Jedro

Sklep, s katerim sodišče odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe, ima značaj procesnega vodstva, zato zoper ta sklep ni posebne pritožbe.

Za izbrisno tožbo je aktivno legitimirana tudi oseba, katere pravice na nepremičninah so bile prizadete, čeprav še niso bile vknjižene v zemljiško knjigo. Iz tožnikovih trditev pa ne izhaja, da so zaradi izpodbijane vknjižbe kršene tožnikove pravice na spornih nepremičninah.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom iz spisa izločilo podredni tožbeni zahtevek tožnika zoper četrto toženko, tako da se bo ta obravnaval ločeno od tožbenih zahtevkov zoper ostale tožence, pod novo opravilno številko.

Zoper ta sklep se po svojih pooblaščenkah pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da mu je vzelo pravico uveljavljati podredni tožbeni zahtevek zoper četrto toženko z eventualnim sosporništvom. Sodišče prve stopnje tega zahtevka ni opredelilo le kot samostojnega, ampak tudi kot zahtevek, ki se lahko obravnava še pred pravnomočnostjo odločitve zoper prve tri tožence.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice tretje toženke na nepremičnini parc. št. 2925/1 k.o. X. in druge toženke na nepremičnini parc. št. 2925/2 k.o. X. ter da se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice na prvega toženca. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od prvega toženca in druge toženke plačilo odškodnine v znesku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencem njihove pravdne stroške, in sicer prvemu tožencu v znesku 1.991,32 EUR, drugi toženki v znesku 1.637,99 EUR in tretji toženki v znesku 1.637,99 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tudi zoper sodbo se po svojih pooblaščenkah pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje tako ni zavzelo obrazloženega stališča do njegovih trditev, da komasacijski postopek še ni pravnomočno zaključen. Ker se je s spornima nepremičninama opravljal pravni promet kljub prepovedi zaradi trajanja komasacijskega postopka, je izpodbijana vknjižba materialnopravno neveljavna. Nadalje navaja, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za izbrisno tožbo, saj so z izpodbijano vknjižbo kršene njegove pravice na nepremičnini. Predmet komasacijskega postopka je namreč še vedno del zemljišča parc. št. 2925 k.o. X., ki je bil na škodo tožnika izročen prvemu tožencu, čeprav tožnik priznava, da sicer nikoli ni bil lastnik celotne parc. št. 2925 k.o. X., sedaj 2925/1 in 2925/2 k.o. X. V nadaljevanju pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca utemeljen, saj se ta ne glasi na izbris, ampak na vpis pravice. Glede druge in tretje toženke pa navaja, da ne drži stališče sodišča prve stopnje o njuni dobrovernosti. Njuna dolžnost je bila, da vsestransko raziščeta, ali je komasacijski postopek že pravnomočno zaključen. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek. Pojasnjuje, da ne gre za spor o meji, pač pa gre za 300 m2 nezazidanega stavbnega zemljišča. Zaradi protipravnega sklepanja poslov tožnik ne more pridobiti zemljišča, ki bi ga dobil, če ti posli ne bi bili sklenjeni. Na koncu še navaja, da z izpodbijano sodbo ni odločeno o celotnem tožbenem zahtevku. Tožba zoper četrto toženko ni samostojna tožba, ampak je del obravnavane tožbe, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti z delno sodbo.

Toženci na pritožbi niso odgovorili.

O pritožbi zoper sklep: Pritožba ni dovoljena.

Sklep, s katerim sodišče odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe (izpodbijani sklep; tretji odstavek 300. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), ima značaj procesnega vodstva, zato zoper ta sklep ni posebne pritožbe (četrti odstavek 298. člena ZPP). Takšen sklep se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (363. člen ZPP; glej tudi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list, GV Založba, 2. knjiga, stran 642, točka 14). Izpodbijani sklep sicer res vsebuje pravni pouk, po katerem naj bi bila pritožba dovoljena, vendar pa s sklepom pravdni stranki ni mogoče podeliti pravic, ki jih zakon ne priznava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP) .

O pritožbi zoper sodbo: Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je (primarno) vložil izbrisno tožbo. Če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi tožbe te osebe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi). Za izbrisno tožbo pa je po sodni praksi aktivno legitimirana tudi oseba, katere pravice na nepremičninah so bile prizadete, čeprav še niso bile vknjižene v zemljiško knjigo. Iz tožnikovih trditev pa ne izhaja, da so zaradi izpodbijane vknjižbe kršene tožnikove pravice na spornih nepremičninah. Tožnik tako ne zatrjuje, da je lastnik nepremičnin parc. št. 2925/1 in 2925/2 k.o. X., glede katerih je vložil izbrisno tožbo. Pač pa izbrisno tožbo utemeljuje s tem, da je sporna meja med v komasacijskem postopku njemu dodeljeno nepremičnino parc. št. 2926 k.o. X. in nepremičninama parc. št. 2925/1 in 2925/2 k.o. X., ki sta bili dodeljeni prvemu tožencu in sta sedaj v lasti druge in tretje toženke. Šlo naj bi za območje 300 m2, za katero tožnik meni, da bi moralo biti dodeljeno v korist njegove nepremičnine in ne v korist nepremičnin toženk. O tem mejnem pasu pa glede na tožbene trditve še ni bilo ne dokončno ne pravnomočno odločeno. Zgolj zaradi obstoječega (in še nerešenega) spora o tem mejnem pasu pa še ni mogoče zaključiti, da so z izpodbijano vknjižbo kršene pravice tožnika na navedenih nepremičninah (pri katerih tudi sicer zahteva ponovno vknjižbo lastninske pravice na prvega toženca, ki mu hkrati očita, da je bil na račun meja dodeljene nepremičnine okoriščen). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik ni aktivno legitimiran za predmetno tožbo, zato je primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga. Pritožbene navedbe o razlogih za neveljavnost izpodbijane vknjižbe, o pasivni legitimaciji prvega toženca in o nedobrovernosti druge ter tretje toženke so glede na neobstoj tožnikove aktivne legitimacije za predmetno tožbo nerelevantne, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek zaradi plačila odškodnine. Tožnik je zatrjeval, da mu je nastala škoda, ker komasacije ni mogoče izvesti z vzpostavitvijo prejšnjih meja. Kot že povedano, pa glede meje komasacijski postopek še ni zaključen. Tako še ni odločeno, kje bo ta potekala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odškodninski tožbeni zahtevek preuranjen, saj tožniku zaradi (glede meje) nezaključenega komasacijskega postopka še ni mogla nastati zatrjevana škoda.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je odločilo tako o primarnem kot tudi o podrednem tožbenem zahtevku. O podrednem tožbenem zahtevku zoper četrto toženko pa bo glede na tožbeni predlog in v skladu s prvim odstavkom 192. člena ZPP lahko odločalo šele sedaj - po pravnomočnosti izpodbijane sodbe, kot je to navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. V primeru eventualnega sosporništva po 192. členu ZPP pa ni mogoče izdati delne sodbe, kot to zmotno meni tožnik, saj je, kot že omenjeno, predpostavka za odločanje o zahtevku proti eventualnem sosporniku pravnomočna zavrnitev zahtevka proti primarnemu sosporniku (glej tudi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list, GV Založba, 3. knjiga, stran 59, 7. točka).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbama ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).