Jedro

Okoliščina, da je bil tožeči stranki carinski dolg v odmernem carinskem postopku zakonito obračunan v skladu z vloženo in izpolnjeno carinsko deklaracijo in je bil zakonito dolgovan v prvotnem carinskem postopku, ne pomeni tudi, da je bil navedeni carinski dolg zakonsko dolgovan v smislu drugega odstavka 158. člena v posebnem postopku za povračilo oziroma odpustitev carinskega dolga.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 7. 7. 2003, odpravi ter se ji zadeva vrne v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v skupnem znesku 676,85 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe brez obresti, po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 7. 7. 2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Jesenice z dne 9. 12. 2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ zavrnil zahtevek tožeče stranke (vložen dne 24. 10. 2002) za povračilo plačanega carinskega dolga, obračunanega po carinski deklaraciji z dne 23. 5. 2002. Tožeči stranki je bil carinski dolg v postopku začasnega uvoza namreč pravilno obračunan v skladu z obema carinskima deklaracijama: z dne 4. 5. 2002, s katero je tožeča prijavila postopek začasnega uvoza predmetnega blaga po 108. a členu Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99) na podlagi predhodno izdanega dovoljenja za začasni uvoz Carinskega urada Ljubljana z dne 30. 4. 2002, in z dne 23. 5. 2002, s katero so ji bile obračunane uvozne dajatve za obdobje od dne 4. 5. 2002 do dne 23. 5. 2002. Postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev je bil zaključen dne 23. 5. 2002, ko je tožeča stranka vložila carinsko deklaracijo z dne 23. 5. 2002, za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na Zakon o ratifikaciji konvencije o začasnem uvozu – MKZU (Ur. l. RS-MP, št. 22/2000, Ur. l. RS, št. 81/2000), po kateri je možno opremo, v obravnavanem primeru merilno vozilo UFM 120, komplet s standardno opremo in pripadajočim priborom za merjenje geometrije tirov, začasno uvoziti s popolno oprostitvijo plačila carine, saj le-te sploh ni zahtevala. Tožeče stranka bi namreč morala dne 4. 5. 2002 namesto, da je s carinsko deklaracijo izrecno zahtevala postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo plačila carine po 108. a členu CZ, predložiti zvezek ATA, ki se šteje kot vložitev zahtevka za odobritev začasnega uvoza v skladu s 362. členom Uredbe za izvajanje carinskega zakona – (Ur. l. RS, št. 46/99 v nadaljevanju Uredba). Glede na to, da je bil postopek začasnega uvoza zaključen dne 23. 5. 2002, različni mnenji Generalnega carinskega urada (GCU) glede uvažanja merilnih instrumentov z dne 4. 7. 2002 in dne 13. 8. 2002 ne vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi. Tožeči stranki je bil carinski dolg obračunan v skladu s CZ in MKZU.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podredno vrne zadevo v ponovno odločanje. Navaja, da je bila ob vložitvi carinske deklaracije za začetek postopka začasnega uvoza merilnega vozila z delno oprostitvijo plačila carine v zmoti glede uporabe pravil o oprostitvi plačila carine, saj je pričela navedeni postopek na podlagi stališča carinskih organov, ki so za tovrstne postopke zahtevali uporabo 108. a člena CZ. Po takratnem prvotnem stališču GCU, ki je bilo naknadno pisno izdano dne 4. 7. 2002, popolna oprostitev carine namreč ni bila možna. GCU je šele dne 13. 8. 2002 izdal stališče, da je takšna oprostitev možna. Izpodbijana sodba nima razlogov o ravnanju prvostopenjskega carinskega organa v nasprotju s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj bi le-ta moral opozoriti tožečo stranko na možnosti uvoza po ATA zvezku, ki ga je tožeča stranka predložila, kar je zatrjevala že v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa, tožena stranka pa tega niti ni zanikala.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

K I. točki izreka:

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče RS o vseh pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, če poseben zakon ne določba drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 – za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

8. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali je bil zahtevek tožeče stranke za povračilo plačanega carinskega dolga utemeljeno zavrnjen. Pri tem ni sporno, da je bil tožeči stranki carinski dolg v odmernem carinskem postopku v trenutku njegovega plačila obračunan v skladu z njenim prvotnim zahtevkom po 108.a členu CZ, in da postopek obračuna carine ni predmet tega upravnega spora, sporno je le, ali to hkrati pomeni, da je bil navedeni carinski dolg zakonsko dolgovan v smislu drugega odstavka 158. člena CZ.

