi sodbe v zvezi z navedbo sodišča, da je toženec sprejel predračun, zato ga mora plačati. Predračun je bil namreč sestavljen potem, ko so bila dela že opravljena. Uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede navedbe sodišča druge stopnje, da ni postavil pobotnega ugovora. Toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel postavke svojega odškodninskega zahtevka, ga opredelil po višini ter navedel, da zato terjatev tožnika zoper toženca ne obstaja.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).