Jedro

Zoper oceno o praktičnem izobraževanju (ZPSI) ni predvideno sodno varstvo. Če je zavržena tožba, je treba zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V obravnavanem primeru je postopek potekal v skladu z 81. členom ZPSI. Odločitev je torej dokončna, vendar ne gre za dokončnost kot institut upravnega postopka, saj z njo ni bilo odločeno o kakršnikoli pravici ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke proti oceni praktičnega izobraževanja I. del Policijske akademije, Šole za policiste, z dne 26. 8. 2010 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 3. 9. 2010 (1. točka izreka), zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa) in zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov (3. točka izreka). Tožbo je zavrglo, ker akt, ki ga tožnik izpodbija, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, posledično je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe in zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov upravnega spora.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sklep tožene stranke je vseboval pravni pouk o možnosti sprožitve upravnega spora. Izpodbijani sklep je akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Poseženo je v njegovo ustavno pravico do izobraževanja. Zaradi ocene o neuspešno opravljenem praktičnem izobraževanju ne bo mogel nadaljevati izobraževanja. Sodišče prve stopnje je tožbo poslalo v odgovor toženi stranki, kljub temu pa jo je zavrglo. Tudi odločitev glede začasne odredbe je napačna. Vsi pogoji za njeno izdajo so bili izpolnjeni. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zaznamuje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik se je izobraževal v šoli za policiste. To izobraževanje poteka v dveh delih, pri čemer je pogoj za nadaljevanje izobraževanja v drugem delu programa, da kandidat dobi pozitivno oceno iz vseh vsebin strokovnega dela v šoli in uspešno opravi praktično izobraževanje v policijskih enotah v prvem delu programa.

6. Tožnik je dobil negativno oceno praktičnega izobraževanja. Zoper to oceno je ugovarjal, njegov ugovor pa je bil zavrnjen.

7. Po določbi 102. člena Zakona o policiji se za izobraževanje v šoli za policiste smiselno uporabljajo določbe šolske zakonodaje, če ni s tem zakonom določeno drugače. Navedeno pomeni, da se smiselno uporablja Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju – ZPSI. Zato je v obravnavanem primeru treba uporabiti 81. člen ZPSI, ki predvideva postopek v primeru ugovora na oceno. Z odločitvijo o ugovoru je postopek končan.

8. V obravnavanem primeru je postopek potekal v skladu z 81. členom ZPSI. Odločitev je torej dokončna, vendar ne gre za dokončnost kot institut upravnega postopka, saj z njo ni bilo odločeno o kakršnikoli pravici ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena akta zato ne sodita med akte, ki se v smislu 1. in 2. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 lahko izpodbijajo v upravnem sporu. V zvezi s sporno oceno in sklepom o ugovoru zoper oceno praktičnega izobraževanja namreč ni predvideno sodno varstvo, kot je to na primer določeno v določbi 82. člena ZPSI. Vendar ta določba ureja drugačne primere. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ob ugotovitvi, da akt, ki ga tožnik izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 10. Ker je bila tožba s pravilno uporabo navedenih zakonov zavržena, je pravilna tudi odločitev glede začasne odredbe. Začasna odredba je po 32. členu ZUS-1 vezana na tožbo. Če je tožba zavržena, je treba zavreči tudi začasno odredbo, saj je obstoj upravnega spora pogoj za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

11. Glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje o tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe, je pravilna tudi odločitev o stroških v upravnem sporu. Po načelu uspeha in glede na priglašene stroške, te stroške nosi tožnik sam.

12. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V presoji sodišča je, ali je tožba dopustna ali ne, zato pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more biti odločilen in še ne pomeni, da je sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe nanj vezano. Na procesne predpostavke dopustnosti upravnega spora mora sodišče prve stopnje paziti ves čas. Izpodbijani sklep tudi ni nezakonit, če je sodišče poslalo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v odgovor, šele kasneje pa je s sklepom tako tožbo kot zahtevo zavrglo.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v celoti, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.