9. Po drugem odstavku 158. člena CZ se plačani carinski dolg v skladu s predpisom Vlade povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan. Določba četrtega odstavka istega člena določa, da povračila carine ni mogoče zahtevati, če je do napake pri obračunu prišlo zaradi namernega goljufivega dejanja dolžnika, določba petega odstavka istega člena pa še, da se plačana carine vrne na prošnjo imetnika dovoljenja pristojnemu carinskemu organu v roku treh let od dneva, ko je bil obračun vročen carinskemu dolžniku. Carinski organ mora o vloženem zahtevku odločiti v 30 dneh od vložitve popolnega zahtevka.

10. Postopek za odobritev povračila ali odpusta carinskega dolga je podrobneje urejen v določbah členov od 649 do 670 Uredbe. Po določbi prvega odstavka 655. člena Uredbe carinski organ zahtevku za povračilo, če zahtevek za povračilo temelji na tem, da je v trenutku sprejema carinske deklaracije obstajala pravica do preferencialnega obravnavanja blaga (znižana ali carinska stopnjo „prosto“ za blago v okviru carinske kvote in plafona ter po sklenjenih prostotrgovinskih sporazumih), ugodi le, če so ob sprejemu tega zahtevka priložena dokazila, da v primeru carinske kvote ni presežen njen obseg, v ostalih primerih pa ni bila ponovno uvedena običajna carinska stopnja.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je napačno stališče tožene stranke in tudi sodišča prve stopnje, kolikor se sklicuje na stališče tožene stranke, da je bil zahtevek za povračilo carinskega dolga po drugem odstavku 158. člena CZ utemeljeno zavrnjen, ker so bili podatki v carinski deklaraciji usklajeni s podatki iz listin, priloženih v času carinjenja, postopek začasnega uvoza pa izpeljan v skladu s CZ po postopku, ki ga je tožeča stranka sama izbrala.

12. Postopek povračila plačane carine je namreč samostojen postopek in za vračilo carine so predpisani drugačni pogoji kot za njen obračun. Vračanje plačane carine ni odvisno od tega, ali je carinski zavezanec v času carinjena izbral prav tisti carinski postopek, ki je pripeljal do takrat pravilno obračunane carine, temveč je odvisen od tega, ali je bil plačani carinski dolg, čeprav morda odmerjen z odločbo, tudi zakonsko dolgovan. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da carinski dolg v smislu 158. člena CZ ni bil zakonsko dolgovan, če bi bilo mogoče ob uvozu izbrati drug zakonit carinski postopek, ki bi bil za carinskega zavezanca ugodnejši (pa ta zanj ni vedel ali se je zmotil ali je bil morda celo s strani carinskih organov zaveden v drug zanj neugodnejši carinski postopek), razen če bi bil določeni carinski postopek ob uvozu izbran zaradi namernega goljufivega dejanja carinskega dolžnika. Carinski dolžnik, torej lahko zahteva vračilo celotnega oziroma dela plačanega carinskega dolga, če vloži pravočasno vlogo za vračilo carinskega dolga, in v njej izkaže, da bi z drugim zakonitim carinskim postopkom ob uvozu bil njegov carinski dolg manjši ali pa ga sploh ne bi bilo. Smiselno enako zaključuje tudi Sodišče Evropskih skupnosti (SES) v zadevi C-100/05 z dne 5. oktobra 2006 pri razlagi instituta povračila ali odpusta dajatev po 236. členu Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302/1, 19. 10. 1992), ki je vsebinsko primerljiv z institutom povračila ali odpustitve carinskega dolga po 158. členu CZ(1).

13. V obravnavani zadevi gre tako posebni postopek po drugem odstavku 158. člena CZ, v katerem se odloča o povračilu oziroma odpustu carinskega dolga, odločitev o tem pa je odvisna zlasti od tega, ali je bil ta dolg ob uvozu tudi zakonsko dolgovan. To pa pomeni, ali je zavezancu uspelo izkazati, da je bil ob carinjenju na razpolago drug zakoniti carinski postopek, ki bi bil zanj ugodnejši, če bi ga uveljavljal. Zato je take vloge ni mogoče zavrniti s sklicevanjem na izbrani carinski postopek ob uvoz in na zakonitost odmerjene carine tedaj. Vračilo carinskega dolga je za zavezanca enakovrstna pravica kot je na drugi strani za državo, da carinski organ naknadno odmeri oziroma v obnovljenem postopku odmeri carinski dolg, ki ob uvozu ni bil plačan oziroma ni bil plačan v pravilni višini.

14. S to sodbo torej Vrhovno sodišče spreminja svoje stališče glede zakonsko dolgovanega dolga v smislu 158. člena CZ, kot ga je zavzelo v dosedanji upravnosodni praksi (I Up 1251/2005 in ostale sodbe z dne 20. 7. 2006).

15. Ker je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 158. člena CZ o povračilu ali odpustitvi carinskega dolga, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi v 1. in 3. točki tožbenega zahtevka ter odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ker je bilo treba reviziji ugoditi že iz tega razloga, se do drugih revizijskih navedb Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

16. Revizijsko sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke (podanem v 2. točki tožbe), da bi samo odločilo o stvari v skladu s 65. členom ZUS-1 (spor polne jurisdikcije), saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage. Pri novem odločanju bo morala tožena stranka pravilno uporabiti materialno pravo (158. člen CZ in določbe Uredbe) in glede na navedeno obrazložitev revizijskega sodišča v tej zadevi ponovno presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za odobritev povračila carinskega dolga po 158. členu CZ in v skladu s 655. členom Uredbe.

K II. točki izreka:

17. Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki ga je bilo glede na prvi odstavek 25. člena ZUS-1 treba smiselno uporabiti. Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi s tožbo v celoti uspela. Stroške upravnega spora je sodišče odmerilo v skladu s tedaj veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003; v nadaljevanju: OT – neuradna kratica), 155. členom ZPP in Zakonom o sodnih taksah – ZST (Ur. l. RS, št. SRS 1/90, Ur. l. RS, št. 30/90, 14/91, Ur. l. RS, št. 19/92, 38/96, 20/98, 50/98 – odl. US, 70/2000, 93/01 in 16/02 – sklep US).

18. Pooblaščencu tožeče stranke je revizijsko sodišče priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovniku (list. št. 9): za sestavo tožbe 1.100 točk (tar. št. 30/1a v zvezi s tar. št. 18/1 OT) in za 2% materialne izdatke 21 točk (člen 13 OT), skupno torej 1.121 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT (člen 15/1 OT) oziroma 0,459 EUR (čl. 13/1 Zakona o uvedbi evra – ZUE; Ur. l. RS, št. 114/2006) predstavlja znesek 511,18 EUR. Na ta znesek je revizijsko sodišče tožeči stranki priznalo še 20% DDV v skupnem znesku 102,24 EUR (člen 14/2 OT) in stroške sodnih taks za tožbo v znesku 15.200,00 SIT oziroma 63,43 EUR, ni pa ji priznalo priglašenih 50 točk za razgovor s stranko, 50 točk za pregled listin in 50 točk za poročilo s stranko, saj so navedene storitve že zajete v ostalih priznanih odvetniških storitvah in ne gre za samostojno storitev (tar. št. 39 OT). Skupni stroški tožeče stranke tako predstavljajo znesek 676,85 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od izdaje sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op.št.(1):V tej zadevi je SES v 2. točki izreka razsodilo, da je treba člen 236 Uredbe št. 2913/92 razlagati tako, da morajo nacionalni carinski organi ugoditi zahtevku za povračilo uvoznih dajatev, kadar se izkaže, da je bil zaradi napake udeleženega, in ne zaradi izvršitve izbire, znesek carinskega dolga določen na podlagi člena 121 te uredbe in je že bil sporočen udeleženemu, četudi za zahtevek pomeni, da navedeni organi ponovno preračunajo znesek dolga na podlagi člena 122(c) navedene uredbe (UL C št. 294, 2. 12. 2006).